urška-šobak
Mateja J. Potočnik
Urška Šobak, zbirateljica pozabljenih receptov, išče recept za babičine štruklje.

Imate tudi vi stare recepte, knjige, zvezke? Urška jih bo z veseljem preizkusila, morda prilagodila in predstavila na spletni strani www.ejbabi.si med biseri, ki so bili doslej pospravljeni v predalih, pozneje pa uvrstila tudi v knjigo babičinih receptov. Gradivo ji lahko skopirate, fotografirate ali pošljete po pošti na Urška Šobak, Ulica Moše Pijada 25, 2000 Maribor, na spletni naslov info@ejbabi.si ali s SMS-sporočilom na številko 040 476 736.

Ko si je zaželela sirovih štrukljev, kot jih je delala njena babica, tistega njihovega pristnega okusa in vonja po babičini kuhinji, je ugotovila, da nima recepta zanje. »To so bili štruklji, ki mi jih je babica skuhala vsak mesec, ko je prišla k nam v Miklavž po 'penzijo'. Ni mi prinesla čokolade ali spekla peciva, temveč mi je skuhala sirove štruklje, ki sem jih želela bolj od vseh sladkarij. Okus je bil, kot ugotavljam danes, neponovljiv, bili so ravno prav mehki, a ne premehki, ravno prav čvrsti; babica jih je obvladala do potankosti. Vedno je s seboj prinesla svojo domačo skuto in jajca, a tudi svoj 'grif'. Takrat me ni zanimalo, kako jih dela. Ko sem jih po dolgih letih poskusila narediti, ni šlo in sem za podrobnosti vprašala mamo. A tudi njej se ni niti sanjalo o pripravi. Takrat sem se zavedela, da nam babi ni razkrila svojih kuharskih skrivnosti; pa saj tudi zanimanja nismo pokazali. Potem sem začela spraševati okoliške ženičke, kako delajo sirove štruklje. Seveda babičine skrivnosti nisem odkrila. Pravzaprav nisem znala pripraviti nobene od jedi, ki sem jih rada jedla kot otrok. In takrat se je začel moj lov na recepte. Vse bogato znanje naših babic bo izpuhtelo, če ga ne pograbimo zdaj. Staro znanje nam dobesedno polzi skozi prste.«

Preprosto, lokalno, sezonsko … 

Tako je začela sistematično spraševati in si zapisovati (spo)znanja in recepte starejših ljudi. »Šlo je počasi, saj nerada gnjavim ljudi. A se mi zdi, da jih ima večina doma zaklade, pa niti ne prepoznajo vrednosti v teh starih modrostih, receptih … Res bi jih rada zbrala, da bomo imeli vsi kaj od tega, da ne bo razpršeno in bo znanje ostalo, kot steber, in bodo vsi, ki jih bo zanimalo, spet lahko kuhali preprosto, iz sestavin, ki jih ponuja narava, kot so to počele naše babice.«

Ugotavlja, da so kuhale le iz sestavin iz svojega okolja, tako osnovnih, da bi se nam ob njih zdelo, kot da nimamo ničesar, kar bi lahko dali v lonec, one pa so naredile juhico, glavno jed in nemalokrat še kaj sladkega za povrh. »Ko gledam njihove recepte in se ozrem, kaj delajo v tujini, vidim, da se vračajo prvinske jedi, jedi iz kuhinj naših babic. One drugega niso imele, vzele so tisto, kar je dala narava. Ljudje dandanes delajo tečaje, da bi se naučili, kaj in kako narediti s sestavinami, ki so nam pri roki. Naše babice so to kar znale.«

Spomladanska juha iz šopka kopriv, regrata in čemaža

In kateri recept doslej jo je najbolj navdihnil? »Spomladanska juha,« izstreli in nam seveda zaupa preprost recept, o katerem pravi, da je izjemno okusen in hranljiv. Moramo ga preizkusiti. Zanj potrebujemo: šop kopriv, šop regrata, šop čemaža, 1 manjšo čebulo, korenček, krompir, sol, poper, olje (sončnično, olivno) ali mast, po želji kislo smetano. In priprava? »Na olju ali na masti popražimo čebulo. Dodamo rastline s travnika, zalijemo in kuhamo od 10 do 15 minut. Dandanes lahko zeli pretlačimo s paličnim mešalnikom. Naše prednice so jih kuhale dlje, v receptu piše: kuhaj do mehkega. Naše babice in prababice se zagotovo niso toliko ukvarjale s časom, kot se mi, temveč so dale kuhat in se je kuhalo, medtem ko so počele kaj drugega. Ko se torej travniške zeli zmehčajo in jih pretlačimo, dodamo korenček in krompir, ki ostaneta v kosih. Taka juhica je izjemno okusna. Lahko ji dodamo še smetano, ovčja kisla smetana da takšni juhi piko na i. Za zelo zelo majhen denar si torej lahko skuhamo izjemno hranilno bombo, ki jo najdemo na travniku in vrtu. Take stvari me navdušujejo.«

Kaj pa sirovi štruklji?

»Seveda bi še vedno rada prišla do okusa sirovih štrukljev, kakršne je delala moja babica, a zdi se mi, da bo dotlej minilo še nekaj časa, saj me prav oni potiskajo naprej, da iščem nove recepte. Tudi zato se obračam na vas. Ker se mi je zdelo, da se recepti nabirajo prepočasi, sem se odločila, da poiščem pomoč medijev. Tako sem šla na lokalni radio in začeli smo z akcijo Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala. Ej, babi je tudi naslov moje spletne strani, v katero sem zapakirala zbiranje starih receptov. Odziv me je presenetil. Ljudje so klicali, mi podarili zapiske svojih babic in prababic ter stare kuharske knjige. Neka gospa je bila vesela, da mi bo lahko predala svoj veliki zaklad, saj ga nima komu zapustiti. Nekdo mi je rekel, da ima doma stare recepte, a da v njih ni neke vrednosti … Pa vendarle je prav vrednost preprostih receptov iz sestavin, ki jih najdemo v okolici svoje hiše, neprecenljiva. To, kar jim leži v raznih predalih, zdaj ljudje prinašajo ali pošiljajo meni. Najbolj vesela sem zvezkov s staro pisavo. V njih so zapisane največje dragocenosti, ki jih ne najdemo na spletu.«

Iz zvezka v lonec in na krožnik

»Če bodo ljudje v dediščini naših babic prepoznali vrednost, se bodo recepti kar sami množili. Ljudje bodo preizkušali jedi, dodajali svoja spoznanja in recepte. Nekaj jedi sem že skuhala in preizkusila, to, kar prihaja zdaj, pa je prevelik zalogaj za enega človeka. In tako se je zgodilo, da sta se mi že ponudili dve ženski, ki sta jih pripravljeni preizkušati. Pripravila sem jima sestavine in po deset receptov, onidve pa sta se lotili priprave. Treba je namreč vse preizkusiti, preden recepte objavimo, saj so sestavine zdaj drugačne – moka drugače 'pije' vodo, kot jo je pred 50 leti; nekatere recepte sem preizkušala po trikrat, da sem dobila prave teksture in je okus res pravi.«

Knjiga naših babic

»Vse to znanje si želim združiti v lepo knjigo. Da ne bo vse le na spletu. Tam je namreč taka poplava informacij, da se med njimi vedno težje znajdemo.« Bo med recepti tudi kruh z drožmi, s katerim Urška razveseljuje Mariborčane in otroke tamkajšnje waldorfske šole? Zagotovo, pokima. In katerega imajo ljudje najraje – vsak dan namreč peče po dve vrsti kruha z drožmi (belega, ajdovega, s česnom, z ocvirki …)? »Mariborčani imajo najraje čebulni kruh. Ocvirkovega ne naroči veliko ljudi, a tisti, ki ga imajo radi, ga dobesedno obožujejo. Pečem ga ob torkih. Večina ga nareže na tanke rezine in zamrzne, da lahko ves teden uživajo v njem,« pravi Urška, ki kruh najprej speče, potem pa ga še brezplačno razvozi po štajerski prestolnici. Se da od tega živeti? »Skromno, a se da. Dovolj je, da se od tega preživim. In izjemno sem hvaležna, da se lahko preživim s tem, kar rada počnem. Seveda si nekoč želim razvažati po Mariboru tudi babičine sirove štruklje, a to je dolgoročni cilj. Me pa veseli, da se ljudje vedno bolj obračajo k prvinski hrani. Pred dobrim desetletjem ali dvema smo bili vsi veseli megacentrov, v katerih smo dobili jedi, ki jih nismo poznali, zdaj pa smo spoznali, da ne potrebujemo nič več kot tri sestavine, ki jih poberemo blizu doma ali kupimo na lokalni tržnici. Ljudje so se vrnili v naravo ter začeli nabirati in uporabljati sestavine, ki jih ponuja in so povsem zastonj. Vesela sem, da je tako, saj se s sestavinami iz svoje zemlje, ki jih nabiramo sami, vračamo tudi k sebi.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_18
Zarja Jana
naslovnica