Rojenemu v družino muzikantov v Trbovljah, kjer je bila od nekdaj močna zasedba pihalskega orkestra, je bilo položeno v zibelko, da bo tudi sam pihal. Dedek, ki je bil učitelj klarineta, je rekel, izberi karkoli, le klarineta ne. Pa je izbral flavto. Postal je univerzitetni akademski glasbenik, solo flavtist Orkestra Slovenske filharmonije. Lani si je izpolnil veliko željo in s katamaranom v družbi neznane posadke preplul Atlantik. Flavto je imel na krovu, ampak ni toliko vadil, kot je pisal. Dnevniški zapisi so izšli v knjigi Dnevnik malega glasbenika na velikem oceanu.

Kot glasbenik je videl ogromno sveta, muziciral z vrhunskimi glasbeniki in dirigenti, z orkestrom in v različnih komornih sestavih igral v metropolah po vsem svetu, od Tokia, Pekinga, Pariza, Dunaja, Prage, Berlina, Osla, Barcelone, Varšave, Moskve, Bližnjega vzhoda in vse do New Yorka, Washingtona, San Francisca, Los Angelesa, Las Vegasa, San Diega, preko Kostarike do skoraj najjužnejše točke v Južni Ameriki v Čilu, tam so lani s pihalnim triom igrali blizu Ognjene zemlje, dobesedno pod 3500 m visokim ognjenikom, na mednarodnem festivalu komorne glasbe. Prišel je čas, ko se je mož in oče vprašal, kaj pa zdaj? Matejeva strast je plovba in njegov najljubši rek navigare neccesse est (pluti je treba). Ljubi melodije vetra. Vedno ga je zanimalo, kaj se skriva za obzorjem. Pa je šel pogledat. 

Kaj je meni tega treba?

S fotografinjo sva ga počakali pred vhodom v Slovensko filharmonijo, ki je od oktobra zaprta za občinstvo. Na ta ponedeljek so imeli prvo skupno vajo, in sicer so ustvarjali videoposnetek za vse ljubitelje, da jih ne bodo prehitro pozabili. Je igral, ko je bila gostja v Ljubljani Ana Natrebko, ruska sopranistka, ena največjih opernih div našega časa? Matej prikima. Pa tudi s Stingom, svetovno slavnim glasbenikom, prejemnikom 16 grammyjev, je bil na turneji, pove. Vsako leto je bil vsaj 30 dni zdoma na raznih gostovanjih. Leto pred korono pa je bilo do njega še posebej radodarno, saj je 22 dni preživel na katamaranu, ko je plul čez Atlantik. Seveda jo je vzel s seboj. Svojo flavto. Ženo, otroke in psičko Demi pa je pustil doma. Tretji dan plovbe je v svoj dnevnik zapisal: »Včeraj zvečer me je zelo stisnilo pri srcu ... Doma me čaka družina, jaz pa prepucavam svoj ego. Za koga, kreten? Res sem egoist ... Tretji dan je, jaz pa imam že krizo. Kaj je meni tega treba?«

Že tretji dan na palubi ste se začeli spraševati, kaj vam je tega treba bilo, a ste v družbi z neznanci dobro vozili. Vas je tega naučil orkester?

Do neke mere da. V orkestru moraš biti popoln skupinski igralec z lastnim doprinosom, v nasprotnem primeru si slab orkestraš. Če si na vidnejši funkciji solista, kar solo flavtist je, je to še toliko pomembneje, je pa res, da izkušeni oceanski pomorci pravijo, da te tretji ali četrti dan odprtega morja zaobjame rahla depresija. Tudi mene je.

22 dni je lahko malo, ko pa beremo vašo knjigo, se zdi veliko in že hitro na začetku začnete odštevati, samo še toliko milj, pa bomo na otoku zmage, v svežih oblačilih in s pravo hrano ...

Katamaran je zelo omejen prostor, s katerega nimaš možnosti pobega. Ne preostane ti drugega, kot da se začneš tolažiti, tudi z odštevanjem milj. Največji problem je, da ne veš, kaj pričakovati, ker si prvič v takšni situaciji, vendar hitro padeš v vsakodnevno rutino, kjer se ti zdi en dan bolj zanimiv, drug pa manj. Na počutje posadke zelo vpliva vreme, najslabša od vsega je bonaca – brezvetrje. Kot da si obstal v vicah.

Kako postati dober kapitan, mož, dirigent? Se da tega priučiti? Kaj prispeva tak trening med plovbo?

Ponavadi dober dirigent ni dober mož, ker ga nikoli ni doma. Šalo malce na stran, predpogoj za dobrega oziroma vrhunskega dirigenta, vrhunskega glasbenika je odrska in tudi osebnostna karizma. Brez tega žal ne gre. Lahko si super glasbenik, ampak brez karizme si le dober obrtnik, ki z umetnostjo nima nič skupnega. Nadarjenost je le predpogoj, da lahko greš zraven, če ni talenta, je bolje, da čim prej končaš, ker je razočaranje toliko večje z vsakim dnem, ko po sili vztrajaš. Dril pri vrhunski umetnosti je na moč podoben drilu v vrhunskem športu, z eno veliko razliko: umetnosti se ne da izmeriti v stotinkah, centimetrih ali golih. Pri obeh pa velja zlato pravilo, kjer ne obstaja nobena bližnjica: delo, delo, delo …, razočaranje, pobiranje s tal, napredek in zopet delo, delo, delo. Enako je pri jadranju. V malenkostih se skriva vsa znanost in umetnost.

Ta plovba, vsaj po vašem opisu, ni za slehernika, za ljubitelja jadranja plitkejšega žepa, ali pač? Kakšna znanja so zahtevana, da si lahko član posadke čez Atlantik, pa koliko povprečnih plač?

Kako že rečejo? Kjer je volja, tam je pot. Za prečkanje Atlantika ne potrebuješ toliko in toliko povprečnih plač. Vsako leto gre čez Atlantik več kot tisoč plovil in na marsikaterem iščejo posadko. Obstaja tudi FB-stran, kjer iščejo posadke po vsem svetu, nekatere pozicije so tudi plačane. V mojem primeru je šlo za transfer s Kanarskih otokov na Britansko deviško otočje s slovenskih skiperjem Igorjem Stropnikom. Poglejte si njegove avanture na Youtubu, res je pozitivno utrgan. Na  štirimetrskem katamarančku iz Izole do Grčije. V jadrnički čez Nordkapp ipd. Seveda za podvig čez Atlantik potrebuješ napredno jadralsko znanje, saj si na krovu vsakih nekaj ur odgovoren za celotno plovilo in posadko, podnevi in ponoči. Celotna avantura me je stala manj kot tisoč evrov, kar se mi zdi zelo sprejemljiva cena. Pošastno draga je bila le letalska vozovnica z Britanskih deviških otokov do Ljubljane. Sprva so me kot v filmu z aviončkom odpeljali do malo bolj zaresnega letališča. Deviški otoki niso za plitve žepe, to je fiskalni paradiž, kjer imajo počitniške rezidence svetovne megazvezde. Sam sem pred vstopom v banko srečal Morgana Freemana, ko je zadovoljno odhajal iz nje. Hvala bogu sem tisti slab teden, ko sva z Igorjem raziskovala res čudovito otočje, lahko preživel na katamaranu.

Dober opazovalec steV knjigi nastopa sedemdesetletni Skandinavec Markku. Večno nasmejan, tudi navsezgodaj prijazen in radosten. O sebi pa pišete, da »morate malo najedati, da ste srečni«.

Da, Markku je res neverjeten, tako pozitivnega človeka težko srečaš. Sam sem težko ves čas tako pozitiven. Malo si moram najedati, da sem v harmoniji sam s sabo. Mogoče je to moj DNK, navsezadnje prihajam iz Zasavja, doline težke industrije in premogovnikov, kjer smo že v osnovi malce bolj zaprti vase, ampak nadpovprečno srčni. Iz Trbovelj, kjer je dandanes manj kot 15 tisoč prebivalcev, prihaja neverjetna bera umetnosti in umetnikov na vseh področjih. Laibach, Uroš Zupan, Iztok Kovač, Stojan Batič, Zoran Poznič, Jože Kotar, moja malenkost, band Hiša …

Matej Grahek 2
Osebni arhiv
Matej je svojo 22-dnevno jadralsko avanturo začel na otoku Lanzarote na Kanarskih otokih, končal pa na karibskem otoku Tortola.

Kako taka plovba pomaga moškemu?

Zame je jadranje bolj kot ne neka vrsta meditacije, kjer se z naravo povežeš zares pristno in neškodljivo. Skušam ga čim bolj vplesti tudi v družinsko dinamiko in življenje. Do morja moraš vedno pokazati ponižnost, neko mero strahospoštovanja, kjer ti dovoli ali ne dovoli, da vstopaš v njegov prostor. Na morju mi nikoli ne gre za cilj, vedno za pot. Moja žena ve, če ne bi jadral, bi dnevno goltal antidepresive in tedensko obiskoval psihoterapevta. Mislim, da je jadranje cenejše in mnogo prijaznejše do telesa.

Po 20 dneh plovbe na odprtem morju ste bili v primerjavi s preostalo posadko v precej dobrem psihičnem stanju, ste napisali, koliko časa bi še zdržali? Si želite še kdaj podoživeti kaj takega, morda v drugačni zasedbi?

Da, nekateri po 22 dnevih niso bili več v najboljši psihični formi, ampak problem je bil v glavi. Najhujših je bilo zadnjih nekaj dni. Samo še 700 milj do konca, malenkost. Ni malenkost, teh 700 milj se vleče kot pes. Jaz sem v nasprotju z nekaterimi užival tudi, ko sem trpel, čeprav se to čudno sliši. Zdržal bi še mnogo več kot Atlantik. Vsake toliko je treba stopiti iz cone udobja, da napreduješ, malo dozoriš.

Boste še zoreli na ta način?

Z oceani še nisem zaključil. Pred penzijo ali v njej me zagotovo čaka vsaj eden izmed treh zloglasnih rtov, pa naj bo to južnoameriški Rt Horn, ki velja za jadralsko Himalajo, kjer statistično v enem tednu pet dni veter dere med 40 in 50 vozli, dva dni je pa malo bolj mirno, afriški Rt dobrega upanja ali pa avstralski rt Leeuwin. Moja tiha želja je tudi arktični krog, okoli Kanade v Beringovo morje in Pacifik. To so območja na Zemlji, ki niso prijazna do vsakdanjega potrošnika, mene pa neverjetno privlačijo. Če bom vsaj nekaj od tega oddelal, bom vesel, če ne, pa tudi prav. Bomo videli, kaj bo življenje prineslo, če delaš prevelike načrte, se hitro lahko obrne drugače. To so le moje tihe želje, sedaj povedane naglas, za katere moja Helen še ne ve. No, zdaj ve!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_19
Zarja Jana
naslovnica