Kljub temu da imajo naši reprezentanti, ki igrajo v klubih po vsej Evropi, domove, hiše in stanovanja, ki so si jih z veliko ljubezni uredili v Sloveniji, so bili v času prvenstva nastanjeni v hotelu v Ljubljani. Selektor jim je pred tem dovolil, da so na treninge reprezentance prihajali od doma, ko pa je šlo zares, niso smeli domov in biti v stiku z domačimi. Niti niso smeli sami naokoli, temveč so jih z avtobusom vozili na treninge. Malce oddiha so si privoščili le ob petkih, ko so se odpravili na Odprto kuhinjo pokušat kulinarične poslastice. Sicer še vedno najraje posežejo po hamburgerjih. Na tekmah so jih njihova dekleta in žene bodrile le s tribun in po telefonu.
Velika ljubezen Klemna in Sare Čebulj
Dva metra in en centimeter visoki Klemen Čebulj iz Slovenj Gradca se na odbojkarskem igrišču bori kot pravi lev, zasebno pa je nežen kot mucek. Le malo ljudi ve, da je velik ljubitelj živali, še posebej kužkov. Prav ljubezen do njih mu je pomagala najti ljubezen njegovega življenja – temnolaso Saro, ki prihaja iz Portoroža. »Ob študiju sem ves čas delala v trgovini za male živali, saj jih od malega naravnost obožujem. Kot deklica sem imela čivavo, pozneje pa sem si zaželela večjega psa. Izbrala sem si bostonskega terierja, najprej enega, nato pa še drugega. Pred dobrim desetletjem so bili pri nas še prava redkost in jih je bilo težko dobiti. Ko sem ga kupila, se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Ti kužki so prijazni, živahni, imajo krasen značaj, se dobro razumejo tako z odraslimi kot otroki. Kasneje me je vzrediteljica, znanka, vprašala, ali bi lahko mojo telefonsko številko posredovala Klemnu, ki si je tudi zaželel takšnega kužka. Leta 2013 sva se dobila, živahno klepetala o bostoncih, nato si ga je tudi kupil in šel igrat v Italijo, v Raveno. Čez čas sva obnovila stike in prijateljstvo je prerastlo v ljubezen,« pove Sara. Tako kot njuna ljubezen je rastla tudi navezanost na bostonce. Zdaj imajo pri Čebuljevih kar štiri: najstarejši Bum bo star 12 let, Lili jih ima deset in pol, Eno je star dobro leto in pol star, najmlajša Doti pa pet mesecev. Klemen in Sara sta tudi ponosna starša Luisa, ki prav tako obožuje kužke. Povsod jih jemljejo s seboj, zato večinoma potujejo z avtomobilom. Od malega so jih navajali na potovanja in tako brez težav preživijo tudi več kot 12 ur dolgo pot na Poljsko, kjer Klemen igra, njegov sin pa bo zdaj šel v malo šolo. Zaradi Klemnovih treningov in tekem skrb za pse večinoma pade na Sarina ramena, a ji je to v veselje. Ima svojo rutino, ko jih zjutraj pelje ven, zaradi kužkov je tudi sama zelo aktivna. Vozi jih tudi na razstave. Kadar pa so v Sloveniji, ji pri delu z njimi pomaga oče. Na Poljskem je spoznala tudi krasno vzgojiteljico te pasme, ta ji je zaupala veliko koristnih in zanimivih podrobnosti, tako da razmišlja, da bi se z mlajšima kužkoma podala tudi na pot vzrediteljstva. »Ne predstavljamo si življenja brez naših kosmatincev. Vsi smo zelo navezani nanje in so prav vsi družinski člani,« pove Sara, ki jo je po torkovi nori tekmi v Stožicah čakalo ogromno pakiranja. Medtem ko so preostali člani naše reprezentance na Poljsko potovali s čarterskim letalom, je Klemen sedel za volan in se tako kot tolikokrat prej z družino in kužki peljal na polfinalno tekmo ter nadaljevanje sezone.
Šampionska brata Žiga in Tonček
Običajno v družini zraste en vrhunski športnik. Šternovi iz Slovenske Bistrice pa so šampionska družina, ki obvlada številne športe. Od dedka naprej so pridno trenirali judo v klubu Impol Slovenska Bistrica, tudi reprezentanta Tonček in Žiga sta začela kot obetavna judoista. Pred leti pa sta se odločila z juda presedlati na odbojko in že kmalu prišla na evropsko in svetovno prvenstvo. Letošnje poletje je bilo zanju polno sprememb. Le nekaj tednov po tem, ko je postalo jasno, da se prvič v karieri Tonček seli v Grčijo, v prihodnji sezoni bo namreč nosil dres Olympiacosa, njegov brat Žiga, ki je osvojil grški ligaški pokal in superpokal, po treh uspešnih sezonah pri Foinikas Syrosu zapušča Grčijo in odhaja v Nemčijo, v sloviti klub Friedrichshafen, kjer bo igral z Dejanom Vinčićem.
Človek z zlatim srcem
Dejan Vinčić je ponosen na svoja starša. »V Velenje sta prišla iz srbskega dela Bosne, da sta si našla službo in preživela družino. Zato v družini nihče razen mene ni bil v svetu športa. Staršem življenje ni bilo naklonjeno, noben ni nikdar niti pomislil, da bi se lahko s športom preživljal ali si celo ustvaril tako kariero,« pravi Dejan, ki je bil s tri leta starejšim bratom rojen v Sloveniji. Njegova starša sta delala v Gorenju. Pri enajstih letih je Dejanu nenadoma, v enem tednu, umrl oče. »Nerad se spominjam tega časa, predvsem pa ne vem, kako je mama zdržala breme vzdrževanja dveh otrok. Kako težko nama je z bratom kupila superge za nogomet in odbojko! Komaj smo shajali, a nas je to še bolj povezalo, postal pa sem tudi odgovornejši in moral čez noč odrasti.« Najprej se je ukvarjal s košarko, nato še z odbojko. Kot odbojkar je nekaj časa igral proti košarkarjem. »Tu sem se navadil borbe, postal čvrst v športu in življenju. Velenjska ulica ni prav preprosta.«
Pri osemnajstih je odšel od doma, podpisal je pogodbo s klubom Salonit iz Anhovega. Prišel je v novo okolje, v drugo mesto, dvesto kilometrov oddaljeno od Velenja, nikogar ni poznal. To je bil šok, prve tri mesece je imel krizo, a kot mlad profesionalec jo je moral prebroditi. Na igrišču se pričakuje, da daš vse od sebe. Nihče te ne vpraša, kako se počutiš, temveč moraš dobro igrati. Rekel si je, da če bo zdržal to, bo zdržal vse. Dejan se iz Kanala ni več vrnil v domače Velenje, sledila sta Ljubljana in Bled, nato Poljska, Turčija, Sibirija ... Zdaj je v Nemčiji. V Kanalu je spoznal ljubezen svojega življenja, lepo Goco. »Sprva sem jo opazoval, kako je mimo mojega bloka hodila v službo. Vendar ni pogledovala naokoli, temveč je šla vedno točno usmerjena proti svojemu frizerskemu salonu. Bila mi je všeč, spraševal sem, kako bi jo lahko spoznal. Vsi so mi razlagali, kako krasna punca je. Zaljubljal sem se vanjo, vendar nisem vedel, kako priti v stik z njo. Imela je otroka, zato mi je bilo jasno, da z njo ne morem vzpostavljati stika samo zato, ker mi je všeč. Želel sem ji pokazati iskrene namene. Ko je praznovala rojstni dan, sem nepovabljen s prijateljem, ki je bil povabljen, prišel na zabavo. V roki sem nosil pladenj s torto v obliki škarij in svečko, ki je bruhala iskrice. Čestital sem ji, nato pa so sledila vprašanja, kdo sem, kaj počnem tam in tako naprej,« se spominja. Pošteno se je moral potruditi, da jo je osvojil. Naposled sta postala par, on je podpisal novo pogodbo, preselili so se v Ljubljano in na Bled. Prva skupna leta, ko so bili otroci – skupaj imata še dva –, še majhni, so živeli skupaj, ko pa je igral v tujini, je ona z otroki ostala v Novi Gorici, k Dejanu pa so hodili med počitnicami in ob prostih dnevih. Športnik pravi, da shajajo prav zaradi njene nesebične ljubezni in podpore. Daje mu varno zavetje, da lahko trenira in tekmuje.
Novopečeni očka
Odbojkarji slovijo tudi kot predani družinski ljudje, kar nekaj naših reprezentantov pa je tudi ponosnih očetov. Nazadnje je naziv oče pripadel Alenu Šketu, ki se tokrat zaradi okrevanja po poškodbah preizkuša kot komentator. Sredi poletja se je s izvoljenko Zalo Gracej razveselil sina Žaka. »Z Zalo sva se spoznala na Instagramu. Sprva sva se veliko pogovarjala in postala dobra prijatelja, šele nato partnerja. Povezal naju je predvsem šport, oba namreč rada hodiva na Pohorje ali skupaj telovadiva, deliva si tudi ljubezen do dobre hrane in vožnje z motorjem, ki jo obožujem. Drug drugemu sva v veliko oporo,« je povedal Alen, ki je med igranjem v Turčiji nekaj časa imel z Zalo zvezo na daljavo.
Alen je velik sladkosned. »Po kosilu in večerji si vedno privoščim kaj sladkega, četudi sem se že dodobra najedel. Vedno pravim, da gre sladica v srce.« Za zajtrk obožuje čokolino in ni prav spreten v kuhinji. Kadar kuha, si pripravi testenine s piščancem, pripravljanje druge hrane pa z veseljem prepusti drugim, Zali, mami, pa tudi gostilni.
Čudežni odbojkarski deček
Komaj 20-letni Rok Možič se je odlično ujel s starejšimi reprezentanti in si izboril svoje mesto med njimi. Pravijo, da karkoli ta dva metra visoki športnik vzame v roke, se spremeni v zlato. Ljubezen do odbojke je podedoval po starših. Tako oče Peter kot mama Mojca sta bila vrhunska odbojkarja in ljubezen do tega športa sta prenesla tudi na svoja otroka – hčerko Mišo in sina Roka. Mama se je po končani športni karieri podala v podjetniške vode in ima svojo cvetličarno, Peter pa je trener. Postavnega mladeniča primerjajo z Luko Dončićem v košarki in mu napovedujejo sanjsko kariero. Že zdaj igra v najprestižnejši odbojkarski ligi na svetu – italijanski, točke osvaja v Veroni. Še pred svetovnim prvenstvom so ga zasuli z nagradami – najprej je prejel nagrado Andreja Kuznecova za točkovno najboljšega igralca pretekle sezone italijanskega prvenstva. Osvojil je še nagrado za prvo mesto med vsemi igralci italijanske lige za najvišje doseženo število točk v napadu.
Čez poletje se je sicer tudi nekoliko spočil in si napolnil baterije, obenem pa se je posvetil tistemu, za kar med sezono ni imel časa – opravil je še vozniški izpit. Le redki vedo, da kadar ni v dresu ali trenirki, se rad lepo obleče. Pravi, da ima srečo, da so trenutno modne nekoliko krajše kavbojke in jih najde tudi v »običajnih« trgovinah. »V primerjavi s srbskim odbojkarjem, ki ima številko noge 51, imam tudi srečo, da lahko v njih najdem številko čevljev 47,5 ali 48.«
Od treningov ga ne more odvrniti in skoraj ne ve, kaj je to ponočevanje. Vsake toliko pa ga ustavljajo na ulici in mu čestitajo. Lepe želje mu pošiljajo tudi punce. Le katera si ne bi želela biti v njegovem objemu?! Le zelo potrpežljiva, razumevajoča in prilagodljiva bo morala biti.
