Zdravje

Bobki ali klobasica?

Katja Božič
22. 11. 2013, 10.19
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

V šoli kakanja že pet let pomagajo otrokom in njihovim staršem odkriti, razumeti in ozdraviti (funkcionalne) težave, ki jih imajo najmlajši pri odvajanju blata. V šoli kakanja v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični že pet let pomagajo otrokom in njihovim staršem odkriti, razumeti in ozdraviti (funkcionalne) težave, ki jih imajo najmlajši pri odvajanju blata.

Andrej Križ

Največkrat jih povzročajo nepravilna prehrana, premalo gibanja, psihične zavore. Lotevajo se jih tako, kot je otrokom najbliže: z izobraževanjem, vajami, zdravo prehrano, zgledi, duhovitimi zgodbicami, malo pa tudi s »straniščnim humorjem«.

Program, nam je razložila diplomirana medicinska sestra in pomočnica direktorice za zdravstveno nego Zdenka Koporec, so povzeli po programu pediatrične klinike, kjer so jih tudi usposobili. »Pri motnjah odvajanja blata gre lahko za zaprtje: blato je trdo, otrok ima bolečine v trebuhu, zaradi rane na sluznici se v blatu lahko pojavi kri. Lahko pa blato tudi uhaja ali ima otrok driske, upira se iti na stranišče. Vzroki za te težave so lahko organski ali funkcionalni.

Prve povzročajo bolezni prebavil, presnove, žlez z notranjim izločanjem, živčno-mišična obolenja, bolezni, ki lahko motijo polnjenje in praznjenje zadnjega dela črevesja, lahko pride do mehanskih zapor, prirojenih ali nastalih po rojstvu, ali pa gre za motnjo v gibanju črevesja.«  Nepravilna prehrana (s premalo vlakninami pa preveč mleka in mlečnih izdelkov, čokolad in čokoladnih jedi), premalo popite tekočine, prehiter tempo življenja, neustrezne sanitarije, globlje psihične zavore ali pa prevelika zatopljenost v igro so težave pri otrocih, s katerimi se ukvarjajo v Šentvidu pri Stični.

Malčki, najpogosteje stari pet ali šest let (najstarejši doslej je imel dvanajst let), pridejo k njim z napotnico specialista z gastroenterološkega oddelka pediatrične klinike, kjer so s pregledom izključili organske vzroke, ali pa z napotnico izbranega pediatra, ki je ugotovil vzroke funkcionalne narave.

Detektivi za raziskovanje kakcev. V štirinajstdnevni šoli se z otrokom ukvarjajo vsi strokovni delavci – delovni terapevti, medicinske sestre, zdravniki, psihologinja, fizioterapevti, pomembno vlogo imajo tudi kuharice, ki pripravljajo dietno prehrano, strežnice, ki skrbijo za higieno stranišča, in pa učiteljica – otrok v tem času namreč normalno sledi pouku, če seveda že hodi v šolo. Otroci so zaposleni od jutra do večera, o svojih dosežkih in napredku vodijo dnevnik. Na koncu dobijo nagrado – kopanje v njihovem lepem bazenu, če so uspešni in si to seveda želijo.

Pri vsakem otroku posebej ugotavljajo vzroke za težave s kakanjem – v konkretnih situacijah. »Dečki se velikokrat tako zatopijo v igro, da nimajo časa iti na stranišče, danes otroci veliko sedijo za računalnikom, premalo se gibljejo, ni peristaltike in težava je tu.

Pri nekaterih otrocih težave povzročajo vzgojne napake pri navajanju na kahlico, stres v družini, selitev, ločitev staršev …« razloži Tanja Lušina, diplomirana delovna terapevtka. Imeli so tudi otroke, ki se jim je gnusilo blato in njegov vonj. »Zato je pri navajanju malčka na kahlico zelo dobro imeti malo straniščnega humorja. Skupaj z otrokom opazujte in se sprašujte, kakšen bo kakec. Ali bodo bobki ali paličica. Počnite to sproščeno,« polaga staršem na srce. Ob neuspehu pa otroku ne smemo vzbujati krivde ali sramu.

Z otrokom berejo pravljice, gledajo slikanice, pripovedujejo jim  zgodbice o kakanju, prilagojene njihovi starosti in sposobnostim dojemanja. »Teorijo zdrave prehrane recimo razložimo v pravljici  o tem,  kako je zajčka bolel trebušček, potem imamo Novice iz vlaka Trebušaka.

Veliko je pravljic, s katerimi jim lahko pokažemo, kako nepravilnosti v prehrani in gibanju vplivajo na odvajanje. Za malo večje imamo zanimivo slikanico o anatomiji človeškega telesa v 3D-obliki, kjer je šaljivo prikazan naš prebavni trakt in si lahko predstavljajo, kako hrana potuje po telesu. Če se otroku blato gnusi, se gremo detektive.

Iščemo razne drekce po okolici, jih fotografiramo in skušamo ugotoviti, čigavi so. Na bližnji kmetiji imajo domače živali, kjer opazujemo, kako kakajo konji, krave, kokoši in kuža. Nekaj posnetkov kakanja v živalskem svetu si pogledamo tudi na youtubu. Želimo, da otroci dojamejo, da je to nekaj povsem naravnega.«

Od otrok, ki pridejo k njim v šolo kakanja, jih ima devetdeset odstotkov težave s prehrano. »Poznajo recimo le eno vrsto hrane, drugo odklanjajo. Poleti so študentke biotehnične fakultete pripravile delavnico in na njej so otroci z zavezanimi očmi ugotavljali, kaj jedo. Eni so začeli jesti hrano, ki jo prej nikakor niso hoteli,« razloži Koporčeva.

Odveč je poudariti, da je zdrava, pravilna in redna prehrana zanje izrednega pomena. »Otroke navajamo tudi na higieno kakanja – po vsakem obroku dvajset minut sedijo na stranišču; vsakič jih pohvalimo, ne glede na to, ali so kaj opravili ali ne.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 47, izid: 19.11.2013).