»Ampak tudi za ženske velja, da naj bi bile gospodinje, pa so po navadi najbolj znani kuharji moški,« se nasmehne, nakar zaupa, da je doma tudi glavni kuhar, saj je poklicno pot začel v gostinstvu. Kvačka že petdeset let. Vse, kar si lahko zamislite, najraje pa cvetje. »Ker mi ni uspevalo, sem si ga nakvačkal,« se smeji.

O Ivanu Halecu smo v naši reviji pisali že pred skoraj dvema desetletjema, zdaj pa smo spet po naključju naleteli nanj, ko smo pisali o kvačkarjih, ki bodo konec leta nakvačkali grbe vseh slovenskih občin. Ivan bo kvačkal v družbi 211 kvačkaric. »Kdo bi se branil takšne priložnosti!« se hudomušno smeji. Seveda se je v njegovem življenju odtlej veliko spremenilo, vsaj kar se kvačkarske kariere tiče, še vedno pa mu je v največji izziv kvačkati cvetje.

Začel je v osnovni šoli

Ko je videl sosedo plesti pulover, je doma povedal mami, da bi tudi on rad to znal, pa ga je naučila osnov kvačkanja in pletenja. Želja ni bila le otroški vzgib, ampak je strast do ročnih del vse bolj rasla. Tako je začel sam študirati vzorce, zapletene petlje, kupoval je tuje revije in se učil. Takrat seveda ni bilo spleta in Youtuba, s katerima je danes vse lažje, znajti se je moral sam. Najprej si je nakvačkal zelen brezrokavnik, na koncih je bil povsem raztegnjen, a ga je kljub temu nosil, saj je bil to njegov prvi izdelek in je bil ponosen nanj. Potem je nekaj časa pletel jopice, puloverje, kape zase, a ga je bolj pritegnilo kvačkanje. »V tem si lahko bolj ustvarjalen, več stvari je mogoče narediti,« razloži.

Osupla nad videnim

Ko nama s fotografom razkazuje izdelke, ki so pod njegovimi spretnimi rokami nastajali desetletja, sva osupla. Na policah so v vazah sončnice, orhideje, vrtnice, šopki, za katere bi človek na daleč rekel, da so pravi, tako zelo natančno posnemajo naravo, jaslice s tako drobnimi nakvačkanimi figuricami, da bi si sama zlomila prste, če bi jih skušala ustvariti z volno, na stojalih so kvačkani uhani v obliki čipke, ogrlice, od nekod potegne še ljubke roza kopalke – tangice. Na okenski polici se šopiri cela zbirka kaktusov – če mi ne bi povedal, da so kvačkani, bi jih na prvi pogled imela za prave. V kotu dnevne sobe pa stoji prekrasna madagaskarska palma, njegov najljubši izdelek. Rastlino je kupil samo zato, da jo je lahko nakvačkal. Ko fotografa vprašam, ali jo je fotografiral, odgovori, da je še opazil ni, saj je bil prepričan, da je prava! Ko pokaže tunike, ki se oblečejo čez kopalke in jih je mimogrede nakvačkal za hčerko, me do konca navduši. Začela bom kvačkati! Odločitev postane še trdnejša, ko pove, da je kvačkanje zanj terapija. »Kadar kvačkam, pozabim na vse drugo. Vsa ta leta sem delal v računovodstvu. Vse dneve sem gledal v tiste številke na ekranu, kvačkanje doma pa me je sprostilo in umirilo. Kadar kvačkaš, ne moreš misliti na nič drugega kot na petlje.« A če so bile stvari, ki se jih je loteval, preveč preproste, je kvačkanje hitro postalo monotono, zato se je loteval čedalje zahtevnejših projektov. Prva je bila vrtnica pred mnogimi leti. »Bila je grozna,« se spominja. Zato je po vzorcih iz avstrijskih in nemških revij presedlal na prtičke – okrogle, kvadratne, z vzorčki. Ko je bila hčerka majhna, je pletel in kvačkal oblačilca zanjo, pa nekaj malega tudi za ženo.

Kava, dolga 35 let

V Filovce se je priženil iz Gornje Radgone. Ko je spoznal ženo, je še delal v gostinstvu – tri leta je bil kuhar, pa se je naveličal, ker je delal vse sobote, nedelje in praznike, kar je v redu, ko si sam, ne pa, ko imaš enkrat družino, poudarja. Skratka, neko popoldne, ko se je peljal domov, je v Murski Soboti na prehodu za pešce opazil malo dekle z veliko torbo. »Pa ji rečem: 'Zdravo, mala!' Ker se ni odzvala, sem se pošalil, da ji bom vzel torbo. Prestrašila se je in zbežala. Ko sem to naslednji dan razlagal sodelavki, je rekla: 'Pa če ni to moja sestra, povedala mi je, da jo je neka budala prestrašila,'« se namuzne. »Odločil sem se jo povabiti na kavo, da se oddolžim za nespodobno vedenje. No, ta kava traja zdaj že 35 let.« Preselil se je k njenim in se priučil dela na kmetiji. »Prav lepo nam je bilo. Oba sva hodila v službo, ob popoldnevih sva delala na kmetiji, pa še časa je bilo več kot dovolj. Danes pa vsi nekam hitimo,« razmišlja. Medtem ko se je ženi morda na začetku zdelo malce čudno ali nenavadno, da njen izbranec uživa v pretežno ženskih ročnih delih, se ji danes to zdi samoumevno. »Takega me je spoznala,« pravi.

Cvetje, cvetje

Po obdobju kvačkanja oblačil se je spet lotil cvetja, ta ljubezen traja že trideset let. »Najrazličnejše cvetje sem si kupoval, da sem ga preučil in potem nakvačkal.« Eden največjih izzivov je bila orhideja. Tri mesece je risal vzorec, kvačkal, se jezil in izdelke, ki se niso posrečili, metal stran. Potem pa mu je uspelo! Cvetje se mu zdi prekrasna stvaritev narave. »Rože mi niso preveč uspevale, pa sem si jih nakvačkal. Ni jih treba zalivati, občasno je treba samo pokrtačiti z njih prah.« (smeh) Vsak cvet in vsak list je natrgal na delčke, da je videl, kako so sestavljeni, obrise je naredil na papir, si narisal vzorec in preračunal petlje. Najbolj od vseh rastlin, ki jih je nakvačkal, pa je, kot že rečeno, ponosen na madagaskarsko palmo. Meni pa se oko ustavi na prekrasnem poročnem šopku, nakvačkanem seveda, ki ga je naredil za poroko svoje hčerke, s katero danes vse dopoldneve skupaj kvačkata.

Družno kvačkanje

Odkar se je upokojil, hčerka pa dela popoldne, lahko ob dopoldnevih ustvarjata. Hčerka raje kvačka prtičke, on pa še naprej študira vzorce in ustvarja nove stvari. Pred leti je imel dopolnilno obrt in svojo trgovinico s kvačkanimi izdelki, potem pa se zaradi davkov ni več izplačalo, zato danes ustvarja bolj ali manj zase in za svojo družino. Je pa vmes bilo obdobje desetih let, ko je sodeloval z nekim hrvaškim modnim kreatorjem, ki je Ivana našel prek njegovih spletnih strani (na katere so potem vdrli hekerji, zato jih je zaprl). »Potreboval je nekoga, ki bi mu za poročno obleko nakvačkal nekakšne solzice, ki jih je nevesta želela imeti na njej. Kvačkal sem jih iz svile, da bi se na obleki svetile, toda ko sem jih poštirkal, je sijaj izginil, zato sem moral nakvačkati nove. Ko je nevesta videla še tiste mat listke, je hotela, da ji na obleko našijeva še te. Vso noč pred poroko sva jih šivala. Ko pa sem nevesto naslednji dan videl v tej obleki na poročnem obredu v cerkvi, je bil prizor fenomenalen. Listki so se prekrasno bleščali. Izredno sem bil ponosen, da sem pomagal ustvariti tako krasno obleko!« Ker se je sodelovanje dobro obneslo, sta nadaljevala. Delala sta torbice, kombinirane z usnjem, največ sta jih prodala v Ameriko, pa maturantske in poročne obleke. Ker pa je ročno delo premalo cenjeno in nista mogla s svojim delom več zaslužiti toliko, da bi se jima splačalo, se je kreator preusmeril v drugo delo. Ivan je potem risal vzorce še za dve podjetji, nemško Escado – rožice za ženske sakoje, in kopalke za enega od slovenskih podjetij, potem pa je dopolnilno dejavnost tudi sam opustil in se kvačkanju posveča samo še iz ljubezni do te spretnosti.

Nikoli ni prepozno

Ker pa ni nikoli prepozno za učenje, se je pred dvema mesecema lotil nove tehnike kvačkanja, C2C, v kateri bodo vsi prijavljeni kvačkali grbe slovenskih občin. Ker je bila njegova občina že zasedena, bo kvačkal grb občine Cankova. »Vsi se moramo do začetka akcije naučiti to tehniko. Učil sem se jo z Youtuba. Na začetku se mi je zdelo tako zapleteno, da sem skoraj obupal.« Potem pa jo je končno naštudiral in zdaj vztrajno vadi. Nakvačkal je že štiri slike, med njimi sliko Marije, na katero je kar ponosen. No, pa da ne boste mislili, da je kvačkal samo v novi tehniki. Ko je brskal po Youtubu, je namreč odkril navodila za kvačkanje najrazličnejših kaktusov, in to ga je tako prevzelo, da jih je napravil kar za celo okensko polico – in seveda, kot sem že zapisala, videti so kot pravi. »Vedno je fino poskusiti kaj novega,« pravi in dodaja, da se nanj že obračajo ženske, s katerimi bodo skupaj kvačkali grbe, da jim razloži novo tehniko, ki jim ne gre tako lahko od kvačk. Rad jim pomaga, čeprav pravi, da ni za učitelja. Imel je nekaj tečajev za ženske, pa se ni najbolje znašel. Je pa naučil hčerko in vnuka in zdaj lahko skupaj kvačkajo!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja Jana_23_NOVA
Zarja Jana
naslovnica