Zdravje

Revolucionarna metoda

jp
21. 11. 2013, 16.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Steklenico šampanjca Veuve Clicquot z zlato rumeno nalepko je težko spregledati. Leta 2012 je bila druga najbolje prodajana znamka šampanjca na svetu. A zgodba o uspehu bi kaj lahko bila zgolj omemba, če ne bi bilo umskih spretnosti vdove Clicquot, ene od prvih mednarodnih poslovnih žensk.Rodila se je kot Barbe-Nicole, hči tekstilnega industrialca Poncea Ponsardina, čigar politični nazori so v času pred francosko revolucijo nanjo znatno vplivali.

Nekdanji monarhist se je s svojo iznajdljivostjo uspel izmazati revoluciji, kar je bila redkost za premožno meščansko družino. Poleg njih je živela družina Clicquot, katere glava je bil patriarh Philippe. Tudi sam se je bavil s tekstilom in kot tak je bil glavni tekmec njenega očeta. Da bi utrdila moč svojih podjetij, sta tekmeca poročila svoje otroke.

Leta 1798 je 21-letna Barbe-Nicole vzela Francoisa Clicquota. Francoise pa se je bolj kot za tekstil zanimal za družinski znatno manjši vinarski posel. Čeprav so penino že iznašli, je regija bolj slovela po svojih mirnih belih vinih, katera je Philippe izvažal po potrebi. To je bilo vse, kar zadeva vinarski posel. Francoise pa je imel drugačne načrte. Razširil je svoj posel, kateremu pa so zavdale udarec napoleonske vojne, pred čemer ga je svaril njegov oče. Leta 1805, šest let po poroki, je Francoise nenadoma zbolel z vročino, 12 dni pozneje je umrl.

Philipe je oznanil, da bo do konca leta zaprl vinarski posel. Barbe-Nicole je tvegala svojo dediščino in tasta prepričala o znatnem vložku v njen posel. Toda tast je privolil pod enim pogojem: najprej je morala opraviti pripravništvo. Če se bo dokazala, bo lahko vodila svoj posel. Sprejel jo je znan vinar Alexandre Fourneaux. Po štirih letih njenemu poslu ni kazalo nič bolje. Znova je tasta zaprosila za investicijo in ta jo je znova uslišal. Bilo je ob koncu napoleonskih vojn, ko se je odločila za tvegano potezo. Vedela je namreč, da bo po koncu vojne ruski trg dovzeten za njeno vrsto šampanjca - izrazito sladko različico s skoraj 300 grami sladkorja.

V tistem času je bil trg šampanjca majhen. Zaradi pomorske blokade je večino svojega najboljšega vina pretihotapila v Amsterdam, kjer je čakalo na premirje. Pošiljke so stekle takoj ob njegovi razglasitvi, s čimer je tekmece prehitela za več tednov. Kmalu je car Aleksander I. oznanil, da je to edina vrsta šampanjca, ki jo bo pil. Da bi lahko zadostila povpraševanju, se je morala domisliti boljše metode od prelivanja vina iz steklenice v steklenico, da bi se znebila kvasa. Steklenice je obrnila na glavo pod kotom, tako da se je kvas zbiral v njihovem vratu. Ta metoda se uporablja še danes.

Na ta način je izboljšala kvaliteto svojega proizvoda in povečala proizvodnjo. In četudi je v njenih kleteh delalo veliko delavcev, ti njene skrivnosti niso izdali. Njeni tekmeci so potrebovali desetletja, preden so prepoznali njeno metodo. Svoj šampanjec je izvažala na vse konce sveta, sčasoma pa so ga začeli piti tudi srednje visoki sloji, ne le najvišji. Kljub veliki razsežnosti imperija pa Francije nikdar ni zapustila, saj v tistem času za žensko ni bilo primerno, da je potovala sama. Prav tako se ni ponovno poročila - če bi se, bi skoraj gotovo morala vajeti predati možu. Njen poslovni model je stal na drznih odločitvah, ki pa jih nikdar ni obžalovala. Tako je v pismu svoji vnukinji zapisala: »Svet je v nenehnem gibanju, mi pa moramo izumiti stvari jutrišnjega dne. Nekdo mora orati ledino, biti odločen in sprejemati odgovornost, zato naj ti inteligenca usmerja življenje. Deluj brez strahu.«