Peter je Tomaževo ponudbo sprejel in nedavno so se člani družine Čeferin podali v Leskovico na odkritje spominske plošče. Slovesnosti so se udeležili vsi vaščani Leskovice in drugi gostje, pozdravila pa sta jih župan Milan Čadež in župnik Marjan Lampret. Župan je vesel, da je bila Poljanska dolina v navdih številnim umetnikom. Tudi Luka Čeferin je dal v 19. stoletju pečat podobarjem v Poljanski dolini in s tem ime tamkajšnjih vasi ponesel v svet.

Medtem ko so v tujini ponosni na svoje dinastije, mogočne družine, korenine in imajo dodobra raziskana svoja družinska drevesa, se v Sloveniji temu bolj posvečamo šele zadnja desetletja. Prav razburljivo se je podati v raziskovanje, kdo smo, od kod prihajamo, kateri so bili naši predniki, kje vse so hodili, kaj so počeli. Petru Čeferinu se je v 84 letih, od katerih jih je več kot 60 preživel kot odvetnik (mimogrede, še vedno vsak dan hodi v svojo pisarno v Grosupljem), nabralo neskončno anekdot, zabavnih zgodb in dragocenih spominov, ki jih je dobil od svojih staršev, pa tudi drugih sorodnikov. Poleg že prej omenjenega portreta, ki ga je dobil pred 30 leti in ga dal restavrirati, ter biografije Nespodobni odvetnik, ki mu jo je kot darilo ob 80. rojstnem dnevu pri pisatelju Tadeju Golobu naročil sin Aleksander, je nedavno izšla še ena knjiga, o Luki Čeferinu. V njej sta popisana razburljivo življenje in umetnost Petrovega prapradeda Luke, ki je v časih, ko se ni potovalo tako kot danes, ko mnogi ljudje niso nikoli v življenju zapustili svoje vasi, šel v uk celo na Dunaj, na tamkajšnjo Akademijo upodabljajočih umetnosti, ter s svojimi deli opremljal cerkve po vsej  Sloveniji, ali kot piše v Biografskem leksikonu, »na Kranjskem, Notranjskem, Goriškem, Tržaškem, Kočevskem in v Istri«. Čeferinovi so namreč naprosili umetnostno zgodovinarko mag. Simono Kermavnar, da je obiskala številne cerkve, v katerih so dela Luke Čeferina, in napisala knjigo z naslovom Luka Čeferin, slikar, kipar, podobar. V njej je popisala umetnikovo življenjsko pot in obširen ustvarjalni opus, ki obsega 40 križevih potov, 23 oltarjev, 70 oltarnih slik in druge umetnine.

Z Lukovim prapravnukom Petrom ter njegovimi otroki Rokom, Aleksandrom in Petro smo se v Leskovici pogovarjali o preteklosti in sedanjosti, umetnosti, pravu ter arhitekturi.

»Menda smo Čeferini prišli iz Furlanije in se ustalili na različnih koncih, pod Blegošem, v Postojni, pozneje v Ljubljani ... Poleg umetnosti pa ljubezen do prava sega kar nekaj generacij nazaj. Pravnika sta bila moj dedek, oče, na katerega imam nepozabne spomine, saj je bil edini človek, kar jih poznam, ki o nobenem človeku ni rekel žal besede, kar se mi zdi res izjemno,« je za začetek povedal Peter. V nasprotju s svojim očetom Emilom je marsikaj ušpičil, že kot otrok je bil precej problematičen, šola mu ni dišala. Rinil je v težave, komaj končal osnovno šolo in gimnazijo, še v četrtem letniku študija prava je imel opravljen le en izpit, a veliko praktičnih »izkušenj«, ki si jih je nabral na zabavah in popivanjih po Ljubljani ter še mnogo dlje. Vendar mu je nekako uspelo diplomirati, priti do različnih služb, opraviti vojaščino in se ob tem še nepopisno zabavati. Ponosno prizna, da je bil od nekdaj bonvivan, da ceni zabavo, humor, iznajdljivost, iskrivost, lepe ženske. Kljub vsemu pa je še magistriral in tudi doktoriral. Družil se je z marsikatero, a povsem ga je očarala Kraševka Ana Jelen, ki jo je spoznal v študentskem naselju v Rožni dolini. Tri mesece po tistem, ko jo je prvič videl, sta se poročila.

Družinski ambasador

»Ko se je rodil prvi otrok, sin Rok, sem se zresnil. Ana, sicer učiteljica in ravnateljica, namreč ni vzgojila samo najinih treh otrok, temveč tudi mene. Bila je zelo čvrsta osebnost. Stroga do sebe in okolice. Bila je dosledna, stroga in poštena. Z otroki sva se ukvarjala oba. In pri tem je bila ona palica, jaz pa korenček. Jaz si otrokom nisem upal zelo prigovarjati, da jih ne bi razjezil. Ampak mislim, da jim ni škodovalo, če sem bil malo premehak. Kadar jih je mati kaznovala, sem jih jaz tolažil. Ko so odraščali, sem cele noči čakal, da bom zaslišal avto in bodo srečno prišli domov z veselice, žena pa je medtem spala kot top,« se je spominjal Peter. Trudil se je, da se nobeden od otrok ne bi počutil zapostavljenega, vedno je največjo pozornost namenjal tistemu, ki je zbolel ali kako drugače zašel v težave. »Med nami ni nikoli prišlo do kakšnega hujšega prepira ali celo razdora, celo v tistih občutljivih, najstniških letih ne,« je ponosen. Z vselitvijo v hišo v Grosupljem, ki sta jo zgradila z Ano in v kateri je bila dolga leta tudi njegova odvetniška pisarna, je začel pisati dnevnik z naslovom Kronika hiše Čeferin. V njem je beležil vse, kar se jim je dogajalo. A glavna zasluga, da so otroci tako uspešni, gre prav Ani, je prepričan. Bila sta zelo povezana in mu je bilo zelo hudo, ko je leta 2002 umrla za rakom. Otroci in pa delo so mu pomagali, da se je pobral. »Po ženini smrti sem bil eno leto sam, v veliki prazni hiši. Nato je prišel pome Aleksander, me peljal v fitnes, last prijateljice Sonje Poljanšek Škrabec. Odtlej že 18 let trikrat na teden obiskujem fitnes in delam z istim osebnim trenerjem, Simonom Škodo. Nato sem se odločil, da grem v 'lajf'. Našel sem se s sedanjo partnerko Rijo Čič, ki je stevardesa, saj so me stevardese že od nekdaj navduševale. Skupaj sva že 18 let, čeprav imava vsak svojo hišo. Pri svoji ima Rija čudovit zelenjavni in sadni vrt, k meni pa pride vsak drugi dan in za vikend. Tako se drug drugega vedno znova razveseliva. Skupaj hodiva v fitnes, na kulturne dogodke, potovanja, dopuste,« je zadovoljno našteval.


Rok: od športa do prava

»Oče je imel od nekdaj izjemno življenjsko energijo in veselje do življenja. Zelo redko ga vidiš slabe volje. Za to morajo obstajati res kakšni objektivni razlogi. Ker sem bil najstarejši, sem imel sobo v pritličju, malo ločeno od drugih. Preostali družinski člani so stanovali nad menoj. Mimo moje sobe se je hodilo v zgornje nadstropje in spomnim se, da je oče, ko se je vračal z obravnave, vedno pel ali žvižgal. Vedno je bil dobre volje in vesel, kljub temu da je odvetniško delo težko, še posebej delo kazenskega odvetnika. Marsikaj bi ga lahko zamorilo, a je ostajal dobre volje, v svojem delu užival in to veselje vnašal tudi v družino. Bil je zelo ljubeč oče, ki si je vedno prizadeval, da bi bil enak do nas treh, včasih se je tudi pošalil: 'Bodite pridni, drugače bom mater s ketne spustil.' Veliko je bil v službi in nekdo je moral delati red. Če je že padla kakšna klofuta, nam jo je prisolila mama, oče nikoli,« je razlagal najstarejši Petrov sin, ki je bil dolga leta odličen športnik, atlet, in si je sprva želel na fakulteto za šport ter je celo opravil sprejemne izpite. Ko pa je odhajal k vojakom, ga je oče pobaral, ali se ne bi raje s športom ukvarjal v prostem času. To je bilo dovolj, da se je odločil za študij prava. Rok se ni nikoli obremenjeval z očetovim odvetniškim slovesom, saj ni razmišljal, da bo slaven odvetnik. Zanj je bilo to delo kot vsako drugo, pomagalo mu je tudi, da se je lahko finančno osvamosvojil. »Najpomembneje se mi je zdelo korektno opraviti svoje delo. Sem pa imel težave na obravnavah, kadar so stranke čakale očeta in bile razočarane, ko sem namesto njih prišel jaz, mlad odvetnik. Moral sem se zelo truditi, da so bile zadovoljne z mano,« je povedal, njegov oče pa pristavil: »Rok je bil zelo uspešen odvetnik, sprecialist za civilno in medijsko pravo. Leta 2012 je doktoriral in poleg številnih znanstvenih razprav napisal knjigo Meje svobode tiska, v njej je analiziral sodno prakso ustavnega sodišča Republike Slovenije in evropskega sodišča za človekove pravice.« Danes je sodnik in podpredsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, hkrati pa kot docent predava študentom novinarstva na FDV. Z očetom sta v tesnih stikih, zelo pogosto se slišita, vidita, si izmenjujeta poglede. Z ženo Katjušo sta Petra razveselila s tremi vnuki: Gajo, Hano in Petrom.

Nedavno so Čeferine v Grosupljem obiskali filmski delavci iz Hollywooda pod vodstvom znamenitega in večkrat nagrajenega režiserja Jeffa Zimalista. Snemajo nadaljevanko o Aleksandrovi borbi zoper Superligo, ki bo imela štiri dele po eno uro. Končana bo septembra in jo je že odkupil Apple tv.

Aleksander: oče je znal mirno in spretno doseči svoje

»Od nas treh sem bil daleč najbolj nagajiv. Ogromno sem ušpičil, velikokrat sem jezil mamo. Včasih sem se brez pravega razloga prepiral z učitelji; vsekakor bi bilo večkrat laže, če bi ostal tiho. Spomnim se, da sem enkrat v šolski avli vrgel petardo. Takrat je bila mama tam ravnateljica. Spomnim se, da je zahtevala odgovor, kdo je to naredil, in moj 'pogumni' sošolec me je zatožil. Seveda sva potem doma z mamo 'poračunala'. Mama je bila stroga, zelo nam je učvrstila moralne vednote, obenem pa je bila najbolj pošten človek, kar sem jih kdaj srečal. Oče pa je bil zmeraj naš zaveznik, naj smo storili karkoli, kakršno koli neumnost. Trudil se je, da bi se težave, ki sem jih kdaj kot otrok povzročil, lepo rešile in zanje ne bi nihče izvedel. Morda bi temu lahko rekli potuha, sam sem to dojemal kot spodbudo. Kot precej uporniškega otroka so se me pedagogi lotili zelo strogo, na kar sem se odzval še z večjim uporništvom. Oče pa je bil tisti, ki je umirjal strasti. Bil je moj prijatelj. Mami sicer ni nikoli nasprotoval, ko pa je šla za minuto proč, smo že skupaj kovali zaroto. Oče ni bil pri ničemer nepopustljiv, vedno je uporabljal moč argumenta in ne argument moči. Je pa pravi mojster v tem, da ti pokaže, kot da je tvoj zaveznik, hkrati pa stvar obrne tako, da narediš, kot hoče on,« je svojega očeta opisal Aleksander, ki je do odhoda v Švico deloval kot odvetnik in vodil odvetniško družbo. Z očetom je sodeloval pri najtežjih in medijsko odmevnih procesih. Oče, ki o sinu pravi, da je bil od nekdaj trmast in pravi voditelj, je bil eden prvih, ki mu je Aleksander zaupal, da razmišlja o kandidaturi za predsednika Evropske nogometne zveze. Za nasvet mu ga ni bilo treba vprašati, saj ga od nekdaj podpira pri vsem. »Tudi žena Barbara, s katero bova v kratkem praznovala 22. obletnico poroke, me podpira pri mojih odločitvah. Če ti je do tega, pojdi. In če se boš odločil, da se tega ne lotiš, potem te tudi podpiram,« je povzel njeno stališče. Na njegovi poti ga podpirajo tudi hčerke: 29-letna Nina, 20-letna Neža in 17-letna Ana. Ko je odhajal v tujino, sta se z Barbaro dogovorila, da se bo vsak konec tedna vozil domov, in sta si zaradi otrok in njenega dela tudi tako organizirala družinsko življenje. V tujini veliko dela, ko pa se vsak petek vrne domov, se sprosti in uživa s svojimi dekleti. Odkar živijo tako, imajo veliko kakovostnejše odnose. »One so varen pristan v mojem življenju. Vem, da lahko računam nanje in one name. To je največ, kar šteje v življenju. A počasi bodo najine ptičice zapustile gnezdo. Nina je odvetniška kandidatka v naši pisarni, Neža gre jeseni študirat v Milano, Ana pa je še srednješolka,« je povedal Aleksander, ki svojim hčeram, tako kot je oče njemu, pušča prosto pot, da se same odločajo.
»Aleksander se je kot predsednike UEFE v zadnjih dveh letih srečal z mnogimi problemi. Uspel je v boju zoper Superligo, kljub epidemiji je Uefa izvedla vsa načrtovana tekmovanja, uspelo mu je organizirati pobeg nekaterih tujih nogometašev iz Ukrajine ... Zato ni čudno, da ga je že danes vrsta nacionalnih nogometnih zvez pozvala, naj leta 2023 ponovno kandidira za predsednika Uefe,« je ponosno povedal njegov oče.

ceferin Slika Luke Čeferina (Matevž Langus,olje)
Mateja J. Potočnik
Luka Čeferin bi bil zagotovo zelo ponosen na svoje potomce.

Petra: mama ji je vzbudila zanimanje za arhitekturo

Ime je dobila po svojem očetu. »Smo zelo povezana družina, dobro se razumemo, vem, da lahko v vsakem trenutku računam na oporo bratov in očeta. Povezuje nas smisel za humor, največ se nasmejim prav s svojo družino. Sicer mislim, da je bolj od tega, kakšne prednike ima nekdo, pomembno, kaj iz sebe naredi. Je pa res dobro, če imaš družino, s katero se dobro razumeš. Rok je od mene starejši pet let, Aleksander dve. Z obema sem si zelo blizu. V otroštvu sva si bila posebej blizu z Aleksandrom, skupaj sva počela otroške neumnosti. Velikokrat sva kot mulčka s prijatelji hodila zvonit sosedom ali rabutat jabolka. Ker sem bila majhna in drobna, nisem tekla tako hitro kot Aleksander, pa so me vedno dobili. Brata sta vedno skrbela, da mi kak zoprn sošolec ne bi težil. Če pa mi je, sta hitro intervenirala,« se je smejala Petra, ki ji je bilo lepo, kadar so, kljub temu da sta bila starša zelo zaposlena, skupaj preživljali čas. Imeli so družinsko glasbeno skupino, oče je tudi zelo lepo risal, naredil je lutkovno predstavo. Skupaj so hodili v grosupeljski motel v savno, med poletnimi počitnicami pa so bili otroci z mamo na morju na vikendu v Istri, oče pa jih je obiskoval za dan in pol  ter odhitel nazaj delat.

»Edina nisem študirala prava, vendar mi za to ni niti malo žal, saj sem našla področje delovanja, ki me zelo veseli. Starša sta mi dala proste roke pri izbiri študija. Obenem pa me je mama, ki je znala zelo lepo opremiti hišo in jo je ves čas prenavljala, uredila pa je tudi prekrasen vrt, nekako spodbudila k študiju arhitekture. Ker sem tudi veliko risala, se mi je to zdela smiselna odločitev,« je povedala Petra. Danes je profesorica na fakulteti za arhitekturo, študirala je tudi na Finskem in tam spoznala moža, Kanadčana Jeffa Bickerta, ta se je lepo navadil na življenje v Sloveniji. Oče, s katerim nikoli nista imela konfliktov, pa je še danes njen sogovornik pri številnih odločitvah in dilemah ter jo podpira pri vsem, česar se loti. Povezuje ju tudi ljubezen do umetnosti. Petra zelo ceni, kadar ji pošlje sporočilo, da se splača videti neko predstavo, koncert ali film.

Dragoceni skupni trenutki

Peter je seveda zelo ponosen tudi na svojih šest vnukov. »Pet je deklic in en deček. Gaja in Nina sta že naredili pravosodni izpit in se zaposlili v naši odvetniški družbi, Hana je profesorica umetnostne zgodovine, Neža bo študirala oblikovanje, Ana bo šla verjetno na igralsko akademijo, Peter pa obiskuje gimnazijo ter je strasten nogometaš in član nogometne reprezentance do 18 let. Ker sem bil vse življenje zelo zaposlen, delal sem tudi po 15 ur na dan, me je Aleksander enkrat zbodel, ali ti sploh veš, koliko vnukov imaš? Seveda, sem mu odvrnil. Pa veš, kako jim je ime? Ko sem videl, da sem malo kregan, sem se odločil, da jih bom enkrat na teden učil karate. Dve leti smo to počeli in se še bolj zbližali. Zelo pa sem vesel naših družinskih srečanj. Veliko nas je, to pomeni tudi veliko rojstnih dni. Po tri ali štiri združimo skupaj in praznujemo vsakih nekaj mesecev. Seveda se vsi zberemo in je zelo veselo – pridejo otroci s svojimi otroki in tudi partnerji vnukinj. Prav tako skupaj preživimo božični večer in imamo velikonočni zajtrk. Zame je družina najpomembnejša celica družbe, kamor se vedno lahko zatečeš po pomoč in tolažbo. Tako kot sem v dobrih odnosih z otroki inz njihovimi zakonskimi partnerji Katjušo, Barbaro in Jeffom, sem v prisrčnih stikih tudi z vnuki. Edino, kar si pri vsem še želim, je čim več naših skupnih trenutkov. Da lahko delimo drug z drugim, kar počnemo, kaj nas zanima, kakšne načrte še imamo. Moram  priznati, da se rod Luke Čeferina prav imenitno nadaljuje,« je v smehu sklenil Peter.