Erika, takrat še Mubi, zavedna Gorenjka, je bila odločena, da na kmete ne gre. Nikakor ne. »Živeli smo sicer na vasi, ampak bila sem popolnoma mestna punca,« pravi. »Nisem znala kuhati, gospodinjska dela me niso zanimala, živela sem pri babici in babi je vse porihtala. V bistvu sem živela za svojo službo. Učila sem vožnjo, večinoma na višjih kategorijah, C in E, predavala cestnoprometne predpise in imela treninge varne vožnje. To je bil moj svet.«

Zakaj se je torej mestna punca leta 2011 odločila sodelovati v resničnostni oddaji Ljubezen na seniku, ki se dogaja na kmetih? »Ker sem videla njegov traktor,« pravi s popolnoma resnim obrazom. 

Ah, jasno.

Kmet najde ženo

»Ja, glejte, dober traktor je bil,« pojasnjuje med smehom. »Srečo je imel, da je nekaj mesecev prej kupil nov traktor. Pa posodo Zepter, samo tiste takrat nisem videla.«

Srečnik, o katerem govori, je Damijan Smolak, gospodar kmetije Dvornik nedaleč od koroške vasi Šentanel, le streljaj od avstrijske meje. On je bil kmet iz naslova oddaje (v izvirniku se imenuje Kmet išče ženo, Bauer sucht Frau), saj so Ljubezen na seniku snemali na njegovi kmetiji. Damijan je res našel ženo, z Eriko bosta kmalu praznovala deveto obletnico poroke.

Sreča je bila tudi to, da so bile leta 2011 resničnostne oddaje drugačne, kot so zdaj. »Ko sem še gledala resničnostne oddaje, vsaj Ljubezen po domače – če bi to prej videla, ni šans, da me spraviš zraven. Tista sezona, v kateri smo nastopali, je bila res lepo narejena. Preden sem šla v oddajo, pri pogovoru s producenti, sem jih temeljito izprašala, kako bo to videti, in če bo kot Big Brother, ni govora, da grem zraven! Zagotovili so mi, da bodo naredili res lepo oddajo, in mislim, da so tudi jo. Je pa res, da je od vsakega odvisno, kako odreagira pred kamerami.«

Zaljubljanje je že tako precej živceparajoča in zelo osebna zadeva, njej pa se je dogajalo pred kamerami. »Bila sem precej živčna, dokler nismo prišli na kmetijo, potem pa sem imela blazno srečo, da sem morala službeno v Celovec na trening varne vožnje in je šla zraven kar vsa ekipa. Strašno sem uživala, bila je lepa kombinacija s tistim, kar rada delam, pa Damijan, snemalci in režiser. Zelo dobro smo se razumeli. Bilo je sproščeno, zabavno, super je bilo. Tisto mi je ogromno pomagalo, da ni bilo tako hudo, potem sem se pa itak zaljubila in takrat ti je čisto vseeno, ali te snemajo ali ne.«

Danes se ne bi več pustila pregovoriti za nastop v resničnostni oddaji, zatrjuje: »Enkrat vmes so me celo klicali za Kmetijo. Sicer sem šla na pogovor s producenti, ampak ... ne. Ne. Ni več zdrave meje razuma. Pri nas ni bilo ljubčkanja kar vse povprek. Bila je meja, spoštljiva meja, danes pa se ta zelo odmika, nekje je sploh ni več. Nisem tak človek, da bi igrala pred kamero in delala scene. To ni zame.«

erika-smolak
zarja jana
Vse mora biti sveže, poudarja Erika.

Prizemljena pilotka

»Šole vožnje ne pogrešam, ker ko sem prišla na Koroško, sem nekaj časa učila tu, pa se mi je njihov sistem kar zameril, pogrešam pa treninge varne vožnje in tovornjake. Vsakič, ko kakšnega hudega vidim, se obrnem za njim. Ko sva se z Damijanom spoznala, sem hodila na Adrio Airways, kjer so imeli letalsko šolo, saj je bila moja otroška želja, da naredim najprej izpit za športnega pilota. Teorija je bila narejena, potem je bilo pa treba začeti s prakso, a sta vmes prišli ohcet in nova polnilnica, vse finance so šle v razvoj kmetije ... Odkar sva skupaj, ves čas vlagava v kmetijo.«

Učna doba na kmetiji Dvornik je bila ... zabavna, pravi. »Na začetku, ko je človek zaljubljen, ni nič težko. Res pa sta bili ena ali dve stvari, pri katerih sem rekla, da me ne bo zraven. Sicer sem pa že takrat, ko sem prišla na kmetijo, gledala njene prednosti, kaj kmetija da ... Jaz nisem znala ničesar. Ko sem prišla, je bil hlev poln, v njem so bili krave, biki, telički, pujski ... tega danes ni, ker me je ves čas bolj vleklo v pridelavo zelenjave, sadja, žita, in takšna ta kmetija danes je.«

Je treba več načrtovati.

Tole je celotno prebivalstvo ekološke kmetije Dvornik: dva psa, dva mačka, želva in deset kokoši, pa dva odrasla in otrok, njuna hči Klara. Vendar se na kmetiji nikoli ne počuti samotno, zatrdi Erika: »Zelo rada sem sama, zelo introvertirana oseba sem. Potrebujem čas zase. Rada sem med ljudmi, z njimi komuniciram, delim znanje, jih sprejmem – če so predhodno najavljeni, seveda – ampak rada imam pa tudi svoj mir. Kmetijo obdajajo njive, gozdovi in meni je tukaj blazno všeč. Če pa kaj potrebuješ, se dol zapelješ. Mogoče pogrešam Kranj v tem pogledu, da se ne morem kar spomniti, poklicati kolegice, pridi, greva na kavo. Je treba malo več načrtovati. Ponavadi ob četrtkih pridem v Kranj in takrat vzdržujemo stike, takrat pridem nazaj v svet, ki je bil včasih moj.«

Svet, ki je njen danes, pa je kmetija z 29 hektari na 800 metrih nadmorske višine s številnimi dopolnilnimi dejavnostmi: med drugim predelujejo sadje in zelenjavo, sami meljejo različne vrste moke, izdelujejo testenine, pečejo kruh in piškote. »Osnovna kmetijska dejavnost ne prinaša toliko prihodka, ker nobeden od naju ne hodi službo, zato je Damijan, še preden sva prišla skupaj, že odprl nekaj dopolnilnih dejavnosti. Leta 1997 je naredil kmečki muzej, ki sva ga potem skupaj še malo izpopolnila in razširila. Veliko je predelave, na primer zelenjave, žit v domače moke. Imamo svoj mlin. Delam lastne testenine, s tem sem začela jaz. Izredno pomembno je, da osnovna sestavina prihaja z naše kmetije. Dokupujemo, recimo, olje, sol, kis za vlaganje, sladkor, ne pa moke, uporabljamo tisto, kar na kmetiji je. To je tudi smisel kmetije. Poiskati moraš tisto, kar tam dobro raste, midva sva, recimo, ugotovila, da je pira zelo donosna, pšenica pa ne, sva poskušala še in še, ker sem želela imeti pšenično moko, ampak ni šlo. In sem rekla, glej, izredno dobro piro narediva – oziroma jo naredi zemlja – dobro jo predelava, zakaj ne bi ponudila tega?« In tako svoje izdelke prodajata vrtcem in šolam, pa tudi na tržnicah, doma na kmetiji, v nekaterih trgovinah po Sloveniji in v svoji spletni trgovini (kmetija-dvornik.si).

erika-smolak
zarja jana
Usodni traktor, ki je zbudil Erikino pozornost, je še vedno pri hiši.

Gas, gas!

Tipičen dan zanjo ne obstaja, pravi Erika. »Odvisno, kateri dan v tednu je, ampak začne se precej zgodaj, recimo ob četrtkih, ko imam dostave, se zbudim ob pol štirih, štirih zjutraj in potem je ves dan gas, gas! Drugače se pa zjutraj zbudiva, narediva dostave, prideva domov, imava zajtrk, potem pospremiva hčerko Klaro v šolo, nato ponavadi sledi predelava, se pravi, iz rastlinjaka se pobere zelenjava, se predela, to delava do kosila. Velika prednost je, da je zelenjava predelana sveža. Nimava hladilnice; kadar nekaj naročijo, nabereva sproti, tako da pride do stranke sveže. Včasih pridejo ljudje med tednom na kmetijo, potem so pa presenečeni: kako pa to, da nimate paradižnika? Imamo ga, ampak je v rastlinjaku, saj vendar ne bom nabrala paradižnika in čakala, da nekdo pride. Delava sama, občasno prideta dva prijatelja na pomoč. Lep dan preživimo skupaj, dolgčas nam ni.«

Prijazen, dober jackpot

Je torej njeno življenje res pravljica? Je, odločno pribije, ne da bi pomislila. »Kot v vsaki pravljici so tudi slabi dogodki, ampak ... Kaj naj rečem? Damijan mi je v veliko oporo, je prijazen, dober ... On je moj jackpot. Tudi kadar imam slab dan, je nasmejan, objame me, mi pride dat poljubček – sicer včasih bolj tako, po prstih. Priznam, sem čisto normalna ženska, kot verjetno vse. Če ljubezen ne bi bila tako močna, me na kmetiji ne bi bilo več. Definitivno ne. Ampak se mi zdi, da sva lepa ekipa, jaz znam precej hitro naprej porivati, on zna pa malo zabremzati, tako da se lepo ujameva.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_41
zarja jana
naslovnica