V Postojnski jami so se po zgodovinskem izleganju človeških ribic v jamskem akvariju leta 2016, ki so postale prave svetovne zvezde, lani razveselili še 36 novih zmajevih mladičkov. Vseh 57 uspešno raste pod budno skrbjo ekipe Postojnske jame in znanstvenikov z ljubljanske biotehniške fakultete. Sodelovanje predstavlja pomemben doprinos k znanosti, skrbniki tega simbola naše naravne dediščine pa izpostavljajo predvsem nujnost ohranjanja njenega habitata.
"Naš podzemni svet je druga postojnska porodnišnica," se je včeraj pošalil Marjan Batagelj, prvi mož podjetja Postojnska jama, kjer so v lanskem "zmajevem letu" imeli nov naraščaj človeških ribic.
Vabijo ambsadorje proteusa
Tako kot že leta 2016, ko je dogajanje v Postojnski jami pritegnilo pozornost medijev z vsega sveta, si želijo tudi tokrat za mladičke zagotoviti optimalno življenjsko okolje, predvsem pa ozaveščati širšo javnost o izjemnem pomenu ohranjanja čistega okolja in s tem habitata te zaverovane vrste. Temu je namenjen tudi nov projekt Zaščitimo človeško ribico (Protect Proteus Project), s katerim k sodelovanju vabijo ambasadorje človeške ribice. "Ustaviti moramo brezbrižno dogajanje na občutljivem in propustnem kraškem površju, kakršno je denimo tudi nekontrolirano polivanje gnojevke," apelira Batagelj. "Vsaka onesnažena podtalnica pomeni ogrožanje živalskih vrst in ogrožanje vira pitne vode," opozarja.
Prvi doktorat: anatomija lobanje človeške ribice
Za uspešen razvoj človeških ribic, ki so se izlegle leta 2016 in tudi novo generacijo, je zaslužno tesno sodelovanje ekipe Postojnske jame s strokovnjaki ljubljanske Biotehniške fakultete. Skupne točke, možnost sinergij in predvsem skrb za podzemno okolje so pripeljali tudi do formalnega oblikovanja posebnega Centra za speleobiološke raziskave Univerze v Ljubljani Biotehniške fakultete v Postojnski jami. Kot je izpostavil vodja centra dr. Rok Kostanjšek, o zavedanju pomena krasa in biodiverzitete na univerzi priča že zanimiv podatek, da je bil prvi doktorat s področja zoologijen in biologije na ljubljanski univerzi že davnega leta 1923 anatomija lobanje človeške ribice. Raziskave te posebne živali so danes že zelo sofisticirane in segajo vse do področja genomike. Osnova vedenja, znanja in novih spoznanj pa je, kot poudarja Kostanjšek, prav ohranjanje podzemne biodiverzitete in naravnega okolja. "Podzemni svet dinarskega krasa je področje z največjo biodiverziteto na svetu. Toliko podzemnih živali kot tukaj ni nikjer na svetu, postojnsko-planinski jamski sistem prednjači."
Človeška ribica pa izmed vseh kraških območij po svetu živi samo pri nas, ker ima samo tukaj dovolj hrane. "Čeprav izgleda nebogljena, je glavni plenilec. Dokler je prisotna, sistem stoji, ko ne bo več, bo že zdavnaj prepozno. Tako posebna je prav s stališča ohranjanja narave, ne zgolj zaradi svojih bioloških posebnosti, zato jo naslavljamo za čuvaja pitne vode," še poudarja Kostanjšek.
Zadrega s pogrizeno nogo
Dr. Lilijana Bizjak Mali z Biotehniške fakultete pa je izrazila veliko zadovoljstvo nad izjemnim arhivom fotografij in videoposnetkov (razvoj proteusov od leta 2016 pri Postojnski jami stalno snemajo z IR kamerami) , s pomočjo katerih lahko precizno kronološko spremljajo vse morfološke spremembe in natančno analizirajo vsako posamezno žival. Nenadejano naključje je privedlo tudi do prvega kronološkega opisa regeneracije okončine pri človeški ribici. Pri mladih človeških ribicah so leta 2018 opazili, da so postale agresivnejše, tako da je eden od vrstnikov celo ostal s poškodovano zadnjo nogo. "Prežvečeni del noge je odpadel sam od sebe, rana se je zacelila in noga je začela s procesom regeneracije. Repate dvoživke so super regeneratorji, regenerirajo vsako tkivo, organ in tudi okončine. Toda če se pri na primer pupku noga regenerira v dobrem mesecu, smo pri človeški ribic na to čakali skoraj leto in pol," opiše.
Raziskovalce je ta skrivnostna vladarka podzemlja presenetila tudi z odloženimi dvojimi jajčeci. "Žal jih je vse pojedla. Ne vemo, zakaj. Najbrž zato, ker niso bila oplojena., Če jih ne bi, bi se najbrž izlegli dvojčki. Kar sicer ne bi bil prvi tak primer. Pojav je zelo redek, a ga poznamo tudi pri ostalih dvoživkah," še razloži Bizjak mali.
In še zanimivost: 2 srčna udarca na minuto ima človeška ribica, ki je večno mlada, saj celo življenje ostane na stopnji ličinke
