Špela Šavs

Babica je za otroke pretekla 1125 kilometrov

Petra Arula / Revija Zarja Jana
29. 11. 2021, 05.44
Deli članek:

Špela Šavs, podjetnica, mama in babica, je strastna športnica že od nekdaj. Že osem let jo navdušujejo ultramaratoni – tek nad sto kilometrov. Ker je zaradi korone lani odpadlo tekmovanje Milano–San Remo (285-kilometrski ultramaraton), se je odločila, da bo pretekla Slovenijo. Eno leto je trenirala kot še nikoli in pretekla 1125 kilometrov za Junake 3. nadstropja, otroke z rakom.

Zarja Jana
Špela Šavs, babica, ki teče za otroke.

Ker se ji ni izpolnila velika želja, si je torej našla večji cilj. »Ultramaraton Milano–San Remo, za katerega sem se tako zavzeto pripravljala, je odpadel in naenkrat se ni dogajalo nič. Jaz pa sem vseeno želela teči in odločila sem se, da bom tekla sama. S trenerjem Rajkom Podgornikom sva postavila nov cilj – tekla bom okoli Slovenije. Svoje treninge sem okrepila – tekla sem tudi po 200 kilometrov na teden, najraje v strme klance, od sebe sem želela dati vse. In ker je bil podvig večji od katerega koli prej – tekla naj bi 14 dni in pretekla 1100 kilometrov po naši lepi deželi, sem potrebovala večjo ekipo kot sicer, nihče si ne more vzeti 14 dni dopusta le zame. Prijateljico Mojco Lončarski sem prosila, ali bi bila lahko tudi ona del moje ekipe. Takoj je bila za, še več – v mojem teku je videla priložnost za dobrodelnost. Kot predsednica Lions kluba Kranj je predlagala, da tečem za Junake tretjega nadstropja. Ideja mi je bila takoj všeč, nisem pa vedela, da mi bo prinesla še več moči, zagona in toliko lepih trenutkov med potjo, kot si jih ne bi mogla zamišljati niti v sanjah. Teči za dober namen je povsem drugače,« je z velikim nasmehom povedala Špela Šavs.

Nič mi ne manjka

»Vse se je tako lepo izšlo. Za dan D sem izbrala 3. september, ko ima moj vnuk rojstni dan. K teku za Junake 3. nadstropja se je lepo ujelo tudi 30 let Slovenije. V veliko čast mi je bilo, da nas je podprl predsednik Borut Pahor. Na dan sem pretekla čez 90 km, začela sem okoli 5.45 in tekla kar v noč, do nekaj čez devet. Vseh 11 dni me je na kolesu spremljala hči Manca. Trener je prišel četrti dan in bil z mano do konca, ko kar ni mogel verjeti, koliko sem v resnici zmožna. A dogajale so se mi tako lepe stvari, da me je samo gnalo naprej. Občutek, da delam nekaj dobrega, da vem, za koga tečem, ob čemer sem spoznavala, da mi v življenju nič ne manjka, da kompliciramo zaradi nepomembnih stvari, je motivacijo le povečeval. Tako kot tudi vse lepe stvari, ki so se mi dogajale na poti, ki mi ni namenila niti enega žulja ali poškodbe.«

Toliko lepega!

Na dan štarta je šola v Preddvoru organizirala športni dan. »Pozdravit sta me prišla župan in župnik, sprevod pa so tvorili sovaščani in osnovnošolci, ti so mi nadeli zlato pentljo, nato je vsa šola z mano odtekla prvi kilometer, pričakali pa so me tudi v cilju – šola in vrtec. Ko sem prvi dan pritekla do Trente, so mi tam pripravili okusno večerjo; bil je hladen večer, a zame so zakurili, da mi je bilo toplo. Res je bilo lepo in gospa, ki nas je pogostila, kar ni vedela, kaj vse bi še dala na mizo. V Novi Gorici so me pričakali sotekači Kosoveli – pri njih sem imela kosilo, se oprhala, en od Kosovelov je z mano prekolesaril 30 km, da mi je pokazal najkrajšo pot, na Vršiču so me snemali z motorja, iz Redbulla so mi prinesli cel paket energijske pijače, spoznala sem tudi starše Anžeta, ki je leta 2017 umrl za rakom. Ves čas mi je kdo pomagal, mi stal ob strani. Pozabiti ne morem tudi Prekmurja – v Razkrižju je cela vas tekla z mano, pričakal me je župan, prav tako v Kuzmi, tam tudi niso vedeli, kako vse bi me postregli. Ko je naš avtodom v Osilnici iskal primeren prostor za parkiranje, so se obrnili na občino in gostoljubno so nam pomagali ter obenem prispevali denar za otroke. Na Dolenjskem smo našli kmetijo za počitek in kmet je iz skednja odpeljal traktor, da smo bili lahko v senci, saj je bilo sicer v avtodomu zelo vroče … Ljudje so nam ves čas pomagali, obenem pa se mi je naša dežela še bolj priljubila – čudovita je v vseh pogledih, izjemno razgibana, ves čas so klanci, razen v Prekmurju, najlepši del poti pa je bil zame čez Pavličevo sedlo na Jezersko in v Preddvor, kjer so me spet pričakali cela šola in ves vrtec – spontano in iz srca.«

Teče tudi v službo

»Ko sem začela trenirati za tek po Sloveniji, sem svoje treninge močno okrepila. Najraje tečem v klance. Doma sem iz Preddvora in vedno znova rada tečem do Jezerskega, to je 28 km, na 1212 m nadmorske višine. Tam se preobujem v planinske čevlje in tek nadaljujem, dokler ne dosežem še katerega od naših lepih vrhov. Treniram čisto vsak dan, tudi dvakrat na dan. Vstanem ob štirih zjutraj ali še prej in prvi trening naredim že pred službo. Velikokrat je trening tudi moja pot do službe. Najprej grem zjutraj v naše domače klance, nato pa odtečem še do centra Kranja, kjer se oprham, preoblečem in si pripravim zdrav obrok, potem pa nadaljujem svoj dan v naši trgovinici – mesariji sredi mesta. Tako že zjutraj naredim od 25 do 30 km, dvakrat ali trikrat na teden pa tečem tudi domov. Nedelja je vedno dan s še več športa – zgodaj vstanem in si privoščim dolg trening do kosila. Po kosilu spet tečem, tokrat do naše trgovinice v Kranju, da vse pripravim. Za dolge teke je pač treba veliko teči.«

Moja ekipa

»Imeli smo kombi in avtodom. Avtodom je skrbel za hrano in primeren prostor za prenočišče, zraven sem imela kolesarja, da mi je vozil pijačo in manjše prigrizke; kombi pa je bil s spremljevalno lučko, da sem lahko tekla po glavnih cestah in tako resnično pretekla vso Slovenijo. Imeli so veliko dela in včasih so bili še bolj utrujeni kot jaz. Lions klub mi je pokril vsa prenočišča, kombije in avtodom ter daroval in zbiral sredstva za prenovo sobe za starše na hematoonkološkem oddelku Pediatrične klinike, ki jo bodo uredili tako, da bo bolj uporabna in prijetna.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica