Pa je šla. A ne sama. Z njo potujeta oslica Nanette in psička Mina. Še vedno so na poti in nikamor se jim ne mudi. Obiskali smo jo na ekološki kmetiji pri Šuštarju v Hotemažah, kjer ta čas sobiva s svojima francoskima in še nekaterimi slovenskimi živalmi. Vsi jo sprašujejo, zakaj je šla na pot v takem spremstvu. Vsak dan znova se odločitev za to pustolovščino izkaže za najboljšo v njenem življenju.

Kaj žene človeka, da pusti svoje lagodno, varno, ustaljeno življenje in ga zamenja za manj udobja v družbi živali? Hrepenenje? Razočaranje, pomanjkanje smisla, dolgočasna služba … Kaj je zmotilo Cindy? Nič posebnega. Pred nikomer ni bežala. Ni ostala brez strehe nad glavo, v Franciji jo čaka manjša kmetija, na kateri še vedno živi nekaj živali, ki čakajo, da se vrne (medtem jih hrani njena mama), a njej se prav nikamor ne mudi. Srečali sva se, ko je po hudem neurju reševala cvetove industrijske konoplje na kmetiji mojega brata Primoža.

Nenavadni trio

Kako je pristala v Hotemažah, gorenjski vasici pod Storžičem? Pred tridesetimi leti je z oslom po Sloveniji odkrival globine svojega jaza moj brat. Bil je to osel, ki je ubogal le na nemške ukaze. Atrakcija za tiste čase. Nerazumljen način popotovanja vase, a nikoli pozabljen. Ena boljših odločitev, še vedno priznava tudi on. Čas teče. Rad bi jo ponovil. Pa je srečal njo sredi Ljubljane. Pred trgovino je čakala z oslom, da ji nekdo, ki ima dokazila PCT, prinese iz nje nove gojzarje. Stari so omagali po 1500 kilometrih, prejšnji, za katere je odštela trikrat toliko, samo 600. No, tam je najprej opazil oslico. Ni mogel, da se ji ne bi približal, saj ga je spomnila na čas, ko je sam sprehajal svojega osla. »To je Nenette,« je rekla v angleščini z močnim francoskim naglasom. Potem je šele predstavila sebe in še nekoga, ki potuje z njima, psičko Mino. Primož je bil tako navdušen, da ji je rekel, naj se oglasi na kmetiji, kjer živi s svojo družino, ko se bo vračala čez Avstrijo v Švico. Že naslednji dan so se prikazale vse tri: oslica Nenette, psička Mina in Francozinja Cindy.

Življenje je lepo

Trinajst mesecev potuje z oslico in psičko. Šestintridesetletna Francozinja je tiha. Raje kot z besedami se sporazumeva tako, da kaj naredi. Ustavlja se pri dobrih ljudeh. Življenje jo uboga. »Življenje v resnici, ne na televiziji, je lepo in ljudje so dobri.« Nič dramatičnega se ji ni zgodilo na poti. Lepo ji je. Spoznanje, kako malo potrebuje za to, da je nasmejana, jo pomirja. Ne zapleta si življenja. Domači kraj, svojce in službo je pustila za sabo. Če se ji zahoče ali če se njim, se lahko slišijo (in vidijo) po telefonu. 17 let je delala kot urarka. Poklic, ki pri nas izumira, v njenih krajih blizu švicarske meje, kjer, pravi, so vsi obsedeni s časom in urami, lepo uspeva.

Iz odločitve, da gre na pot, ni delala nobene drame, je pa tri mesece prej morala dati v službi odpoved. Ko se je odločila, je šla. Nič je ni moglo ustaviti, niti je nič ni hotelo. Tudi covid ne. Ni vedela in še vedno ne ve, koliko časa bo trajala njena pot. Ona samo biva. In to je dovolj. V prvih, dražjih pohodnih čevljih je prehodila 600 kilometrov, v drugih, ki so bili več kot pol cenejši (to je želela, da napišem), vsaj 1000 kilometrov, tretje si je potem kupila v Ljubljani za na pot proti domu, sicer je pa najraje bosa. Veliko se smeji in po vsakem stavku, če jo kdo kaj vpraša, reče si, si …

Zaupa. Spi na vrtovih dobrih ljudi, na divje ne tabori, ker če že ona zna bivati v tišini, bi jo Nanett in Mina hitro izdali z oslovskim in pasjim oglašanjem. Večinoma šotorí. Od trinajstih mesecev na poti jih je tri preživela pod močnejšo streho (v najetih sobicah). Kadar ji zmanjka vode, potrka na vratih in navadno odide otovorjena še s sadjem in zelenjavo pa kakšnim kosom sira. Zelo malo denarja je zapravila na poti, plačuje pa precej visoke davke v Franciji za hiško, ki čaka nanjo, tako da bi bilo ceneje, če bi bila brezdomka. Šestintridesetletna Francozinja ne piše romana o svoji poti in o njej ne razmišlja. Morda je na poti izgubila kakšen kilogram, vsekakor pa številne skrbi ob prekinjeni vsakdanji rutini.

Naša junakinja, ki potuje z oslom, ni vedela, da bo njeno romanje res priromalo do Rima. Očitno res vse poti vodijo v Rim. Tudi Cindy je obiskala Vatikan s sopotnicama. Nagrade, ko je prišla do cilja, ki ga ni načrtovala, ni pričakovala, je pa prejela precej medijske pozornosti, za katero ni prosila. Dejala je, da je novinarjem najbrž v času covida in zaprtja zmanjkovalo svetlejših tem, tako da je bila ona v svoji najboljši družbi pravšnja. Pa ji ni bilo najbolj prijetno. Preveč vsiljivosti naenkrat in nepotrebnih vprašanj. Zaupanje v nas (novinarje) se ji je vrnilo prav v deželi na sončni strani Alp, je povedala, medtem ko sva po hudem neurju nekaj časa pred gnitjem skupaj reševali rastlinice, ki bodo mnoge Slovence lahko s svojo pomirjujočo in zdravilno substanco odvrnile od skrbi.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

naslovnica46
zarja jana
naslovnica