Marko Bručan, nekdanji finančni svetovalec, se je v zadnjih letih povsem posvetil šolanju psov. Med drugim je vodja intervencijske enote MUSAR pri Upravi za zaščito in reševanje RS, podpredsednik mednarodne komisije za reševalne pse pri mednarodni kinološki zvezi FCI, je pa v tujini tudi svetovalec pri organiziranju reševalnih timov za pripravo reševalnih psov. Nad psi je bil navdušen že kot otrok. Pri trinajstih letih mu je pokojni stric Božo Talan, ki je bil tako njegov kinološki kot življenjski mentor, podaril prvega psa, dolgodlakega nemškega ovčarja Hilla, z njim sta se najprej ukvarjala s športno kinologijo, pet let pozneje pa se je že začel ukvarjati z reševanjem. Leta 1996 je dobil zlato prinašalko Izo, štirikrat sta bila na svetovnih prvenstvih in zasedla sama odlična mesta – četrto, šesto, osmo in deseto. »Reševanje in učenje psov je bila zame idealna priložnost za pomoč ljudem. Poleg tega se v različnih situacij, v katerih se znajdeš med reševanji, usposabljanji, treningi in vajami, ogromno naučiš o ljudeh, živalih in značajih – tako ljudi kot živali. Po navadi lahko že glede na značaj psa ocenim človeka. Pravim, da je pes odraz človeka. Po psu ugotoviš, ali je lastnik dosleden ali ne, delaven, ali si morda želi priti po krajši poti do rezultata, kar pri psih seveda ne gre, saj učenje poteka po korakih.«

Nepogrešljivi

Reševalni psi so v naravnih nesrečah, kot so potresi, zrušitve stavb, večje ujme, izredno pomembni, ker z odličnim vonjem rešujejo človeška življenja. Prav tako so nepogrešljivi pri iskanju pogrešanih oseb. Marko je na naš pogovor prišel z živahno psičko Joy, s katero namerava v kratkem opraviti izpite za naslov reševalnega psa. To prav gotovo ne bo težko, saj je že zdaj izjemno požrtvovalna, vztrajna, dosledna, predvsem pa zelo hitra. Prav navdušeno smo spremljali njene iskalne podvige. Vsi psički seveda niso primerni za takšne akcije. Dobro se izkažejo belgijski ovčarji, labradorci, bordercoliji in druge lovske pasme, pa tudi mešančki. »Med našimi reševalnimi psi je veliko nerodovniških, ki jih upošteva tudi mednarodna zveza. Predvsem je pri psih, namenjenih reševanju, pomembno, da imajo izraženo voljo do iskanja, so prijazni do ljudi in drugih živali, imajo dobro koncentracijo in jih ne zmoti vsak šum v bližini, imajo oster vonj, pa seveda je pomembno, da dobro sodelujejo z vodnikom. Učimo jih, da so vedno, ko najdejo osebo, nagrajeni – dobijo igračo ali obrok, zato to radi počnejo. S šolanjem je priporočljivo začeti čim prej, ko je kuža še mladiček.«

Vsi reševalci so prostovoljci

Šolanje poteka v matičnih organizacijah, društvih, ki so združena v zveze – ena v Kinološko zvezo Slovenije, druga pa v Zvezo društev reševalnih psov. V Sloveniji je okoli 20 kinoloških društev, kjer je mogoče opravljati tečaje. Vodnik mora opraviti več tečajev, od poznavanja nevarnosti v ruševinah, snežnih plazovih, prvo veterinarsko in medicinsko pomoč, orientacijo na terenu, poznavanje radijskih zvez. Od tod naprej pa lahko traja še približno dve leti, da psa usposobimo do prvega izpita za reševalne pse po mednarodnih programih, ki je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je iskanje pogrešane osebe v ruševini, plazu ali v naravi, drugi pa je iz vaj poslušnosti in premagovanja ovir. V vsakem delu mora kuža doseči vsaj 70 odstotkov točk, da opravi izpit. Po opravljenih izpitih mora vodnik s psičkom s treningi redno obnavljati znanje.

resevalni psi4
Foto: Andrej Križ
Reševalni psi, še vedno nepogrešljivi pri potresih.

50 akcij na leto

Na leto imajo, pravi Marko, okoli 50 akcij, največkrat gre za pogrešane osebe. Kar pa se ruševin tiče, je bila ena najbolj znanih akcij v Sloveniji, v kateri so sodelovali tudi reševalni psi, pred več kot dvajsetimi leti, ko se je v Ljubljani zrušil Kolizej. V njej je sodeloval tudi Marko, pozneje pa še na Roški, kjer se je prav tako zrušila stavba. Ena najobsežnejših akcij, v katerih je sodeloval, pa je bila po katastrofalnem rušilnem potresu na Sumatri leta 2009 (življenje je izgubilo tisoč ljudi), kamor je vodil mednarodno odpravo z reševalnimi psi. Po nekaj zapletih so drugi dan po potresu končno prišli na prizorišče. »Pod svoje okrilje nas je sprejela reševalna ekipa iz Avstralije, ki ni imela svojih psov. Žal nismo našli preživelih. Mrtvih pa načeloma ne iščemo. Za to bi morali pse še posebej usposabljati. Včasih kakšen kuža nakaže mrtvega, ampak še to le zato, ker je verjetno ta človek le malo pred tem izgubil bitko za življenje. Sumatra je bila za nas dobra šola. Imeli smo srečo, ker razen potresa na nas niso prežale druge nevarnosti, kot so kraje, roparski napadi ... Zaradi tega so nam recimo odsvetovali Haiti, kjer je bilo po potresu zelo kaotično in nevarno zaradi številnih kriminalnih dejanj.«

Pogrešani v gobarski sezoni

Čeprav se je specializiral za reševanje iz ruševin, pomaga tudi pri iskanju pogrešanih oseb, kar je veliko pogosteje. »Zanimiva akcija s srečnim koncem se je zgodila pred leti, ko smo iskali pogrešanega otroka. Vso okolico hiše smo preiskali, na koncu pa ga je kuža našel spečega na odsluženem jogiju na podstrešju. Največ pogrešanih je po navadi med gobarsko sezono, ko se ljudje izgubijo med nabiranjem gob, ob praznikih, takrat je žal največ samomorilcev, in ob koncu šole, ko se otroci zaradi slabih ocen bojijo vrniti domov. Pred leti smo en dan sledili najstniku, ki ga je bilo strah s spričevalom priti domov in je grozil, da bo napravil samomor. Ves čas smo mu bili s psi približno sto metrov za petami, na koncu se je k sreči premislil in se sam javil. Pri pogrešanih v gozdu je žal več kot 95 odstotkov mrtvih, to so največkrat samomorilci, starejši, ki so omagali, veliko je dementnih, ki ne vedo, kje so. Tavajo in na neki točki omagajo, če je hladno, lahko že v nekaj urah zmrznejo. Pri pogrešanih osebah vedno delamo skupaj s policijo.« 

Psi vodniki

Poleg reševanju pa se zadnje čase tudi poklicno posveča šolanju psov vodnikov za slepe in invalidne. Med drugimi je izšolal psičko za slepega Martina Močnika iz Domžal, o katerem smo pred leti že pisali, saj je zbral pogum in si izpolnil življenjsko željo, da prehodi svetovno znano romarsko pot Camino. »Vseskozi doma pripravljam od štiri do šest psov za pomoč ljudem, ki jim pomagajo znajti se v vsakdanjem življenju. Ko so psi pripravljeni, jih mesec dni navajam na naloge in lastnika, ki mora na koncu prav tako opraviti poseben izpit. Pol leta smo nato v stalnem stiku, da se s psi res lepo povežejo, pa tudi še potem smo jim na razpolago, če bi nas potrebovali.«

Zelo pomembno pa je vedeti, da psov, tako reševalnih kot pomočnikov, med delom ne smemo motiti. Če vidite, da ima pes oprsnico in vodi človeka, se ne vmešavajte, ne puščajte zraven svojih psov. »V psičko Martina Močnika so neki fantje vrgli petardo. Ni je poškodovala, se je pa zelo ustrašila. K sreči je dovolj stabilna, da sva z vajo premagala strah. Ko sem fante vprašal, zakaj so to storili, so skomignili z rameni in rekli, da so hoteli samo videti, kako bo pes odreagiral,« je Marko zmajal z glavo. »Sem za popolno prepoved petard, in vsaj kar se tega tiče, je bilo letošnje leto psičkom pisano na kožo, saj niso trpeli.« Vsi ti psi, ki so na zunaj lahko veliki junaki, pa so doma seveda družinski psi, s katerimi se družinski člani igrajo in jih crkljajo, skratka, povsem normalno uživajo svoje pasje življenje.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_03
Zarja Jana
naslovnica