Piko Nogavičko sem brala v otroštvu, težko sem prišla do nje, ker je bila v knjižnici kar naprej izposojena. Potem sem jo brala mlajšemu bratu, pa sinu in vnukom, in vsakič sem jo razumela malo drugače. Zmeraj pa sem jo čitala z veseljem in še zmeraj čaka na knjižni polici na kakšno majhno bitje, ki bi se bilo pripravljeno odtrgati od računalniških igric in prisluhniti dogodivščinam najmočnejše deklice na svetu.    

Prav veliko o pisateljičinem življenju nismo vedeli, v biografijah je bilo zapisano le, da je imela dva otroka, nekako se je dalo razbrati, da je bil prvi nezakonski, ampak lahko bi ga imela tudi s kasnejšim možem, kajne. Moja babica, šest let starejša od Astrid, je bila že drugič noseča, ko ji starši še zmeraj niso dovolili poroke z dedkom, ker je bil prereven in ker so imeli zanjo izbranega drugega kandidata. Nazadnje se je strgalo župniku in je nadrl oblastno prababico, naj neha trmoglaviti. Se sploh zavedamo, kako blizu so časi, ko ženske niso mogle in smele odločati o sebi?

V zapor zaradi prešuštva? 

Astrid Ericsson se je rodila leta 1907 v Vimmerbyju na jugu Švedske. Imela je še dve sestri in brata ter ljubeča starša, ki sta pustila otrokom veliko svobode. Bila je dobra učenka, veliko je brala in je bila nenehno prvakinja v švedščini, hkrati pa je zagotavljala, da ne bo nikoli pisateljica. Kot da bi že v otroštvu slutila svojo usodo. Pri osemnajstih ji je mama poiskala pripravništvo v lokalnem časopisu, jasno ji je bilo, da si bo drobcena Astrid lahko služila kruh s pisanjem. Najprej je pisala oglase in osmrtnice, potem ji je šef zaupal še pisanje o kriminalu in sodnih razpravah. Bil je trideset let starejši od nje in ravno se je ločeval od svoje druge, precej mlajše žene. Astrid se je zaljubila vanj, in kot smo lahko videli v filmu o tem obdobju njenega življenja, nikakor ni podlegla njegovemu nadlegovanju, ampak ga je kar aktivno zapeljevala. Kakorkoli že, kmalu je zanosila, čeprav ji je obljubil, »da bo pazil« (oh, kakšna klasika). Astrid niti pomislila ni na splav, sicer pa je bil tudi njen ljubimec očitno možak na mestu. K njenim staršem se je šel opravičit in obljubit, da se bosta z Astrid poročila takoj, ko se bo ločil (kar je pri protestantih mogoče, ni pa ravno zaželeno). Astrid so švedske feministke svetovale, naj gre rodit na Dansko in si tam poišče rejnico, dokler se zadeve doma ne uredijo. K temu jo je spodbujal tudi ljubimec, saj ji je nenehno zatrjeval, da lahko gre zaradi prešuštva za nekaj let v zapor – on namreč. Ko bo ločen, ne bo več prešuštnik … in tako dalje. Astrid je ubogala. Preselila se je v Stockholm in obiskovala šolo za tajnice ter redno obiskovala sina Larsa na Danskem. Njegovo rejnico je to kar malce čudilo, saj je imela v oskrbi kar nekaj nezakonskih švedskih otrok, vse matere so govorile, da bodo prej ali slej prišle ponje, ampak edino Astrid je pokazala, da misli resno. Čeprav so njeni domači pa tudi oče njenega otroka jasno kazali olajšanje, da je čisto v redu, da je otrok nekje daleč in da ne bo nič hudega, če tam tudi ostane.

Ko je imel fantek dobri dve leti, je ljubimec sporočil, da otroka lahko pripelje, ker je dobil zaradi prešuštva le manjšo denarno kazen in je zadeva zaključena. Astrid mu ni mogla odpustiti, da je vseskozi vedel, da je grožnja z zaporom larifari. Snubitve ni sprejela. Ker ni hotela živeti z njim, ji je seveda odrekel tudi vsakršno podporo za otroka. Zaposlila se je, najela skromno stanovanje v Stockholmu in šla po svojega sina, a ta ni hotel z njo. Zanj je bila prava mamica njegova rejnica. Ob misli, da bo sinu vzela edino osebo, na katero je bil navezan, se je zlomila. Domov je šla brez otroka. Čez čas pa je rejnica sporočila, da je zbolela in da zanj ne more več skrbeti. Lars se je moral sprijazniti z žensko, ki je ni poznal, in je težko sprejel, da je pravzaprav ona njegova mama.

Močna kot Pika. 

Ericssoni so slutili, da bodo imeli z eno od svojih treh hčera nekaj problemov. Plezala je po drevesih, povsod je vtikala svoj nos, znala je biti trmasta, ogrevala se je za jazz, ko je bila to še bogokletna glasba, nosila je kratke lase, ko so se druga dekleta postavljala s kitami, če je na prireditvah ni nihče prosil za ples, je plesala kar sama. Ampak da jim bo pripeljala domov nezakonskega otroka, tega pa si zares niso predstavljali. Kar nekaj časa je bila Astrid z Larsom v prestolnici sama, navajala sta se drug na drugega, včasih cele noči ni spala, ko je fantek zbolel. V podjetju, kjer je bila zaposlena, so jo zelo cenili, saj je bila hitra, iznajdljiva in pedantna. Ko je nekega dne prišla v službo s podočnjaki in skoraj v transu, je šefu povedala, da ima malček oslovski kašelj. Napodil jo je domov in ji poslal zdravnika, sam ga je plačal. Čednemu svetlolasemu šefu je bilo ime Sture Lindgren. Ko je dete ozdravelo, ga je prvič peljala k svojim staršem v Vimmerby. Oče in mama sta toplo sprejela svojega prvega vnuka, podeželsko mestece se je moralo navaditi na nenavaden prizor, ko mlado dekle ponosno vodi po ulicah svojega nezakonskega otroka.

S Sturejem se je poročila leta 1931 in rodila hčer Karin. Družinska idila je trajala do leta 1944, ko se je mož zaljubil v drugo in se odselil. Kot da je v Astrid udarila strela – depresija, nespečnost, obup. O tem je pisala v svojih medvojnih dnevnikih, ki bi bili sicer odličen vir za biografijo o slavni pisateljici, vendar jih njeni potomci dolgo niso hoteli pokazati. V dnevnikih na svojstven način opisuje vojno, ki je bila tudi za nevtralno Švedsko grozljiva izkušnja. Astrid je honorarno sodelovala s tajno službo, cenzurirala je namreč pisma, ki so prihajala od povsod. Tako je bila iz prve roke seznanjena z mnogimi usodami, seveda tudi z grozljivim pogromom nad Judi.

Sture se je čez nekaj mesecev sicer vrnil k družini, a tako, kot je bilo prej, seveda ni bilo nikoli več. Leta 1952 je umrl, Astrid je imela takrat 45 let in nikoli več se ni poročila. O morebitnih romancah se ne ve, vsekakor pa moških ni več spustila v svoje življenje. Njen azil je bila lesena rdeča hiška na otoku Furusund, kriki galebov in pljuskanje morja pa najlepša glasba. Tam je napisala večino svojih del, z otočani se je odlično razumela, tako zelo, da so jo branili pred občudovalci, ki so se potikali tam naokoli in iskali njeno hišo. Izgovarjali so se, da nimajo pojma, kje živi slavna pisateljica. Čeprav jih je pri tem gledala skozi okno.

Je pa Karin pripovedovala nemški novinarki, da je pred hišo, ki so jo vnuki že zdavnaj obnovili, klopca, kjer je na spodnji strani Astrid napisala številne misli in pripombe. Očitno je pri tem ležala na trebuhu, saj drugače ne bi mogla pisati. Tudi Pika je imela podobne štose …

Astrid Lindgren
Profimedia
»Ni lahko biti majhen, ubog in sam. Svet je poln neznanega in poln stvari, ki te strašijo. In vse, na kar se otrok lahko zanese, so odrasli. Oni bi morali poskrbeti, da bi bil svet varen, topel in prijazen za otroka. Toda ali to storijo?«

Pika se je rodila ob bolni hčerki. 

Kako je nastala slavna Pika Nogavička? Ime si je izmislila Karin, ko je ležala zaradi pljučnice in si je želela, da bi bila mama kar naprej ob njej. Astrid je takoj pograbila idejo in povedala zgodbo, Karin pa je naslednji večer hotela nadaljevanje. Nenavadno močna in duhovita deklica, ki ni hotela odrasti, polna modrosti, ki jih razumejo otroci tako, odrasli pa nekoliko drugače, se je rojevala dan za dnem. Astrid je zgodbe zapisala, ko si je proti koncu vojne poškodovala gleženj in je morala počivati, pisanje je bil najbrž tudi obliž za moževo nezvestobo. Najpomembnejši švedski založnik se je Pike otepal, češ da je anarhistka, ki ne spoštuje tradicionalnih družinskih vrednot, ni spoštljiva do odraslih in do oblasti, skratka, knjiga da ni vzgojna. Nazadnje je Pika Nogavička izšla leta 1945 najprej v nemščini in kmalu začela zmagovalni pohod po vsem svetu. Pri nas smo jo dobili leta 1958 v prevodu Kristine Brenkove in s prelepimi ilustracijami Marlenke Stupica, v prenovljeni izdaji pa je izšla pred štirimi leti.

Astrid Lindgren je bila dosledna zagovornica otrok (in živali, prav ona je izsilila švedski zakon o varstvu živali), pri svojih stališčih je trmasto vztrajala. Ilustrativna je zgodba iz leta 1978, ko ji je združenje nemških založnikov podelilo nagrado za mir. Poslala jim je svoj govor, ki ga je nameravala povedati na podelitvi, pa so ji precej naravnost povedali, da naj sprejme samo nagrado, zahvalnemu govoru pa se bodo odpovedali. Na kar seveda ni pristala – ali nagrada in govor ali pa je na podelitev v Frankfurt ne bo. Seveda so prireditelji popustili in na podelitvi je govorila o tem, kako se nasilje začne že v zgodnjem otroštvu. Osebnosti bodočih državnikov in politikov da se oblikujejo do petega leta starosti. V govoru je pozivala starše, naj svoje otroke vzgajajo brez nasilja, in razlagala, kako se otrok počuti v nenehnem strahu, da bo kaznovan. Govor je bil zelo odmeven, saj v lepem številu evropskih držav takrat še niso prepovedovali telesnega kaznovanja. Le tu in tam je kakšen otroški psiholog nemočno dopovedoval, da majhni otroci nasilje in ignoranco staršev posrkajo vase in da jim to oblikuje poznejše življenje.

V Sloveniji smo kar pridno prevajali dela Astrid Lindgren, posneli smo tudi odmevno nadaljevanko Erazem in potepuh z Daretom Ulago v glavni vlogi. Očitno je bilo v gnilem socializmu več denarja za dobre mladinske filme kot danes, ko smo svobodni in samostojni.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_19
Zarja Jana
naslovnica