Učenka iz Amerike

Zaradi 10-letne Line tudi v Ameriki govorijo o Jurčiču

Mojca Leskovšek – Svete / Dolenjski list
10. 7. 2021, 14.26
Posodobljeno: 10. 7. 2021, 14.46
Deli članek:

Ni veliko takšnih, kot je Američanka slovenskih korenin Alina Hernandez. Desetletna Alina obiskuje šolo v Ameriki in Sloveniji. Živi namreč v Kaliforniji, kjer je bila rojena, a pride junija vsako leto v Ivančno Gorico, kjer dočaka konec šolskega leta s svojimi vrstniki na Osnovni šoli Stična.

Osebni arhiv
Alina med učenci, s katerimi je tudi letos tako kot že dve leti prej dočakala konec šolskega leta.

osebni arhiv
Lani je bila Alina, ki trenira plavanje že več kot pet let, druga na državnem prvenstvu v supanju.

V Slovenijo prihaja že od tretjega leta, od prvega razreda pa v Sloveniji obiskuje tudi šolo. V Ameriki hodi na St. Junipero Serra Catholic School v mestu Rancho Santa Margarita v Kaliforniji, kjer je letos končala četrti razred, pri nas pa po dogovoru z ravnateljem šole, nam pojasnjuje knjižničar na OŠ Stična Kristijan Rešetič, popestri običajno monotonost pred koncem šolskega leta svojim vrstnikom na OŠ Stična.

V Ameriki končajo pouk prej kot pri nas, za Alino pa se šola konča še malce prej. Ker odide v Slovenijo k starim staršem v Ivančno Gorico, v Ameriki šolo konča predčasno, dva tedna prej kot njeni sošolci, v maminem rojstnem kraju pa se nato po nekaj dneh, ko pride v Slovenijo, za tri tedne pridruži učencem v OŠ Stična.

Obiskovanje šole v Sloveniji Alini ne dela težav, saj doma govorijo angleško in slovensko. Še posebno pa ne, ker gre za že veliko učencev bolj ležeren čas pred koncem šolskega leta. »Za naše učence je to dobro. Ko pride, vse drugače završi,« pravi Rešetič, ki je bil koordinator in mentor projekta, ki je v letošnjem šolskem letu povezal obe Alinini šoli. Lani so jo zato v šoli pogrešali. Čeprav je prišla v Slovenijo, zaradi epidemije korovirusa šole ni obiskovala. Zato so je bili njeni slovenski sošolci letos še toliko bolj veseli.

Ni ji dolgčas

V Slovenijo zelo rada pride, pa ne le zato, ker so tu njeni stari starši. »Zelo všeč mi je narava,« pravi. Med počitnicami v Sloveniji ji tudi nikoli ni dolgčas. »Hodila sem v šolo, igram se s prijatelji, šla pa bom tudi na konjeniški tabor, saj bi se rada naučila jahati,« našteva svoje običajne in zlasti letošnje počitniške dejavnosti, med katerimi pomembno mesto zavzema tudi plavanje, ki ga trenira, odkar je prišla v Slovenijo. Alina ima dvojno državljanstvo in bo letos sodelovala na državnem prvenstvu v plavanju za mlajše dečke in deklice, ki bo 17. in 18. julija v Mariboru. »Prihodnji teden bom šla na priprave v Novo Gorico,« pravi Alina, ki v Ameriki trenira plavanje že več kot pet let in na tekmovanjih posega tudi po najvišjih mestih. Trenira vse plavalne tehnike, najboljša pa je v prsnem slogu in delfinu.

Osebni arhiv
Tako je Alina predala likovne izdelke, ki so jih naredili v zahvalo za podarjene knjige njeni ameriški sošolci, svojim slovenskim sošolcem.

Razlike in podobnosti

Alina se v Ameriko vrača 3. avgusta, 23. avgusta pa se ji bo začela šola. »Lani smo zaradi koronavirusa pouk začeli 8. septembra,« pravi in dodaja, da je imela v nasprotju z vrstniki v Sloveniji pouk na daljavo le krajši čas. Šola, ki jo obiskuje, je namreč zasebna in se je tako kot druge zasebne šole hitro odprla, medtem ko je v javnih šolah pouk na daljavo trajal daljši čas.

Tudi sicer so med njenima šolama v Ameriki in Sloveniji razlike, a tudi podobnosti. Največja razlika že od začetka Alininega šolanja je, da je v ameriški šoli v uniformi, eno izmed razlik pa je prinesel tudi čas korone. »V Sloveniji je maska obvezna na hodnikih, v razredih pa ne. V Ameriki pa lahko v šoli samo ješ in piješ brez maske. Tudi zunaj jo moraš imeti,« pravi in dodaja, da je to slabo in ji je zato v šoli v Sloveniji bolj všeč. Tudi kosila so, kot pravi, v Sloveniji zelo dobra, prednost pa je tudi, da gre lahko v šolo peš, saj živijo stari starši blizu. V Ameriki je namreč šola od njenega doma oddaljena 20 minut vožnje z avtomobilom in se običajno vozi s šolskim avtobusom, letos pa so jo morali voziti starši. Medtem ko je bil pri nas po odprtju šol za učence, ki so se vrnili v šole, organiziran avtobusni prevoz, v Ameriki, kot pravi Alina, zaradi covida šolski avtobusi niso vozili.

Razlika je tudi, da je šola v Ameriki velika, OŠ Stična pa je sredi zelenja, obkrožena s travniki in gozdom. Sicer je podobno kot v ameriškem razredu, v katerem je 25 učencev, tudi število učencev 4. A OŠ Stična, s katerimi je Alina letos dočakala konec šolskega leta. Podobne, kot pravi Alina, so tudi zgodbe, ki jih prebirajo učenci v ameriških in slovenskih šolah. Tako vsaj pravi o podobnosti nekaterih ameriških zgodb z Jurčičevim delom Kozlovska soba v Višnji Gori, ki pa so ga, na neki način zahvaljujoč prav Alini, letos spoznali tudi ameriški sošolci.

Osebni arhiv
Alini je pri nas všeč, da v razredih maske niso obvezne.

In search of Josip Jurčič

»Šolska knjižnica OŠ Stična se že leta povezuje s šolami v tujini in izvaja skupne projekte. Običajno organizira srečanja učencev naše šole in njihovih vrstnikov z vsega sveta prek spletnih aplikacij, izmenjavo izdelkov in predstavitve naše kulture, avtorjev, tradicije,« pravi Rešetič. Ker je leto 2021 posvečeno pisatelju Josipu Jurčiču, se jim je zdelo primerno, da mednarodno sodelovanje okrepijo in pokažejo svetu, kdo je bil Jurčič in kakšen pečat je pustil v Sloveniji. Z namenom, da bi učencem tudi drugod po svetu približali njegovo humoresko Kozlovska sodba v Višnji Gori, ki spada med mladinsko literaturo, prevedena pa je v veliko tujih jezikov, med drugim tudi v angleščino, so navezali stik z Alinino šolo v Ameriki in vsem njenim sošolcem podarili angleške prevode knjige. Alinin razrednik Brian Allison, ki je bil nad tem navdušen, je poskrbel, da so knjigo v razredu tudi takoj prebrali. »Zgodba jim je bila všeč,« pravi Alina in dodaja, da jim je bilo najbolj všeč, da so kozo, ki je hotela pojesti zelje, kaznovali z udarci po senci.

Zahvala

V zahvalo za podarjene knjige, ki jim jih je šolska knjižnica OŠ Stična lahko podarila, zahvaljujoč Zavodu prijetno domače, ki jim je podaril 25 knjig A goat trial in Višnja Gora, so učenci v Ameriki naredili likovne izdelke, ki jih je Alina, ko je junija prišla v Slovenijo, izročila učencem v slovenskem razredu. V izdelkih so učenci opisali, kaj jim je bilo v zgodbi všeč; povedali so, da je zgodba poučna, se za knjige zahvalili in obljubili, da bodo zgodbo prebrali tudi doma s starši. Med drugim pa povedali, da si želijo priti na obisk v Evropo in da so se naučili nekaj slovenskih besed. Pri tem, da so v izdelke vključili tudi slovenščino, jim je seveda pomagala prav Alina, ki je odigrala vlogo posrednice med slovenskimi in ameriškimi učenci.

Sicer pa so se učenci na šoli St. Junipero Serra Catholic School poleg Jurčičevega dela v okviru projekta, ki je potekal maja in junija letos, seznanili tudi z Jurčičem. Učenci 7. A na matični šoli OŠ Stična, in sicer Arsa Shatri, Karolina Genorio, Timotej Hribar Rajterič, Tinkara Kastelic in Žan Janežič, so namreč prav z namenom, da bi učenci iz tujine spoznali tudi Jurčiča, posneli kratek film z naslovom In search of Josip Jurčič. Film je v celoti posnet v angleščini in gledalca popelje od OŠ Stična do Jurčičevega rojstnega kraja Muljave, ima pa, kot pravi Rešetič, presenetljiv konec, ki obljublja nadaljevanje zgodbe – zgodbe o Jurčiču, mogoče pa tudi sodelovanje med obema Alininima šolama.