»Kolo me spomni na avanturo, na dogodivščine in mi prebudi občutek svobode. Svobode v mobilnosti. Spomni me na otroštvo, ko še nisem hodil v šolo in sem se učil vožnje s kolesom. Ko je bilo samo eno kolo in več tistih, ki smo si želeli, da se z njim naučimo peljati. Potrebno je bilo čakati na vrsto, da si se skobacal pod balanco in poskušal obrniti pedala in če je bila sreča si se nekaj metrov tudi peljal. Že to je bil uspeh. Največkrat smo seveda pridelali buške. Vsak dan smo čakali, da je stari oče prišel na malico in smo v tiste pol ure poskušali biti čim več na kolesu«, svoje prve izkušnje s kolesom opiše Branko Slapal. Ob tem ga spomin odnese tudi v čas, ko so se ob koncu srednje šole s klapo fantov s kolesi odpravili na morje, v Rovinj. »To je bil tedaj, s kolesi kakršne smo imeli, že mali podvig, danes najbrž ni nič posebnega«, pripomni. Svoje prvo kolo je s prihranki od počitniškega in sobotnega dela kupil v srednji šoli. Z njim se je veliko prevozil. Pozneje so z bratom in stricem hodili na kolesarske maratone kot so Franja in podobno. Tudi ko je že imel avto, je velikokrat krajše razdalje raje opravil s kolesom.

Rad sem v gibanju

Branko je socialni delavec v stanovanjski skupini za osebe s težavami v duševnem zdravju v Ljubljani. Do tja se zadnja dva meseca vozi s kolesom, nad čemer je naravnost navdušen. »Rad sem v gibanju, zanimajo me stvari, ki poenostavijo življenje in mu izboljšajo kakovost. Dve leti nazaj smo se preselili v hišo, ki jo počasi prenavljamo. Ker čim več poskušamo postoriti sami, izgleda, da nam še nekaj časa ne bo dolgčas. Sem v letih, ko me zanima zdravje in kako ga ohraniti. Biti v zadovoljivi formi in imeti dovolj energije za vse, kar bi si želel postoriti, postaja izziv.« Všeč mu je, da že kar med vožnjo v službo poskrbi za dnevni odmerek rekreacije. Z idejo, da bi se pričel na delo voziti s kolesom se je sicer poigraval že kar lep čas. K dokončni odločitvi so pripomogle razmere po koroni, ko so se na ceste vrnile kolone vozil, ko na poti v službo na vsakem koraku kaj prekopavajo in je v vročini treba čakati. Prav nič ga ni mikalo, da bi moral med čakanjem sedeti v razgretem vozilu. Poleg tega se bencin draži, zato je vse kazalo v prid kolesu.

Kot bi prišel na obisk k prijateljem

Branko Slapal je bil navdušen nad prijaznostjo in strokovnostjo zaposlenih v trgovini Kolesa NewBike, kjer si je kupil električno kolo, ob katerem mu je zaigralo srce. »Brez njihove pomoči in pripravljenosti bi bila ta izkušnja najbrž kot ena mnogih. V tej trgovini pa sem imel občutek kot da sem prišel k prijateljem ali domov. Bil sem lepo sprejet in odšel sem z odgovori, ki sem jih potreboval. Res priporočam. Komur je všeč bolj pokončna in udobna vožnja na mestnem kolesu, ga lahko najde v tej trgovini, kjer imajo kolesa za vsak okus in vsak žep. Jaz sem želel nekaj močnejšega, da bom prišel tudi na kakšen hrib, zato je bil moj izbor nekoliko dražji.«

Odločil se je za električno kolo

Že nekaj časa je razmišljal o električnem kolesu. »Zdelo se mi je, da je razdalja, ki jo imam do službe, prevelika za navadno kolo in bom potreboval nekaj pomoči elektrike, saj na delovno mesto ne bi rad prihajal utrujen, temveč ravno prav ogret, svež in razgiban. Res je, da sem že dve sezoni razmišljal tudi o manjšem motorju ali vespi. Tudi letos sem si jih ogledoval. Videl sem, da so cenovno v rangu električnih koles ali pa še cenejši. Vseeno je potem prevladalo mestno kolo. Je bolj prijazno okolju, tudi otroci so me v tej smeri zelo podprli in spodbudili. Poleg tega zraven poskrbim še za rekreacijo in s tem prihranim čas.«

Gospod ga je kar povabil na poskusno vožnjo

Je električno kolo pri današnji pestri ponudbi težko izbrati? Branko odgovarja: »Na spletu sem našel nekaj strani z električnimi kolesi, si jih ogledoval, jih primerjal. Saj veste, kako to gre. Potem sem se peljal mimo kraja, kjer naj bi bila trgovina Kolesa NewBike, ki me je pritegnila, ko sem brskal po spletu. Nameraval sem na hitro malo pogledati in dobiti nekaj informacij, saj o električnih kolesih nisem kaj dosti vedel. Gospod v trgovini me je na moje presenečenje kar povabil na poskusno vožnjo. Ker tega nisem načrtoval, sem nekoliko okleval, a sem potem sprejel povabilo. Oba sva se zapeljala, vmes mi je dal napotke in v kratkem času sem imel veliko informacij ter praktično izkušnjo vožnje. Eno kolo, ki sem ga vozil, mi je bilo še posebno všeč. Če bi bilo vsaj nekoliko cenejše … Naslednje dni sem ob vsakem čakanju v koloni razmišljal, kako bi bilo s kolesom vse drugače.« Ko pa je izvedel, da lahko dobi lep popust na kolo, ki mu je bilo tako zelo všeč, z nakupom ni več odlašal. »Kolo človek kupuje za dalj časa, električno pa še za dlje. Najbrž bo pri moji starosti to zadnje tako kolo. Pomislil sem, kot zadnje čase pomislim ob skoraj vsakem nakupu... Kolo bom uporabljal veliko let. Ne bom ga samo vozil, gledal ga bom, ko bo stal v garaži, ko ga bom čistil in tako naprej. Ali si želim imeti kolo, ob katerem mi bo vedno, ko bom sedel nanj zaigralo srce in bom užival v njem ali

V službo bom kolesaril tudi pozimi.

Branko je že odločen, da kolesa ob koncu poletja ne bo pospravil v garažo. »Ko razmišljamo o vožnji s kolesom imamo večinoma v mislih lepe poletne dni. Ti segajo na eni strani od sredine pomladi pa tja do srede jeseni. Recimo nekako polovico koledarskega leta. V pogovoru v trgovini sem izvedel, da bodo imeli v jesenskem času v ponudbi tudi oblačila in dodatke za hladnejše in bolj vlažne dni. Ta misel mi je razširila možnosti uporabe kolesa. Ko sem bil pred leti v zimskem času na Danskem, sem na mestnih ulicah in primestnih cestah videval veliko število kolesarjev. Zdi se mi, da še več kot pri nas poleti. In ta misel mi je res privlačna. Da se bom lahko vozil tudi v hladnejših dneh. Tako rekoč ni potrebno, da se sezona kolesarjenja sploh konča. Ob ekstremnih vremenskih pogojih, kot so sneg na cesti in nalivi, kolo počije in gre na servis, zaradi mraza ali nekaj mokrote pa res ni treba, da s kolesarjenjem prenehamo,« je prepričan.

takega, ki je cenejše in sicer ni slabo, a mi ni tako všeč. Ali hočem, da mi vsak dan zaigra srce, ali da ga deset ali dvajset let gledam z grenkim priokusom, da sem za nekaj sto evrov iz rok spustil tistega, ki mi je bil res všeč in sem se vanj na nek način zaljubil na prvi pogled. Ko sem ugotovil, da ga lahko obročno odplačujem s pomočjo kreditne kartice, je bila odločitev še toliko lažja. Da ne bo pomote, nakup tega kolesa je bil v dosegu mojih materialnih zmožnosti, zato sem se tako odločil. Če ne bi bil, bi raje počakal in videl druge možnosti. Zagotovo pa delam na tem, da v življenje vnašam tisto, kar mi dolgoročno vzbuja veselje in dobre občutke ob pogledu in uporabi.«

Prednosti so očitne

Pravi, da je vožnja s kolesom v službo lažja, kot si je predstavljal, da bo. »Najbolj me je skrbel promet na predelih, kjer so ozke ceste brez kolesarskih poti. A tam ni velikega prometa. So nekatera območja, kjer je potrebno biti bolj pozoren in previden, to pa je tudi vse. Na moji poti so ceste in kolesarske poti v glavnem lepo prevozne. Sem in tja je pot luknjasta in neurejena, da se mi kolo kar smili. Mogoče bi se več ljudi odločalo za vožnjo s kolesom, če bi bile poti bolj urejene«, pripomni, a takoj doda, da prednosti pretehtajo in so več kot očitne. »Najprej gre za občutek svobode. Lahko se peljem počasi, si ogledujem okolico, se vmes ustavim, mimogrede kaj nakupim, ali pa grem malo hitreje. Med vožnjo že poskrbim za dnevno dozo rekreacije. In spet, ni mi potrebno stati v koloni ali se po polžje premikati. Nekaj tudi narediš za planet.«