Z ženo sta namreč peljala otroka v Božičkovo deželo v Bohinj. »Bila sta navdušena, ko sta v idilični leseni koči v bližini jezera zagledala škrate in Božička. Ta jim je ob odprtem ognjišču pripovedoval zgodbice, škrati pa so uganjali norčije.« Janija je dogajanje poneslo v najljubši čas otroštva in na poti domov je začel razmišljati, da bi se tega »dela« lotil še sam.
»Zdelo se mi je, da bi bil lahko zelo dober Božiček, saj imam primerno postavo zanj, pa še zgovoren sem. Ko sem razmišljanje delil z ženo, mi je rekla, naj neham sanjariti, saj si me v tej vlogi ne predstavlja.« A Janija ženini pomisleki niso odvrnili od ideje, da bi postal dobri mož. Na skrivaj je po spletu začel iskati primeren kostum. »Našel sem ga v Veliki Britaniji. Čeprav je bil drag, sem ga naročil. Ko sem se oblekel vanj in se pokazal ženi, je priznala, da sem izrezan Božiček.«
Vlomilci mu ukradejo tudi kostum
Še preden je naslednje leto začel z Božičkovim poslanstvom, si je priskrbel še kostum Dedka Mraza. Šivilja, ki dela v enem od gledališč, mu je sešila prav takega, kot si ga je leta 1952 zamislil slikar Maksim Gaspari.
»Zelo lep je bil. Na žalost pa so nam čez nekaj mesecev vlomili v hišo in ukradli tudi ta kostum.« A bilo je poletje in Jani se je, ne bodi len, s šiviljo dogovoril, da mu izdela novega. »No, pravzaprav dva. Enega za rezervo oziroma za mojega očeta, ki se je odločil, da se mi bo decembra kar pridružil. Dal sem sešiti še kostume za štiri vile in šest škratov. Ja, kar precej denarja sem odštel za to. A odločil sem se pač, da se lotim tako, kot je treba.« In res se je, že oktobra.
Uredil je spletno stran in najel romantično kočo, da ga je v njej profesionalni fotograf fotografiral v obeh vlogah. »Do sem je šlo vse v redu. Potem pa se je pojavila težava. Kako priti do ljudi? Nazadnje sem v obupu na družbenih omrežjih organiziral nagradno igro: zmagovalca bo za nagrado prišel obiskat Dedek Mraz. Zmagala je družina iz Metlike. Presrečni so bili, ko jim je dobri mož pozvonil na vrata. Potem mi je počasi steklo, vsako leto si je več ljudi želelo, da jih obiščem.«
Glas je šel od ust od ust
Odlične fotografije so mu začele odpirati vrata. Naslednje leto so ga že klicali celo iz ene od agencij, ali bi sodeloval na nekem dogodku. »Pristal sem, čeprav mi niso želeli povedati, za kaj gre. Tik pred zdajci sem izvedel, da so me izbrali za Božička podjetja Coca-cola, ki si je tega moža pravzaprav izmislilo.« Ker so bili z njegovim nastopom tako zadovoljni, so ga odtlej angažirali vsako leto. Celo več.
Že naslednje leto so mu ponudili, da jih kot Božiček spremlja na turneji od Hrvaške čez Slovenijo in Avstrijo do Nemčije. Na žalost je moral odkloniti, saj ne zna tujih jezikov. Ni pa odklonil letošnjega povabila, da bi z očetom promovirala film Kapa, prvi slovenski film, ki govori o Božičku. Klicati so ga začele tudi druge produkcijske hiše za snemanje raznih spotov. Še vedno rad pride na domove, povabijo ga tudi v vrtce, šole in podjetja.
Božiček mora imeti dober spomin
Janiju prigod ne manjka, od takih, ki so se ga zelo dotaknile, do hudomušnih. »Enkrat me prijatelj prosil, ali lahko njegovemu sinčku rečem, da je že dovolj star, da bi lahko nehal lulati v plenice. Dečka sem poklical k sebi in mu na uho rekel, da vem, da on že zmore lulati v straniščno školjko ali pa vsaj v kahlico. Deček je bil neznansko presenečen, kako to vem. Dala sva si petko in obljubil mi je, da bo poskusil. Prijatelj mi je pozneje povedal, da je sinček tistega dne zares nehal lulati v plenice. Še danes mi gredo dlake pokonci, ko se tega spomnim.«
V enem od podjetij, kjer je Jani kot Božiček obdaroval otroke zaposlenih, pa se je zgodilo, da je eden od otrok ostal brez darila. »Fantek je začel jokati, zato sem ga poklical k sebi in mu razložil, da je njegovo darilo verjetno padlo s sani, saj smo malce zamujali na predstavo in so jeleni prehitro drveli skozi mesto. Ko sem se pogovarjal z dečkom, je šla direktorica podjetja zavit darilo in ga izročila škratu. Naslednje leto sem JI naročil, naj bo ta deček prvi na seznamu obdarovancev. Ko sem ga poklical k sebi, sem mu povedal, da sem tokrat prav njegovo darilo ves čas držal med koleni, da se ja ne bi izgubilo.«
Dobri možje obstajajo, dokler otroci verjamejo vanje
Za svoja otroka, pove Jani, se ni nikoli oblekel v dobra moža. »Nisem jima hotel pokvariti sanj, če bi se slučajno zgodilo, da bi me prepoznala. Zato dolgo nista vedela, s čim se ukvarjam decembra, ko me cele dneve ni bilo doma. Predlani, sin je bil takrat star 12 let, hči pa deset, pa mi je žena rekla, da bi bilo prav, da jima povem. Sin je novico zelo dobro sprejel in je hotel videti kostume, hči pa je začela jokati. Izkazalo se je, da je jezna, ker sem za njenim hrbtom obdaroval in osrečeval druge otroke. Zdaj mi otroka rada priskočita na pomoč kot škrata.«
Jani še pove, da čeprav njegova otroka vesta, da se njun oče decembra prelevi v dobra moža, še vedno verjameta v Božička in Dedka Mraza. »Prepričan sem, da otrokom ne smemo vzeti vere v dobra moža. Midva z ženo sva otrokoma razložila, da dokler bosta verjela vanju, bosta tudi obstajala.«
Otroci imajo raje Božička
Tradicijo, pove Jani, sta tudi pri dobrih možeh zamenjala potrošništvo in vpliv praznikov iz Amerike. »Čeprav me v vrtce in šole še vedno povabijo v vlogi Dedka Mraza, imajo otroci rajši Božička, ker je razigran, vedno dobre volje, jezikav, rad zganja norčije in 'afne gunca'. Do Dedka Mraza pa imajo strahospoštovanje, a me veseli, ker se še vedno radi stisnejo k njemu in mu zapojejo pesmico.« Jani pove, da tudi njemu bolj leži vloga Božička. »Značajsko mi je bolj pisan na kožo, zato vlogo Dedka Mraza raje prepustim očetu.« Jani si želi, da bi v Ljubljani poleg sprevoda Dedka Mraza imeli še sprevod Božička. »Svojo idejo sem že predstavil na mestni občini. Bila jim je všeč in mogoče bodo otroci lahko že prihodnje leto uživali v prvem sprehodu Božička po Ljubljani.«
