Poseg brez anestezije

Pacienta je hipnotiziral, potem pa so ga začeli zdravniki rezati po obrazu

Polona Krušec
2. 8. 2021, 19.30
Deli članek:

Ste vedeli, da je bila pred nekaj leti v Sloveniji izvedena prva operacija, pri kateri operiranec ni prejel anestezije? Kako je mogoče, da ni čutil bolečine, ko so ga rezali? To je bilo možno, ker je bil ob njem Mitja Perat, terapevt medicinske hipnoze in direktor Inštituta za razvoj človeških virov.

osebni arhiv
Mitja Perat

Fascinira me, kako ste leta 2015 premikali meje v slovenski medicini. Potekala je kirurška operacija, pri kateri pri pacientu ni bila uporabljena ne lokalna niti splošna medikamentozna anestezija, ampak je bil operiranec v hipnoanesteziji in hipnoanalgeziji, torej hipnotiziran, hipnozo pa ste vodili vi.

Poseg je bil izrez kožne lezije na obrazu. Šlo je za operacijo na delu telesa, ki je še posebno dovzeten za bolečino. Nikjer drugje na telesu »bolečinske čutnice« niso tako dojemljive. Tudi bolečina na obrazu targetira čisto druge centre v možganih kot bolečina kjerkoli drugje. To vemo, ker obstaja monitoring, s katerim lahko spremljamo, kako bolečina na različnih delih telesa aktivira različne dele možganov. Poseg je bil uspešen, vse je potekalo gladko. Sledili smo raziskovalnemu protokolu, ki sem ga sestavil na osnovi lastne metode. To sem leto pred tem predstavil na mednarodnem kongresu v Sorrentu. Že prej sva imela z operirancem priprave na poseg. Naredila sva analizo njegove odzivnosti na hipnozo, z zanimivim preizkusom njegove roke v ledeno mrzli vodi pa smo določali tudi, kako se odziva na bolečino. Bolečino ali odziv nanjo se namreč da spremljati z meritvami, zato smo lahko natančno določili fiziološke parametre odziva.

Ampak v slovenskem zdravstvu sicer ni običajno, da bi operirali pacienta brez anestezije, samo v hipnozi.

Ne, kje pa! Naš primer pred nekaj leti, ki sem vam ga predstavil prej, je bil študija primera v sklopu raziskave o uporabi hipnoze kot edinega sredstva anestezije. Posegi v hipnozi niso v splošni praksi. Študije namreč še potekajo. Vedno traja dlje, ko se nekaj novega vpeljuje v medicino. Bi pa rad izpostavil, da bi hipnoza v medicini, zlasti v dentalni medicini, veliko pomenila. Zakaj? Ker je najprimernejša metoda za doseganje udobja pacienta pri bolj ali manj invazivnih posegih, preiskavah, pa tudi kot metoda priprave na operacijo in okrevanje po njej. Operacije so še najmanj pomemben del, razen za kompleksne izjemne primere. Je mnogo varnejša, saj v nasprotju z anestezijo zaradi nje ne moreš imeti nobenih neželenih stranskih učinkov, okrevanje je hitrejše, postoperativna bolečina je manjša. Skratka ogromno prednosti vam lahko naštejem. Seveda pa tudi ni vsak primeren za kirurški poseg v hipnozi. Velika večina ljudi je primerna, kontraindikacije so bolj relativne kot absolutne in so obvladljive s strani dobrega hipnotizerja, zlasti pa odvisne od odnosa med hipnotizerjem in hipnotiziranim.

osebni arhiv
Hipnoterapevt Mitja Perat premika meje medicine.

 Iz tujine je slišati, da hipnoza že dobiva mesto v operacijskih sobah.

Z vseh koncev, tudi iz literature, boste od mnogih strokovnjakov slišali, da se po svetu izvajajo posegi pod hipnozo. V resnici pa v teh primerih hipnoza ne nadomešča anestezije, katere princip delovanja je reinterpretacija prenosa bolečine in ostalih čutnih zaznav, tako da pri operaciji ničesar ne čutimo, čeprav je bolečina prisotna. Ko ta stroka govori o hipnozi, gre za hipnosedacijo, ki je prav tako neke vrste hipnoza, ki je samo »dodatek« – pomoč, s katero pomagajo regulirati bolnikovo anksioznost zaradi posega. Hipnoanalgezije, torej operacije samo pod hipnozo, brez sedacije, je pa zelo malo, če sploh kaj. To pa zato, ker je na splošno izjemno kompleksno obvladovati bolečino. Bolečina je evolucijsko gledano zelo pomembna, in ker je tako, ima več senzornih poti. Možgani jo procesirajo zelo kompleksno. Spraviti jo pod nadzor, jo obvladovati, je sila težko.

Kaj se z nami dogaja med hipnozo?

Hipnotizirani se s pomočjo hipnoterapevta, ki ga vodi, usmerja, »prerine« do nezavednega, kjer potek zdravljenje. Saj najučinkoviteje težave, s katerimi se soočamo, naslavljamo v nezavednem. Hipnotizer nam pomaga v tisti del našega sebstva in doživljanja, ki je »lociran« v desnem delu možganov, ker z njim doživljamo precej drugače kot z levo možgansko hemisfero, kar omogoča močnejšo notranjo senzorno izkušnjo. Bistvo je to senzorno izkušnjo tako ojačati, da se nam zdi, da se tisto, kar si zamišljamo, vizualiziramo, na primer sprehod po plaži, zares dogaja v tistem hipu, čeprav smo v tistem trenutku s hipnotizerjem v njegovem prostoru, in nikakor ne na plaži. Naj pa povem, da en del možganov vedno bdi nad tem, kaj se dogaja v naši resničnosti; ve, kaj se objektivno dogaja, tako da je strah, da med hipnozo izgubimo nadzor, povsem odveč. Ves čas se torej zavedamo, kaj se nam dogaja. Ta pojav je Hilgard, neki ameriški psiholog, v 70. letih poimenoval »skriti opazovalec«. Ta, kljub temu, da je vas odpeljalo daleč proč, ohranja stik z resničnostjo. Mogoče bi na tem mestu spet omenil operacijo kožne lezije z začetka. S pomočjo hipnoze je operiranec tako padel v »zgodbo«, ki se je dogajala v desni polovici možganov, da je »prekrila«, kar se mu je v tistem trenutku dogajalo v resnici, in to je izrezovanje lezije. Bolečine ni čutil, čeprav je obstajala.

Dreamstime
Slovenci pri Peratu najpogosteje iščejo pomoč zaradi anksioznih in depresivnih stanj.

Smo ljudje različno dojemljivi za hipnozo? Se da vsakega hipnotizirati?

Ena od največjih zmot o hipnozi je, da so na hipnozo bolj odzivni ljudje, ki se jih da lažje prepričati. To ne drži, saj hipnotična odzivnost nima nič skupnega z naivnostjo.

Pod lupo hipnoze je človek videti čisto drugače.

Strokovnjaki že leta govorijo, da ko bomo hipnozo razumeli »do konca«, bomo razumeli tudi psihologijo in s tem človeka. Tudi z razvojem nevroznanosti bomo začeli bolje razumeti povezavo med telesom in umom. Uradna medicina se kar nekako ogiba tej povezavi, saj telo in um dojema ločeno, v resnici pa vplivata drug na drugega. To je na primer zelo enostavno opaziti pri meditaciji oziroma vseh oblikah praks, kjer ima čuječnost pomembno vlogo. Gre za »delo« samo v glavi, znotraj nas, vendar ima pa to neposreden vpliv na celo telo. Um vpliva na fizis.

Ste terapevt medicinske hipnoze. Kje je hipnoza uporabna? Katere človekove težave lahko pomaga razrešiti?

Večinoma vse. Je pa res, da hitrih rešitev za nobeno tegobo ni. Da prideš samo nekajkrat na hipnozo in pričakuješ popolno izboljšanje ... to ne obstaja. Sicer kakšen slovenski hipnoterapevt to obljublja, a hitre ozdravitve ni, tako da pozor na to. Pomembno je izpostaviti, da problem ni simptom, ki nekoga pesti, ampak kakšna je osebnostna struktura človeka, ki se kaže skozi dobro, jasno in dosledno zavedanje sebe, lastnih aspiracij, ob zmožnosti usmerjati svoje življenje tako, kot si želimo, ne pa prek (tudi notranjih) prisil.

Katere težave lahko rešujemo s hipnozo?

Hipnoza je zelo učinkovita za blaženje, nevtraliziranje bolečine, stresa, nelagodja, z njo zdravimo anskioznost, depresivnost, glavobole, astmo, sindrom razdražljivega črevesja, če jih omenim samo nekaj. Sicer pa bi rad bralcem razjasnil, kaj je krivo, da se jim pojavijo na primer tesnoba, depresivnost, panika in druge duševne težave. Nesposobnost čustvene regulacije, samoumirjanja v trenutkih, ko je življenje intenzivno. Ker pa se ti dogodki skozi življenje nabirajo in ostajajo nedotaknjeni, nepredelani, v nekem obdobju izbruhnejo v obliki težav, kot sem jih naštel prej. Sicer se sposobnost regulacije lastnih čustvenih odzivov oblikuje v zadnjih treh mesecih nosečnosti do drugega leta otrokove starosti. Takrat se s pospešeno hitrostjo vzpostavljajo specifične možganske povezave, ki so posledica dobre ali nezadostne uglašenosti matere z otrokom. Gre za povezave med orbitofrontalnim delom čelnega režnja v desni možganski hemisferi in limbičnim sistemom. Poenostavljeno rečeno so povezave pomembne za usklajenost, povezanost razuma s čustvi in služijo uravnavanju čustvenih odzivov, tudi stresa. Če se ne vzpostavijo, ali pa se ne oblikujejo v zadostni meri, je to predispozicija za vso psihopatologija, s katero se človek sooča kasneje v življenju. Ker tak človek nima razvitih kapacitet za samoumirjanje, jih mora med terapevtskih odnosom šele izgraditi. Če se namreč ne zmore samoumirjati, so njegovi čustveni odzivi pretirani, prepogosti, izražena je preobčutljivost, ali pa se razvije druga skrajnost, ki ji pravimo tudi izolacija afekta, kjer je človek povsem odrezan od čustvovanja in deluje povsem racionalno tudi v situacijah, v katere moramo vplesti tudi čustva.