Brina Torkar se je po zaključku srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafični oblikovalec, leta 2002 vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), smer slikarstvo pri prof. Emeriku Bernardu in prof. Hermanu Gvardjančiču. Med študijem, ki ga je zaključila leta 2007, se je izpopolnjevala tudi na National College of Art and Design v Dublinu na Irskem. Leta 2008 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Na ALUO, smer slikarstvo, je opravila tudi podiplomski študij. Zadnjih 12 let vodi slikarsko šolo Brina Torkar.

43-letna Brina Torkar je zelo posebna ženska. Upa si poslušati sebe in slediti občutkom. Mogoče je to dota njene indijske družine, Brina je namreč po očetu Indijka. »No, tega nimam samo po njem. Tudi po mamini strani je vsa družina drugačna, saj se nikoli ni uklanjala družbenim normam.« Brina je kljub temu, da je pustila srednjo šolo, pozneje šolanje uspešno zaključila. Celo več. Po srednji šoli se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ter tam naredila tudi magisterij iz slikarstva. Za svoje delo je prejela celo študentsko Prešernovo nagrado. Med podiplomskim študijem je postala mama. Ko je bila hči stara dva meseca, si je v domači kuhinji uredila prostor za slikarsko šolo. Čez tri leta in pol se je ločila od očeta svoje hčere, spakirala kovčke in se za leto dni preselila k prijateljici.

Kar težke preizkušnje za mlado dekle. Od 17. leta, ko ste se z Jesenic preselili v Ljubljano, ste se preživljali čisto sami.

Res je. Babica mi je za eno leto plačala najemnino za sobo, potem sem se morala znajti sama. Ves čas sem slikala in delala zraven. Marsikaj sem počela, od tega, da sem pakirala piškote, delala na enem od radijev, hkrati pa hodila v srednjo šolo. Slike, ki sem jih naslikala v tem obdobju, sem razstavljala po knjižnicah. Ker so bile ljudem všeč, sem jih večino prodala po simboličnih cenah. Ni mi bilo lahko. Čez marsikaj sem šla. Med drugim sem doživela nekaj spolnih zlorab, celo od učitelja na eni od zasebnih šol.

Kljub temu da ste v drugem letniku pustili šolo, se vaše šolanje s tem ni zaključilo.

Ko sem se po osnovni šoli odločala, kam v srednjo šolo, me je vleklo na oblikovno. Ker nisem naredila sprejemnih izpitov iz risanja, sem se vpisala na gimnazijo. Ko sem izstopila iz šolanja, sem čez dve leti dobila pošto s centra za socialno delo. Povabili so me, da se vključim v program dokončanja srednje šole. Odločila sem se, da grem še enkrat delat sprejemne na srednjo šolo za oblikovanje. Tokrat sem jih naredila z odliko. Enako uspešno sem pozneje opravila tudi sprejemne izpite na akademiji za likovno umetnost. Nisem se zmotila, ko sem pri 16 poslušala svoje občutke, naj pustim šolo in začnem slikati.

Imate tudi zanimivo zgodbo o iskanju očeta.

Očeta sem nazadnje videla, ko sem bila stara pet let. Pri 18 sem se odločila, da ga poiščem. Našla sem naslov njegove družine v Indiji in mu napisala pismo. Pismo se je vrnilo z oznako naslovnik neznan. Potem pa sem nekega dne klepetala s fantom in pripovedoval mi je, kako je navezal stik z očetom iz Gane. Povedala sem mu, da očeta že nekaj časa neuspešno iščem in da vem samo to, da je oče nazadnje živel v Avstriji ter da imam tudi polbrata. Ko me je vprašal, kako je polbratu ime, me je pogledal in rekel, da ga pozna iz srednje šole in da sva si zelo podobna. Priskrbel mi je njegov kontakt. Šele tri leta pozneje sem preko polbrata uspela dobiti stik tudi z očetom. Izkazalo se je, da še vedno živi v Avstriji. Ko sem ga šla obiskat, me je zelo lepo sprejel, tudi njegova žena, ki dotlej sploh ni vedela zame. Pri tridesetih sem se odpravila obiskat še svojo drugo družino v Indiji. Tam sem našla to, kar mi je vse življenje manjkalo: toplino, sproščenost, čustvenost in mir.

Ko ste začeli slikati, vas je povleklo v duhovnost. Po končanem študiju ste se seznanili tudi z astrologijo in šamanizmom.

V duhovnost me je vleklo, odkar vem zase. Že kot otrok sem močno zaznavala sebe in svet okoli sebe. Z astrologijo sem se začela ukvarjati leta 2006, ko sem opravila izobraževanje iz psihološke astrologije, ki temelji na ideji povezovanja astrologije z analitično psihologijo in idejami Carla Gustava Junga. Ta znanja mi danes deloma pomagajo, da lahko podprem in osvetlim edinstvenost ljudi, ki me za to prosijo. Pomagam si tudi z natalno astrološko karto človeka. Na pot šamanizma pa sem stopila, ko mi je umrla babica. Bila je edina, ki mi je predstavljala materinsko ljubezen in varnost. Ob njeni smrti je iz mene privrelo veliko bolečin in travm zaradi različnih zlorab, tudi spolnih. Takrat sem tudi s pomočjo šamanizma našla pot celjenja.

Vsa ta znanja uporabljate tudi v svoji slikarski šoli, ki se precej razlikuje od drugih slikarskih šol. Kako konkretno?

Imam več programov. Od celoletnih, vikend programov ter kolonij za otroke in odrasle. Vikend delavnice so moj novi program, ki sem ga začela izvajati lani v času korone. Z udeleženkami imam najprej enomesečno pripravo po online povezavi. Enkrat na teden se za eno uro posvetimo pripravam, ki udeleženkam pomagajo, da pridejo do ideje, skice, kolaža. Za vsako idejo, ki mi jo predstavijo, mi morajo povedati, kaj ob tem občutijo. Tako lahko začutim, kakšna je ta oseba in kaj si želi privabiti v svoje življenje. Naredim jim tudi astrološke karte. Ko se pogovarjam z udeleženkami, že vidim slike, ki bodo nastale. Pripravam sledita kompozicija in tridnevni tečaj slikanja. Prvi dan z meditacijo v nameri, da nas podpre v našem procesu, otvorimo in odpremo prostor. Potem zakurimo ogenj in prižgemo kadilo. Ob lepem vremenu se tudi okopamo v reki. Potem začnemo s slikanjem. Slikamo tudi po 12 ur na dan. Korak za korakom osebo vodim čez slikarski postopek, od risbe do zadnje poteze z čopičem. Zadnji dan darujemo duhovom in se zahvalimo za blagoslove.

brina-torkar
Mateja J. Potočnik
Sedemmesečni Akira Kijú je Brinin novi prijatelj. Ime, ki v prevodu pomeni zmaj čistega in jasnega vzhajajočega sonca, mu je izbrala Brinina hči.

Je treba za udeležbo na vaši šoli imeti kakšno slikarsko predznanje?

Ne. Za udeležbo na tečaju zadoščata iskrena želja in veselje do slikanja. Slikanje je namreč v zelo visokih ali globokih frekvencah dosegljivo prav vsakemu človeku, ki čuti strast in ljubezen do njega. Ni toliko pomemben talent, pomembnejša je povezava, preko katere lahko z veseljem in pretočnostjo globoko v sebi začutimo sebe in celoten svet. To je prostor, kjer lahko plujemo in letimo po neznanih in znanih poljih obstoja ter jih rojevamo v resničnost. Slika je bila od nekdaj močno orodje za prikaz naših vizij in manifestacijo. Slikanje so kot sveto orodje uporabljali tudi svečeniki in svečenice. Verjamem in vem, da v vsakem od nas živi tak svečenik ali svečenica. Prav vsak človek si želi biti zavesten soustvarjalec svojega življenja. In slikanje je lahko orodje, kako se približati občutkom in kako stkati vizije, ki nas napolnijo. Slikarstvo je kot sveti obred manifestacije, ki prebuja starodavne modrosti.

Delate tudi z otroki.

Z njimi dosegam zelo dobre rezultate. Ko pridejo v mojo šolo, me na začetku vprašajo, kaj bomo delali. Tega so navajeni iz šole. Jaz jim nič ne sugeriram, dovolim jim svobodo. Zelo hitro postanejo samostojni pri izražanju svojih notranjih občutkov. Naučim jih tudi, kako je treba opazovati in videti barve. Po dveh letih šolanja znajo narediti čudovite realistične portrete. Lahko se tudi pohvalim, da imam stoodstotni uspeh za pripravo na sprejemne izpite tako na srednjo šolo kot tudi na akademijo.

Bi lahko rekli, da je vaša slikarska šola neke vrste terapija?

Nerada rečem, da gre za terapevtsko prakso, raje rečem, da gre za aktivacijo naše primarne sposobnosti in prenos kod spominjanja, kdo in zakaj smo. Vsak udeleženec moje slikarske šole je kreator, ne samo slike, ki jo naslika, ampak tudi svojega življenja. Zato jih povabim, da naslikajo vizijo tega, kar si želijo privabiti v svoje življenje. Dam jim tudi prostor in pogoje, da lahko začutijo sebe, svoje občutke, se poglobijo vase in se umirijo.

In kakšni so rezultati?

Odpre se jim čisto nov svet. Hitro presežejo razne frustracije. Od mene pa odhajajo samozavestnejši, sposobni so se aktivirati za svoje cilje, postanejo tudi bolj samoiniciativni. Na vikend delavnicah so ti procesi še intenzivnejši.

Pred dvema letoma ste z Žigom Miklavcem ustanovili zavod Nova Zora, ki podpira razvoj umetnosti, hkrati pa je njegovo poslanstvo ozaveščanje in širjenje zavesti posameznika v odnosu do narave, osebnostne rasti in skrbi za sočloveka. Pod okriljem zavoda pripravljate različne programe.

Že drugo leto sodelujem z Daychi centrom in duhovno učiteljico nodual kabalistic healinga Tadejo Tabitho Bradaš. Gre za dvoletni izobraževalni program etika – pot do pravega sebe. To je program, ki je namenjen ljudem, ki želijo pozdraviti svoj ranjeni jaz. To je pot sočutja in odkrivanja sebe, tudi tistih najbolj skritih delov, za katere nismo niti vedeli, da obstajajo.

Z Gregorjem Keltom iz Hrama ljubezni in Nino Rifelj pa soustvarjamo program utelešenja polarnosti v odnosih moški-ženska. Preko vzpostavljanja naravne polarnosti in dinamike med moškim in žensko udeležence učiva, kako biti v harmoniji in kako za vedno zaključiti s konflikti, izgubo moči ter izčrpanostjo. Tega projekta sva se lotila zato, ker je v današnjem svetu preveč 'kastriranih moških' in 'močnih žensk'. Sama sva prehodila veliko poti, ki niso bile prave, nezavedno sva delala napake, ki so se končale s strtim srcem. Z najinim programom, imenovala sva ga prometejski ogenj, želiva dati svoj prispevek in podpreti preobrazbo obeh spolov, katere posledica bo zaključek sužnjelastniške družbe, v kateri živimo.

Letos poleti pa bova v sodelovanju z Evo Ogrizek, učiteljico joge, mojstrico reikija in zvočno alkimistko, organizirala petdnevni slikarsko-zvočni umik, kjer bomo delali na podpori ženskam. Dneve bomo začenjale z jogo in nadaljevale s slikanjem, za oddih bomo prakticirale zvočno individualno nego in nadaljevale s slikanjem, zvočno kopeljo in individualno astrološko obravnavo. V petih dneh bomo intenzivno delali na celjenju ran in ozaveščanju talentov.

Delate samo z ženskami in otroki?

Trenutno da. Želim si, da se ženske končno nehajo skrivati in se odprejo v svoji ranljivosti. Seveda pa toplo vabim tudi vse moške, ki jih zanima tak način učenja slikanja.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_22
Zarja Jana
naslovnica