Beljakovine

Žuželke v prehrani živali: bodo sojo res nadomestile ličinke?

M. V.
10. 6. 2024, 19.45
Deli članek:

Pomemben vir beljakovin v prehrani živali predstavlja soja, ki je v večini uvožena iz največje proizvajalke Brazilije. Največja južnoameriška država je površine, namenjene gojenju soje, v zadnjih 20 letih povečala za 20-krat. Alternativa oziroma nadomestek beljakovin za vse prej kot okolju prijazno pridelani poljščini bi lahko bili žužki oziroma ličinke.

Profimedia
Žuželke so dober vir za krmo živali, saj so odličen vir beljakovin.

Medtem ko je uporaba slednjih v človeški prehrani resnično neke vrste ekstrem, se vsaj pri živalih, ki uživajo žuželke, zdi sprejemljivejša. O možnostih razvoja gojenja žužkov in njihovi uporabi v prehrani živali je pred časom v Stopercah govoril Luka Irenej Pečan z ljubljanske biotehniške fakultete.

Do leta 2050 naj bi se število zemljanov povečalo še za dve milijardi, kar pomeni, da naj bi nas na Zemlji živelo 10 milijard. Več prebivalcev bo zahtevalo večje količine hrane, dodatnih 250 milijonov ton beljakovin, na drugi strani pa človeštvo zavrže tretjino obstoječe hrane. Odgovor na oba izziva bi lahko bile žuželke, menijo številni raziskovalci, ki se ukvarjajo z insektno biokonverzijo. Gre za tehnologijo, ki vključuje rejo živali – žuželk, ki pretvorijo organske odpadke (torej odpadke iz gospodinjstva ali druge) v hrano zase oziroma na takšen način ustvarijo gnojilo za rastline in krmo za živali. »Žuželke so lahko potencialni vir za krmo živali, saj so dober vir beljakovin, imajo uravnoteženo razmerje aminokislin, so vir vlaknin, obenem pa so del naravne prehrane. Na primer kokoši jedo žuželke tudi v naravnem okolju,« je povedal Luka Irenej Pečan. Trg reje žuželk raste, tudi zaradi velikih vlaganj v evropskih kmetijskih velesilah. »Letna stopnja rasti tega trga je 30 odstotkov. Za gojenje se uporabljata mokar (hrošč) in črna bojevniška muha, za substrat, torej hranilo za žuželke, pa so najboljše pivovarske tropine, zelo dobre rezultate dajejo tudi kuhinjski odpadki.« Bistvo procesa je gojenje ličink, ki se hranijo s substratom, ter nato njihova predelava v maščobe in proteinsko moko.

Predraga tehnologija predelave

A kot priznava Pečan, je trenutna proizvodnja žuželk še nišno področje. Pridelava in predelava žuželk v beljakovinsko krmo sta mnogo dražji v primerjavi s sojino ali ribjo moko. »Za zdaj so stroškovne in cenovne razlike še prevelike; sojina moka na primer na enoto stane dva evra, moka iz žuželk za zdaj še pet evrov. Pričakovati je, da se bodo stroški pridelave moke iz žuželk zaradi vse večjih vlaganj vendarle znižali, ni pa pričakovati, da bo ta moka nadomomestila ostalo beljakovinsko krmo.« Največje tovarne, ki se v Evropi ukvarjajo z rejo žužkov oziroma ličink, so v Franciji, na Nizozemskem in v Bolgariji, medtem ko je na Kitajskem in tudi v ZDA to področje »kmetijstva« že bolj razširjeno, pa tudi z manj birokratskimi omejitvami.

Pilotna vzreja v Podravju in Panviti

Raziskovalec Luka Pečan pravi, da ni pričakovati, da bo vsaka kmetija vzrejala ličinke, kot to počnejo že tri pilotne kmetije iz Podravja, pa tudi Panvita, temveč bi bilo smiselno, da se vzpostavi eno podjetje, ki bi ličinke gojilo na substratih iz bioloških odpadkov iz regionalnih zbirnih centrov. Učinki so namreč po prvih izkušnjah pozitivni. »Jajca naj bi dosegla tudi do 10-odstotno zvišanje teže, kar lahko pomeni preskok v kakovostni kategoriji, barva rumenjaka pa je tudi bolj intenzivna.« In kako poteka reja ličink? »Na primer kmetje jih gojijo na običajnih pladnjih, na katerih je substrat. Tam ličinke rastejo od 12 do 15 dni, nato se jih loči od substrata in da v predelavo. Substrat se termično predela in lahko porabi kot gnojilo.« Sodelujoče kmetije projekt pozdravljajo, nimajo pa še pravih rezultatov, saj so poskuse pred nedavnim šele začele, so povedali kmetje.