Mož Matjaž o ženinem podvigu: »Klari sem pomagal s spremstvom, z oskrbo in načrtovanjem etap, organizacijo spremljevalcev. Včasih sem samo približno vedel, kje bo tisti dan. Bil sem presenečen, koliko ljudi ji je želelo delati družbo. Ponosen sem, da je naredila tak ekstremen podvig. Vidim, da je še bolj vztrajna in trmasta, odločena, kot je bila. Če si nekaj vbije v glavo, to tudi spelje. V prvem delu, že drugi dan, je imela težave, a se ni ozirala nanje. In težava je izzvenela. Telo je sprejelo igro, vdalo se je. Na Facebooku sem objavljal zgodbe s podviga. Rad pišem, to mi je bilo v zabavo.«

Iz premičnega začasnega doma je skrbel za logistiko, moralno podporo in objave na družbenih omrežjih, da so jo na poti lahko spremljali tudi prijatelji. Poskrbel je za organizacijo spremstva, tako da je bila Klara na poti redko sama. Z njo smo govorili dan po tem, ko se je vrnila s teka po številnih slovenskih hribih, od Pohorja do morja in nazaj. Nič utrujena, nič naveličana, komaj je čakala, da gre spet v hribe.

Klara, kako ste prišli na to »odštekano« idejo, odteči Slovensko planinsko pot tja in nazaj?

Lani sem jo pretekla enkrat, in sicer z morja do Pohorja, nekateri jo prehodijo obratno, s Pohorja navzdol, a meni je bolj logično, da začneš na nič metrih nadmorske višine in se potem vzpenjaš. Na tej poti sem zelo uživala, zadnji dan pa sem imela težavo z mišico in morala sem malo upočasniti. A ko sem hodila s Pohorja proti Mariboru, me je prešinila misel, kako bi vsi moji prijatelji in družina pogledali, če bi jim rekla, da gremo še nazaj. To misel sem začasno opustila in uživala do konca poti, kasneje pa je na isto idejo prišel tudi moj mož Matjaž. Takrat sem začela o tem malo bolj resno razmišljati – kako bi moje telo reagiralo na takšen napor, ali sem tega sposobna ... Vedno sem občudovala ekstremne pohodnike, ki so zmogli dolge razdalje, pešpoti, potovanja ... Prijatelji so me spodbujali, da če kdo zmore takšno pot, sem to jaz. S prijateljico sva naredili program, načrt poti, in to je bilo to.

Samo Rugelj je potreboval za to pot, v eno smer, 50 let – no, to je drug ekstrem. Ste tudi vi zbrali vse potrebne žige v obe smeri?

V knjižici so okenčka za žige na vrhovih, ki jih moraš osvojiti, in v kočah. Tja grede sem knjižico žigosala, nazaj grede pa sem vpisovala samo dan in uro prihoda, ker sem imela samo eno knjižico. Za na Triglav imaš več možnosti, več poti, po katerih lahko greš.

Ste imeli po poti velikokrat družbo?

Bilo jih je kar dosti, podpornikov in prijateljev, ki so se mi pridružili na kakšnem delu poti in mi delali družbo. Tako je bilo dosti bolj kratkočasno, zabavno, pogovarjali smo se, se smejali, fotografirali ... To mi je pomagalo, dnevi so minili hitreje, bilo mi je všeč. Ustvarili smo skupino na Messengerju, tisti, ki so želeli teči in hoditi z mano, so se dogovorili z mojim možem. Jaz se s tem nisem ukvarjala, v hribih ni signala in nisem želela opletati s telefonom, ker potem nisi osredotočen. Julijci in Kamniške Alpe so zelo zahtevni, biti moraš stoodstoten, imeti varen korak. Hitro se lahko zgodi nesreča.

Ste večinoma spali v kočah ali v avtodomu, kjer je bil vaš mož?

Do Primorske sem spala po kočah, na primorskem delu poti pa je koč manj ali pa so med tednom zaprte in sem spala v avtodomu. Avtodom nam je posodila prijateljica. Koče mi je rezerviral mož. Imela sem srečo, da sem vedno dobila prenočišče, nekajkrat so me tudi počakali, če sem prišla zelo pozno. 

Kaj vam je pomenila podpora moža na tej poti?

Brez njega pot na takšen način, kot sem se je lotila, ne bi bila mogoča. Srečala sem ogromno popotnikov, ki so hodili z velikimi nahrbtniki, samooskrbno, to pot se da v eno smer prehoditi v 28 dneh. Jaz pa nisem imela toliko časa! (smeh) Nisem imela toliko dopusta, pa tudi nisem želela porabiti toliko časa. Rada grem malo bolj hitro! (smeh) Če v knjižici Slovenske planinske poti piše, da neka etapa traja od tri do pet ur, sem jo jaz naredila v dveh do treh. Aktivna hoja, po ravninah in spustih sem tekla, pa tudi navkreber nisem hodila počasi.

Kje ste dobili kondicijo za takšno zahtevno pot? Tri otroke imate! Službo. Moža.

Moje tri hčere so že vse polnoletne in samostojne. Ko sem začela s športom malo bolj zares, sta bili dvojčici stari pet let. Začela sem s tekom in ti teki so bili vse daljši. Moj mož je bil triatlonec, zato sem s triatlonom poskusila tudi sama. Naredila sem dva ironmana. Vedno so mi bili všeč ekstremi, dolge razdalje. Pa rada imam hribe, in ko veliko treniraš še za druge športe, dobiš kondicijo. Ko me hčere niso več toliko potrebovale doma, sem začela še bolj hoditi okrog. Hoja, tek, kolo, vsega po malem. Rada tudi plezam.

Zakaj smo Slovenci takšni ekstremisti?

Tega ne vem. Tudi moj mož je bil ekstremist, dirkal je s kolesom po Sloveniji, on je bil zame velika motivacija. Rad je imel izzive. Mislim, da sem se nalezla od njega! (smeh) In vedno sem hotela preizkusiti, kaj zmore moje telo. Pa nisem tekmovala z drugimi, ampak bolj sama s sabo.

Ste se zdaj, na Slovenski planinski poti, kdaj vprašali, kaj vam je bilo tega treba?

Ne, nikoli.

Niti zjutraj, ko ste bili nerazmigani, s »kislimi« mišicami?

Nisem imela bolečih mišic. Samo prvi dan, ko sem startala, sem se spotaknila ob neko deblo in padla na bok. Udarila sem se v mišico med kolkom in kolenom. Naslednji dan me je tako bolela noga, da sem komaj hodila. A sem vzela tablete, se malo zmasirala in je popustilo. Pa pod rebri me je malo bolelo, a je tudi to izzvenelo. Mislim, da je bila ta bolečina posledica bremena te dolge poti, malo sem bila napeta, to je le več kot 1200 km. A ko sem se sprostila, začutila svoje telo, začela uživati, je bilo vse ena sama uživaška rutina. Zvečer sem prišla v kočo, se dobro najedla, skušala iti čim prej spat, vstajala sem ob štirih, petih, ob šestih startala in potem sem ves dan hodila. Občasno sem hodila sama, največkrat pa s prijatelji, ki so se mi pridružili na začetku ali pa vmes med potjo. Nisem pridelala nobenega žulja, temu so se vsi čudili.

Koliko kilometrov ste prehodili, koliko višincev naredili?

V eno smer je 617 kilometrov, višinska razlika je 37.300 m vzpona in 37.600 m spusta. Torej to pomnožite z dve. Ta pot naj bi po knjižici SPP trajala 37 dni.

Vi pa ste jo v eno smer opravili v dvanajstih dneh.

Ja, res je.

Torej vi hodite in tečete po hribih hitreje kot 99,9 odstotka drugih ljudi.

(smeh) No, nekateri so postavljali še hitrejše rekorde. Nekateri so opravili to pot z zelo malo spanja, jaz pa sem se odločila, da bom normalno spala in dobro jedla. In to je bilo zame ključno, da sem pot opravila.

Kaj ste jedli?

V dolini mi je mož skuhal makarone, prijali so mi pice, močna hrana, maščobe, namazi, maslo, med, marmelada, da sem dobila energijo. Pripravila sem si veliko energijskih ploščic, gelov in energijskih napitkov, a so se mi ploščice uprle in sem rajši jedla čisto navadno hrano. Za v nahrbtnik sem imela sendviče in preobjedla sem se jih tako, da jih nekaj časa ne bom jedla. V kočah sem jedla ričet, joto, žgance z velikim užitkom. Pila sem veliko vode, čaje in radlerje. Zgodaj zjutraj pred štartom sem spila čaj ali vodo, pojedla sendvič, v naslednji koči kavico, in tak ritem sem imela vsak dan in se je obnesel. Dobro mi je šlo.

Ste tudi doma tako aktivni?

Sem vzgojiteljica v vrtcu, v službo včasih tečem ali grem s kolesom. Živimo v Kamniku pod Krimom in velikokrat obiščem okoliške hribe.

Ali na aktivnosti navajate tudi malčke v vrtcu?

(smeh) Zelo. Sem privrženka gibanja in narave. Večinoma delam v jaslih, zato tudi najmlajše peljem v gozd in smo vsi zadovoljni. Otroci so zaradi tega, ker hodijo in tekajo po gozdu, bolj motorično sposobni, o tem sem prepričana. Gibanje je zelo pomembno za razvoj otrok na vseh področjih.

Kaj pa vaše tri hčerke?

Vse tri so igrale namizni tenis, trenirale plavanje, nato odbojko ... Zdaj bodo vse tri študentke in si bodo morda našle kaj drugega.

Koliko vas je ta pot povezala z možem?

Zelo. Med nama se je vzpostavila še dodatna vez. Navdušen je nad mano, kako sploh lahko 25 dni vsak dan hodim in tečem. Neskončno sem mu hvaležna, ker me razume in podpira. Ker je tudi sam ekstremni športnik, je točno vedel, kaj sem v določenem trenutku potrebovala, in točno to sem tudi dobila. To je bilo ključno. Od hrane, prave spodbude do organizacije ljudi, ki so me prišli spodbujat, hodit z mano, pa organizacije prenočišč. Ves čas sem vedela, da bo povsod vse tako, kot je treba. Nič me ni skrbelo. In res je bilo vse odlično urejeno.

Ekstremni športi po eni strani krepijo telo, po drugi strani pa ga takšne hude obremenitve lahko tudi poškodujejo. Vas to nič ne skrbi?

Ne. Vsako leto si vzamem tudi čas za regeneracijo, kakšen mesec ali več. Poslušam svoje telo. Tudi ko sem se pripravljala na ta pohod, sem si vzela kakšen prost dan. Dvakrat na  mesec sem si privoščila masažo. Mišice so bile zaradi tega prožnejše in me res niso bolele. Mislim, da ne škodujem telesu, nisem tako destruktivna, nikoli ne grem na nož. Vedno se gibljem v varni coni. Tudi na poti sem imela ves čas v glavi, da poti še ni konec, da ne smem pretiravati.

Se vam po glavi podijo že kakšni novi ekstremni podvigi?

Seveda. (smeh) Željo imam po ekstremnem triatlonu v Italiji, v katerem se plava v zelo mrzli vodi, kolesarjenje ima veliko višincev in še gorski maraton. To sem si želela za svojo 50-letnico, ki bo drugo leto, a ga bom najbrž za kakšno leto prestavila. Moram se malo zresetirati.

Aha, potem vam je tole tekanje po SPP vseeno vzelo nekaj energije?

Pa niti ne. Pojutrišnjem bom zagotovo spet šla v kakšen hrib. (Ko sva si tega dne dopisovali, mi je napisala, da je na plezanju!) Ves čas imam potrebo po gibanju.

So se vam med hojo in tekom utrnila kakšna nova spoznanja?

Ko sem se odpravila na to pot, mi je bilo vseeno, ali bom hodila čisto sama ali z družbo. Ugotovila sem, da bi mi sami težko uspelo, da mi je zelo prijalo, da so bili zraven ljudje, prijatelji. Da smo se pogovarjali, se posvetili drug drugemu, se imeli dobro. Ko sem hodila, se mi ni zdelo nič posebnega, bila sem v rutini, vsak dan je bil zgodba zase. A ko se zdaj spominjam vseh lepih dogodkov pa ko prebiram komentarje prijateljev, kako navdušeni so nad mano, kako neverjetna da sem, dajejo mi razne »železne« vzdevke, šele spoznavam, da ta podvig ni bil kar tako. In si rečem, uau, pa saj to je nekaj velikega! In zdi se mi zanimivo, da se tega še nihče ni spomnil. Ključna je predvsem višina – skoraj 80.000 metrov višinske razlike. Navzgor. In to je res veliko. Okoli štiridesetkrat bi morala iti na Triglav, da bi to dosegla. Povprečno sem na dan pretekla 48 kilometrov in naredila 3200 m višincev, to je kar konkreten »trail«. Prvi dan sem pretekla 90 km. V Julijcih pa ne moreš narediti več kot 25, 30 km. Spoznala sem, da sem res srečna, ker imam družino, ki me podpira. Tudi hčere so mi rekle, da so ponosne name, ker mi je uspelo. Pa so navajene na družinske ekstremne podvige. Veliko mi je pomenilo, da so prišle k meni na pot in me spremljale. To je bilo res čustveno. Na Triglavu sem bila ravno na rojstni dan mojih dvojčic. Od ganjenosti sem jokala. Nekateri prijatelji so si vzeli dopust, da so me lahko spremljali del poti. To so neprecenljive stvari.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_37
zarja jana
naslovnica