Hrana za dušo
Alenko pa je dobro poslušati tudi, kadar poje. Že vse življenje prepeva v različnih zasedbah: Akademski pevski zbor Tone Tomšič, Šaleški akademski pevski zbor, zdaj poje v sekstetu Anima vita. Petje je njena hrana za dušo. »In za čiščenje čaker! Neskončno velikokrat sem šla iz službe na vaje utrujena, a se domov vračala spočita. Da ne govorimo o energiji, ki se pretaka, kadar skupaj ubrano zapoješ. Kadar se zgodijo prave harmonije, vibracije – to je nekaj neznansko lepega!« Ima pa še eno meditativno dejavnost – pletenje (puloverji, kape, trakovi ...). Še sreča, da ima toliko modelov: tri otroke in sedem vnukov.

Zagnana za delo, a tudi zelo družabna, gostoljubna, ljubitelja umetnosti in narave. Sredi junija bo minilo šest let, odkar je usodni padec z domače češnje popolnoma zasukal njuni življenji. Po nesreči je Franc postal tetraplegik, negiben od ramen navzdol, dve leti in pol ni mogel govoriti, požira lahko šele slabo leto. Čeprav zdravniki niso videli možnosti za izboljšanje, je ob najboljši možni oskrbi dokazal nasprotno. Rad živi.

Vse življenje je lazil po češnjah, takrat pa mu je, obutemu v gojzarje, spodrsnilo in padel je dva metra in pol globoko. Ta nizka češnja še stoji in je eno izmed mnogih dreves, ki mu dajejo navdih za slikanje – z usti. Dobro leto po nesreči ga je žena peljala na delavnico UNSU, združenja slikarjev z usti in nogami, in tam mu veliki Vojko Gašperut ni pustil ugovarjati, češ da on že ne bo risal. Pri slikanju si lahko precej tetraplegikov vsaj delno pomaga tudi z rokami, predvsem pa se lahko približuje platnu in oddaljuje od njega, česar Franc ne more. A mu pri tem pomaga Alenka. »Čutim dve roki in dve nogi, a jih ne vidim. Si jih pa lahko odtrgam, če hočem. In kakšen dan traja, da zrastejo nazaj,« opisuje svoje fantomske bolečine.  

Nekega lepega dne

Takrat sta bila na ranču, kot imenujeta 45 minut hoda oddaljeno kmetijsko posestvo z vrtom, njivo, sadovnjakom, krušno pečjo, kjer sta pekla kruh, štirikrat na leto (deset let) za cel dan gostila »ježke« (odrasle s posebnimi potrebami) – Alenka jim je spekla zavitek, skuhala sta jim mineštro, kuhanje za 60 ljudi zanju ni bil problem, z njimi igrala posebne vrste golf ... Franc je tistega dne z ranča odpeljal domov psičko in dejal, da bo nabral še nekaj češenj ter se vrnil. Ker ga kar ni bilo, je Alenka poklicala sosede, naj preverijo, ali ni slučajno padel s češnje. Nekaj dni pred tem sta se namreč pogovarjala prav o nevarnosti takšnih padcev. Sosed je prišel in pogledal, a prezrl manjšo češnjo (imajo dve). Potem ga je na tleh našla Alenka. »Rekel mi je samo: nimam zraka, ne čutim nič od vratu navzdol.«

Prve dni v bolnišnici, ko je lahko samo šepetal, ji je narekoval navodila za svoj pogreb. »Naredil je scenarij za tri dni (žalne seje ...) in vse sem vestno zapisala, a mu že takrat rekla, da bom to na plan privlekla šele čez dvajset let.« Za tri dni pogrebščine? »Mislil sem, da sem zelo pomemben človek,« se zasmeje Franc.

Ste obrali maline?

Nekaj mesecev je njegovo življenje viselo na nitki in bilo je strašno hudo. Tri mesece je imel oporo za vrat (ovratnik), luknjo v vratu za dihanje, na začetku tudi tubus za usta, in ko so tega po štirih dneh odstranili, so Alenki v roke potisnili tablico s črkami za pomoč pri sporazumevanju. »Mučim se, kaj mi hoče povedati: M, A, L, I, N, E. V takem stanju, kot je bil, ga je najprej zanimalo, ali smo obrali maline?!« ne more pozabiti Alenka.

Shujšal je za deset kilogramov. »Jedel sem lahko samo jogurt – ki ga prej v življenju nikoli nisem!« In zelo počasi je šlo na bolje.
Prve tedne po nesreči je veliko meditiral, in sicer tako, da je v mislih vsaj enkrat prehodil slovensko planinsko transverzalo. To mu je pri prebijanju skozi tiste dni zelo pomagalo. »Ko ne moreš spati, začneš hoditi po hribih – spomniš se, kako je bilo, in začneš na Mariborski koči, greš do Kremžarjevega vrha pa spet dol in na Uršljo goro, Sleme, Smrekovec, naprej proti Raduhi, na Kamniško sedlo ...«

Pet mesecev po nesreči se mu je po štirih vnukinjah rodil prvi vnuk, in to mu je dalo posebno veselje ter dodatno energijo. »Moram doživeti njegove prve korake v šolo,« si je dejal. To se bo zgodilo drugo leto.  

»Zakaj nisem obupal? Zaradi veliko stvari, ampak najbolj zaradi družine. Če ne bi Alenka tako skrbela za vse, bi me itak pobralo. Na Soči (univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu) so me že odpisali – nimamo kaj, ne moremo nič narediti, nisem perspektiven, so mi rekli. Ko me obravnavajo sedaj, po petih letih, pa pravijo, da je napredek presenetljiv. Vidite, pa je lahko vseeno tudi malo drugače, kot zdravniki sprva mislijo.«

Alenka, kot vedno brez dlake na jeziku, priznava: »Velikokrat je bilo zelo hudo – tako na intenzivni v Celju, potem v Topolšici, nato v Soči, tam so bili sploh umetniki prepričevanja, da z njim ne bo nič in da je stanje tako katastrofalno, da ga moram prepustiti domu za varstvo odraslih. Dejala sem jim, ali ne razumete, moj mož bo šel domov?!«

avbersek2
Šimen Zupančič
Uigrani slikarski tim: Alenka mu meša barve, namesti čopič v usta ter mu oddaljuje in približuje platno.

Svobodna ob tebi

Je pa Franc vseeno želel, da mu Alenka prinese potrjeno prijavo za bivanje v velenjskem in topolškem domu za varstvo odraslih. Da doma ne bi bil v napoto, si je mislil, in da bi lahko njegovi še naprej svobodno živeli. »Jaz lahko svobodno živim tudi doma ob tebi,« mu je zatrdila Alenka. Sicer je priskrbela tiste papirje, a mu še enkrat jasno povedala: »Ti boš doma!« Potem je odšla k arhitektu na zvezo paraplegikov po nasvete, kako naj preuredi hišo, in na obisk k paraplegiku Petru, tam se je prepričala, da ne sme varčevati z zidovi – naj poruši, kar se da. In točno to je naredila.

Že štiri mesece po nesreči je podrla skoraj polovico hiše in jo povsem prilagodila za neovirano gibanje z vozičkom: razširila vrata, stopnišče, ki je kasneje dobilo dvigalo ... »Zvezi paraplegikov bom večno hvaležna za pomoč. Takoj, ko je mož šel na Sočo, sem šla k njim in ga včlanila. Če tega ne bi storila, na začetku ne bi dobil asistenta po nekem njihovem projektu, in če tega asistenta ne bi imeli pred uveljavitvijo zakona o osebni asistenci, bi ostal brez pomoči, ker je star nad 65 let,« pojasni, Franc pa doda, da bi brez asistenta verjetno najprej ostal brez žene, nato pa bi pobralo še njega. »Če ne bi imel žene, ne vem, kako bi bilo. Če ne bi bila ona taka, ne bi šlo. Alenka pa bo verjetno rekla, da ne ve, kako bi bilo, če ne bi bil jaz tak, kot sem, da hočem, vztrajam, imam ideje, da hočem živeti ...«

Preležanine do kosti

Alenka tudi v najtežjih trenutkih ni hotela sprejeti dejstva, da je položaj brezizhoden. »Tega še danes ne želim sprejeti. Bivši sodelavci so me označili za prijazno agresivno in da dobim zalet takrat, ko drugi rečejo, da se ne da. Vsem po vrsti sem povzročala stres, ker nisem sprejemala odgovorov, kot sta ne morem in ne gre. Tudi takrat, ko sem se ob omejenih obiskih na intenzivni borila, da sem ga lahko med vikendi hodila razgibavat. Takrat namreč ni fizioterapije in meni se je to zdelo nesprejemljivo! Z malo stisnjenimi zobmi so mi potem to le dovolili. Včasih sem bila v takem stanju, da bi najraje streljala, in strašno sem hvaležna svoji sestri, da me je v takih situacijah znala pomiriti. Če bi takrat reagirala tako, kot sem čutila, zdaj ne bi imeli tako zglednih odnosov z vsemi, kjer smo bili, in z vsemi, ki jih še vedno potrebujemo. Zato je tako zelo pomembno, da sva imela drug drugega in osebe, na katere sem se lahko naslonila (sestra, strokovni sodelavci zveze paraplegikov, patronaža ...). Patronažna je k nam hodila dve leti vsak dan. Domov se je Franc vrnil z do kosti globokimi preležaninami, cela zadnjica je bila gnila! Če ne bi bilo dr. Trillerja, enega redkih specialistov za kronične rane v Sloveniji (že v pokoju), Franc ne bi dobil takih oblog, kot jih je potreboval, da se je rana zacelila brez operacije v dveh letih. Bila je povsem nemogoča situacija, ki je zdaj tudi referenca za marsikoga v podobnem stanju. Vse to je bilo mogoče ob ustrezni prehrani, z dovolj tekočine ... Prej ni mogel jesti, bil je povsem podhranjen. Ko je prišel domov, je začel uspevati. Medtem ko sem bila prej neskončno razočarana, da so ga iz Soče po 64 dneh odslovili, sem jim sedaj lahko samo hvaležna. Če bi ostal tam, ga ne bi bilo več.«

Po nareku srca

Alenki je bilo jasno, da potrebuje mož 24 ur nege na dan, in od službe se je poslovila pravzaprav na dan nesreče. V ponedeljek po nesreči je imela na službenem urniku konferenco na ministrstvu za gospodarstvo, na njej celo uvodni nagovor. »Ampak od tistega dne me ni bilo več, ugasnila sem. Bila sem tako sesuta, da nisem bila sposobna početi niti kaj drugega. Prej sem mislila, da sem nepogrešljiva, imela sem polno idej, lahko sem delala od jutra do poznega večera z dušo in telesom, ker sem imela doma vse urejeno.«

Upokojila se je s točno 40 leti delovne dobe in se predala drugemu poslanstvu. Če ji kdo reče, da je žrtvovala kariero za moža in da bi si zaslužila odlikovanje, mu odgovori: »Nisem, delam to, kar mi je narekovalo srce. Odlikovanje pa imam – moža!«

Želi si, da bi bila njuna zgodba zgled tistim, ki so bistveno manj telesno prizadeti. Avberška jim sporočata, naj vztrajajo, ker se da. Poleg družine in stabilnih odnosov pred nesrečo – saj so v takšnih trenutkih na preizkušnji – je pomemben tudi denar. Alenka je le ekonomistka in z nogami na tleh, zato svetuje: »Če si v taki situaciji brez denarja, je lahko stvar tudi zelo brezizhodna. Poleg lastnih prihodkov in prihrankov bi mladim, še posebej tistim, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi, svetovala, naj se zavarujejo za primer nesreče najmanj v dvakratniku posojil, ki jih imajo, in prihodkov, ki jih lahko izgubijo. Samo v tem primeru si je možno življenje organizirati tako, kot sva si ga midva.«

avbersek4
Osebni arhiv
Jutro z Abo. Fotografije njegovih del, ustvarjenih v zadnjem letu, so trenutno razstavljene v podhodu k pošti v Velenju

---

Ljudje, bodite aktivni!

Franc ne govori rad o telesnih tegobah, zato pa se mu toliko bolj razveže jezik ob umetnosti. Prvi akvarel je naslikal leta 1984, nato pa je kiparil z lesom, zdaj slika z akrilnimi barvami. Sprva je moral izživeti svojo poklicno strast – energetiko, zato so bili njegovi prvi motivi elektrarne, dimniki ...

Zdaj večinoma upodablja drevje. »Za to je preprost razlog: bil sem lovec, veliko sem presedel v naravi, med čakanjem na srnjaka sem opazoval tudi drevje. Zdaj sem tudi sam kot drevo, ki raste na enem mestu, pa živi. Sem invalid, ne morem se gibati, a imam še ogromno možnosti: drugi mi dajejo jesti, me umijejo, skopajo, dajejo zdravila, me dvigujejo, nameščajo v voziček. Nikoli nisem imel tako dragega avta, kot je tale voziček (30.000 evrov, op. a.). Tega mi je plačala država oziroma davkoplačevalci.«

Rojen je 50 metrov od rudniškega jaška leta 1947. »Usojeno mi je bilo, da bom knap.« Po koncu osmega razreda je že delal v klasirnici rudnika, z osemnajstimi pa se je spustil v jamo – vsake počitnice, da je zaslužil. In počasi napredoval, vse do direktorskega položaja.

Če kdo, potem on ceni vseživljenjsko učenje. »Ljudje, bodite aktivni, učite se, berite!« Je velik ljubitelj vsakršne umetnosti, in ker ga je kultura zanimala, je med drugim hodil na predavanja o menedžmentu v kulturi. Poleg fakultete in nato še magisterija je opravil šolo za mladinske planinske vodnike, tečaj za vaditelja smučanja, tečaj za lovca (ta je bil najtežji od vseh, pravi), lovsko tehniško šolo, tam se je srečal z ekologijo, delavnice kiparjenja, risanja. Zdaj je postal tudi član in štipendist mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, VDMFK s sedežem v Lihtenštajnu. Kriteriji za sprejem so precej strogi, vsako leto jim mora poslati najmanj pet slik. Če jih komisija oceni za primerne, jih objavijo na čestitkah, ki so dostopne po vsem svetu.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Naaslovnica_Zarja Jana_24
Zarja Jana
naslovnica