Poklicala sem Draga Vrhovnika, ki je leta 1998 na svoji zemlji našel izvir vode, da mi kaj več pove o tem in še čem. Drago, ki je bil nekoč prvi avtokrosist v Jugoslaviji, s poškodbo rame, ki se mu je dolgo vlekla, je v letih po tem, ko je našel izvirček vode, doživel marsikaj. Življenje se mu je obrnilo na glavo in mnogim, ki so obiskali zdravilni gaj Tunjice, tudi. »Na normalo,« bi rekel Drago.

Pred šestimi meseci

Lansko jesen sem z možem na kolesarskem izletu v Tunjice pod znamenito cerkvijo sv. Ane srečala brkatega gospoda v karirasti srajci. Obesek, ki ga je nosil okrog vratu, me je tako pritegnil, da sem morala vprašati, kje ga je dobil.

»Ja, sam sem ga naredil,« je odvrnil. In nič drugega. Še enkrat sem mu dala kompliment, da mi je obesek res všeč. »Prav,« je rekel. »Pojdita z mano.«

Vem, da grem možu na živce, kadar se zapletam z neznanci, ampak ni imel nič proti in sva šla za gospodom. Ta je medtem povedal, da je obesek iz oljčnega lesa in da vse »poštima«, če ga nosiš, ker je v njem »taka informacija«. Še bolj sem bila prepričana, da bi rada tudi jaz za vratom nosila kos oljke. Vode na poti nama je tudi že zmanjkalo, pa sem redkobesednega gospoda vprašala, ali je tu kak izvir.

»Tudi to bomo poštimali,« je rekel in naju peljal na kraj, kjer sem pred desetletjem že bila, v zdravilni gaj Tunjice. Odtlej je zrasla lična lesena hišica, nekakšna recepcija, pa soba za terapije, in kup diplom sem opazila po stenah ter obraz gospoda, ki se rokuje z mnogimi znamenitimi znanstveniki tega časa.

»A to ste vi?« »Ja,« je rekel in prinesel en obesek zame in enega za moža. »Bosta videla. Zdaj bo marsikaj drugače.«

Nismo veliko govorili. Plačala sva obeske, dobila vodo iz steklenice, na kateri je pisalo »izvirska živa voda«, in v tišini, kar nekam blažena, odkolesarila domov. Na dogodek sva hitro pozabila, a moj mož odtlej še vedno nosi ta obesek. Tudi spi z njim. Je nejeverni Tomaž, ciničen, kritičen, do novodobnih iznajdb nezaupljiv, ampak ta obesek mu visi za vratom.

15. marec 2021

Bil je lep sončen dan kot že dolgo ne in jasno, sčiščeno nebo, z nekaj snežno belimi oblaki. Pripeljala sem se iz Ljubljane, po sestanku z nekom, ki me je izpil. Bolelo me je v želodcu od potlačene jeze, ki je nisem izrazila. Globoko sem dihala že celo pot do Tunjic, pa ni kaj dosti pomagalo. Pot me je peljala po makadamu, skozi gozdiček, pa potem po asfaltirani cesti mimo fotogenično obsijane cerkve sv. Ane v zdravilni gaj Tunjice, kjer sem se dogovorila z Dragom Vrhovnikom. Zdaj sem se malo bolj pozanimala o njem in izvedela, da je za izvirne inovacije prejel kar nekaj mednarodnih nagrad in da je sila zanimiv gospod. Nekoč, še v prejšnjem tisočletju (1998), je na svoji zemlji kopal mivko. Mravljinčilo ga je v nogah. Čez nekaj dni, ko je spet kopal, je našel izvir vode. Kmalu po tistem se je začelo dogajati. Več kot 20 let je prineslo družini Vrhovnik veliko preizkušenj. Razumeli so, da so prišle zato, da jih premagujejo. To dela njihova življenja smiselna. »Je treba kar vztrajati, pa gre,« je rekel Drago, ki me je povabil na klopco v zdravilni gaj, kjer postanek ob posameznih točkah zdravilno vpliva na telo. Tokrat me je v Tunjice pripeljala misel, da izvem kaj več o živi vodi. Ker v gaju je tudi izvir. Pa je vsaka izvirna voda živa? Z Dragom sva klepetala o vsem po malo, a več kot vse besede štejejo izkušnje.

Dajte, dokažite! 

O ugodnih, zdravilnih, tudi čudežnih učinkih so ljudje, ki so obiskovali naravni zdravilni gaj Tunjice, veliko govorili. Ženske, ki niso mogle zanositi, so zanosile, dolgoletne ponavljajoče se težave s kožo, očmi so se mnogim, ki so pili živo vodo, zelo hitro izboljšale in popravile, težave s kostmi, revmatična obolenja, bronhitisi, astme, psihične težave, šibak imunski sistem, utrujenost, izčrpanost, krčne žile, išias, multipla skleroza …, ampak kako dokazati, da se je ljudem zdravje izboljšalo prav zaradi obiska tega kraja in pitja točno te vode?

Drago rad preverja tudi sam, sploh pojave, ki jih ni mogoče razumeti. Za svoje inovacije, o katerih bom pozneje še pisala, ima certifikate in nagrade od doma in iz tujine. Velikokrat je med pogovorom omenil Kirlianovo kamero, s katero zdaj hči Katja Jelovčan, diplomirana fizioterapevtka, slika avro strank, ki pridejo v zdravilni gaj z namenom zdravljenja posamezne težave, pred obiskom Tunjic in po njem.

Zdravilne učinke so potrjevali mnogi. Drago in hči Katja sta se udeleževala številnih znanstvenih srečanj po vsem svetu, največ pa v Rusiji, da sta se naučila o rečeh, o katerih se je tedaj malo govorilo, nekaj časa se je malo več, zdaj pa je spet precej poniknilo. Imena, ki so se podpisala pod to, kako zdravilna je voda, in pod deset energijskih točk v zdravilnem gaju, so svetovno priznani strokovnjaki, med njimi Rus dr. Korotkov iz Sankt Peterburga (Institut Physical Culture), ki so ga leta 2007 povabili na znanstveno konferenco v Sloveniji. Tedaj je natančno preučil posamezne točke na tem območju, kjer so zaradi globokih zemeljskih prelomov privrele na plano zdravilne energije. In tudi živa voda. 

Je vsaka voda živa? 

Vsaka voda je živa, je rekla gospa, farmacevtka, ki se spozna na marsikaj, samo natoči jo v bakren kozarec in malo počakaj, preden jo spiješ. »Mi pa hodimo po vodo na Jezersko. Jezerska slatina je zakon. Vsak vikend gremo in natočimo plastenke,« mi je razlagala znanka, ko sem ji povedala, da z možem hodiva na izvir pod goro Čemšenik in da je to zdaj postal najin obred. Jezerska slatina, ki izvira nad Ankovo domačijo na Jezerskem, je na Gorenjskem pravi hit. Tudi ta je po več analizah dokazano koristna za tiste, ki imajo težave s srcem ali ožiljem, ampak preveč je lahko škodljivo. Priporočajo je dva decilitra na dan, sicer se lahko zgodijo prebavne težave … Jezersko slatino je okušal že Janez V. Valvasor in pisal o njej.

»Midva hodiva pa v Studenice,« je povedala sestrična, ki je s štajerskega konca, in ko sem jo nedavno obiskala, sva šli do izvira, kjer sicer piše, da vodo pijemo na lastno odgovornost, ampak ljudje prihajajo dnevno in jo točijo. Gospod, ki je bil oni dan kot midve pri studencu, je rekel, da je najbrž podobna kot iz pipe, ampak ni čutiti okusa po kloru in zato prihaja vsak dan ponjo.

Kakšno vodo pijem, me je začelo zanimati pred leti, ko mi je bilo dlje časa slabo. Nekdo je rekel, da voda, ki prihaja spod Krvavca, sploh ni dobra. Veliko se nas je našlo, ki nam je povzročala preglavice. Bila so obdobja, ko so v Zdravstvenem domu Kranj sprejemali številne ljudi iz naše občine Šenčur zaradi želodčnih težav. Bil je sum, da je kriva voda. Potem smo dobivali nekaj časa navodila, naj jo občasno prekuhavamo, nakar so meritve dokazale, da pijemo neoporečno vodo. Odtlej res ni težav. A vse več ljudi išče vodo pri izvoru. Verjame, da je boljša kot iz pipe. Med njimi sem tudi sama: do nedavnega sem mislila, da je izvirna voda živa, ampak menda ni čisto tako.

Zakaj vodnjak ni odprt za javnost, sem vprašala Draga, pa je bil jasen. »Je bil kar dolgo odprt. Pa so ljudje, da bi preverili, kako globok je, pogosto pljunili vanj in sem ga zaprl.« In potem sva ugotovila tisto iz Svetega pisma, da svinjam pač ne mečeš biserov. Da je voda neoporečna, zdravilna, je dokazano z laboratorijskimi raziskavami, za katere je bilo porabljeno veliko časa in živcev več let. Vsaka voda pri izviru torej ni živa, in kar je najpomembneje, prepričajmo se, da nad krajem, kjer jo natočimo, ni naseljen človek ali ni pogosto obiskana pokrajina, ki nima urejenih stranišč.

Transformer Tungaj

Dragova inovacija tungaj transformer (ime izhaja iz okrajšav Tunjice in gaj) je prejela več mednarodnih nagrad, njena sposobnost pa je, da, kot pove Drago preprosto, preobraža negativo v pozitivo. Okoli nas je mnogo sevanja, ne moremo se mu izogniti, lahko se pa zaščitimo.

Pravijo, da je na svetu samo pet takih krajev, kjer teče živa voda, in enega teh imamo v Sloveniji, v kraju Tunjice. »Živa voda se od nežive loči po vrelišču, površinski napetosti, vsebnosti elementov, smeri vrtenja, delovanju. Tunjiška voda vsebuje 75 obstojnih elementov, človeško telo jih ima 84. Vsebuje vse, kar je potrebno za samozdravljenje človeka – ima pozitivno zdravilno energijo. Dobra je za imunski sistem. Pomaga točno tam, kjer človek potrebuje pomoč, zelo dobri rezultati pa so pri problemih z očmi, kožo, ekcemih, poškodbah, opeklinah, ranah na želodcu, prebavnih organih …«

Gleda otroke, tudi vnuka, kako je spreten s telefonom: »Saj težko prepoveduješ, da ga ne uporablja, in ga zamotiš s čim drugim, lahko pa preprečimo vsaj škodljivo sevanje.« Za svoje inovacije je Drago prejel nagrade na inovatorskem sejmu Nikole Tesla, najprej v Novem Sadu, pa potem še kje. Nima več potrebe, da bi na dolgo razlagal in pojasnjeval, kako mu je uspelo ustvariti tungaj transformer, ki odpravlja škodljiva sevanja daljnovodov, baznih postaj, sončnih elektrarn, telefonskih in drugih škodljivih naprav. Tudi za obesek, ki ga sama nosim za vratom, pa tega prej nisem vedela, samo pritegnil me je, je v Koreji leta 2008 prejel zlato priznanje na inovatorskem sejmu. Mojo pozornost so pritegnili tudi leseni tungaji, ki so videti kot indijanski amuleti (ni naključje, da je Draga vedno zanimalo znanje Majev in Aztekov), v katerih je zapis informacije, ki odganja od sebe vse »zlo«. Vsem niso tako všeč, zato enako funkcijo opravijo modernejši transformerji, ki se svojim videzom bolj prilegajo sodobnim bivališčem. Kako to deluje, nisem odnehala, kakšen zapis, kakšni materiali so to? »Nekako se mi je pač posrečilo, da kjer namestimo tungaj transformer, ta po nekaj urah ustvari praprostor. Če drugega ne, se ljudje več ne prepirajo med sabo. Izginejo potreba po maščevanju, zlobi in druge težave. Preprosto se ustvari naraven mir, tako kot bi moralo biti.«

Nikoli ne reci nikoli

Iskala sem, ali je kaj regrata, da bi ga nabrala v zdravilnem gaju, pa ga ni bilo kaj dosti. Tla so ilovnata, mah uspeva. Zgodovinarji pravijo, da je bilo na tem območju pred 12,5 milijona let Panonsko morje. Zaliv, ki se je zajedal v Kamniške Alpe. Ko je Drago še oral domačo zemljo, je vsako leto našel veliko školjk. Je bil pa na tem koncu najden tudi fosil najstarejšega morskega konjička na svetu. Vendar se zdi, da taki podatki ljudem ne povedo kaj dosti, kar je pokazalo majhno zanimanje za fotografsko razstavo o tako pomembni najdbi. A se Drago za to ne zmeni kaj dosti in sprejme stvari, kot so. Zdaj se pripravlja na sejem v Rusiji, kjer bo predstavil svoj novi izum, pisarniški stol.

Ko je na koncu z nihalom preveril, kako je z mojim želodcem, je rekel: »Ko sem gledal, kako so razni čarovniki, zdravilci, znanstveniki letali po moji parceli z bajalicami in nihali v rokah, sem rekel, da jaz teh reči nikoli ne bom prijel v roke. Zdaj imam pa nihalo vedno kje pri roki. Tako da nikoli ne reci nikoli in sprejmi, kar ti ponudi življenje.« In da, z mojim želodcem je bilo vse, kot je treba.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_18
Zarja Jana
naslovnica