Ko se je Tim Žnidaršič Svenšek rodil z dvema ne povsem razvitima ročicama, na katerih je imel po en prst, je bilo to za njegove starše seveda veliko presenečenje. »Zdravniki pravijo, da so se moje roke nehale razvijati nekje okoli tretjega meseca materine nosečnosti in da gre za kromosomsko okvaro,« stvarno razloži mladenič, ki se ni nikoli počutil drugačnega od drugih. »Odraščal sem v malem kraju, tam so me vsi poznali že od začetka,« razloži. »Vedno sem imel vse, kar sem si želel, in veliko prijateljev.« Drugače je bilo z njegovimi starši, saj sta bila na začetku precej prestrašena in v skrbeh. »Nista vedela, kako se bom razvijal, kakšno bo moje življenjem, predvsem pa, ali bom lahko samostojen.«

Dekle z enakimi rokami

Vse se je spremenilo, ko se je v njihovem življenju pojavila Rhea Silvia Smith, Američanka z enako okvaro rok, kot je Timova. Mamina sodelavka jo je po naključju našla v eni izmed revij, tam je bila opisana njena življenjska zgodba. Starša sta poskusila priti z njo v stik na različne načine, a javila se je šele, ko sta ji poslala osebno pismo s Timovimi fotografijami. Ker si je želela dečka spoznati, je prišla v Slovenijo. Starša sta si vidno oddahnila, ko sta spoznala povsem samostojno in uspešno dekle (pravnica, socialna delavka, pa še slikarka) z rokami, kakršne ima njun sin. Obiskala jih je, ko je bil Tim star štiri leta. »Pokazala nam je, da je vse mogoče, da lahko tudi z rokami, na katerih sta samo dva prsta, naredimo vse, če se le potrudimo. Naučila me je jesti, se oblačiti in poskrbeti za osebno higieno. Njej je pri vsem tem pomagala mama, veliko iznajdljivosti pa je premogla tudi sama. Je pa seveda veliko lažje in hitreje, če ti vse to pokaže nekdo, ki je vse to dal že sam skozi.« Z Rheo, ki se je medtem ustalila in poročila, so ostali v stiku, saj ji bodo za vedno neizmerno hvaležni za vse, kar je naredila za Tima, predvsem pa tudi za vzpodbudo. Po njenem odhodu se je njihovo življenje precej spremenilo. Vsi skupaj so se začeli osredotočati samo še na tisto, kar fant lahko stori, in ne na tisto, česar ne more. Pa še tega ni veliko. »Pozneje smo na Facebooku našli še druge ljudi po svetu s podobnimi rokami, kot jih imam jaz. V stiku sem s temnopoltim fantom, ki je odličen nogometaš.« 

Naravni antidepresiv

Čeprav je krenil proti karieri računalničarja, največji del njegovega življenja zajema šport. Z lahkoto igra nogomet, celo košarko (vse se da, če se hoče, pravi), a svojo največjo strast je našel v plavanju. Plavati se je naučil že pri petih letih in že takrat so staršem predlagali, naj fanta usmerijo v ta šport. Resneje pa je začel plavati pri trinajstih. Zaradi težav s hrbtenico je bil ravno na pregledu v rehabilitacijskem centru Soča, ko so prišli na obisk tekmovalci paraolimpijskih iger, ki so bile takrat v Riu. Navdušila sta ga plavalca Darko Đurić in Nino Batagelj, dokončno pa se je odločil, ko je k njemu pristopil Damijan Lazar, predsednik organizacije športnikov invalidov, ga spodbudil k plavanju in povezal s trenerko Jano Čander, s katero še vedno odlično sodelujeta. »Ni minilo niti teden dni, ko sem že bil na prvem treningu,« se spominja, kako je bil neučakan. »Jana je že na prvem treningu videla v meni potencial.« Preskusila sta tehniko, ki sta jo na posnetkih paraolimpijskih iger v Riu opazila pri nekem plavalcu brez rok. Izkazalo se je, da Timu dobro leži in da bi lahko uspel. Sprva je treniral trikrat na teden, v prvem letniku, ko se je zaradi šole iz Starega trga pri Ložu na Notranjskem, kjer je doma, preselil v Ljubljano, pa je bil v bazenu tudi petkrat na teden. »Seveda pride vmes tudi kakšen dan, ko se mi preprosto ne da spet v vodo, še posebej ko so počitnice in sem v domačem kraju. Takrat me poletje potegne vase, pouka ni in postaneš malo bolj len,« se smeji. A po drugi strani se zaveda, da če sam ne bo odgovoren do svoje kariere, če ne bo naredil koraka, ga noben drug ne more k temu pripraviti ali tega storiti namesto njega. »Vem, da je treba skrbeti zase!« V vodi mu je všeč, voda ga sprosti, po drugi strani pa tudi zdravi. Zaradi deformacije se je njegova hrbtenica začela pred leti rahlo kriviti, ampak zaradi plavanja se mu je drža že skoraj povsem popravila. »Poleg tega je šport naravni antidepresiv, nauči te discipline in odgovornosti, zato želim s svojim zgledom navdušiti za šport čim več mladih!«

tim-žnidaršič-svenšek
Zarja Jana
Tim Žnidaršič Svenšek

Športniki izgubljamo

Čeprav se s plavanjem resno ukvarja šele tri leta, je v tem času postal dvakratni slovenski rekorder v svoji paraplavalni kategoriji, in sicer na 50 metrov delfin ter 100 metrov hrbtno, njegov najboljši uspeh pa je zmaga na evropskih paraigrah mladih na Finskem, ko je bil najhitrejši na 50 metrov delfin. Njegovi načrti so veliki, saj se želi uvrstiti v ekipo za paraolimpijske igre, ki bodo prihodnje leto v Tokiu. So pa pogoji treningov zaradi epidemije zelo oteženi. Še vseeno mu uspe plavati trikrat na teden, trikrat ima  pa suhi trening, a za vzdrževanje vrhunske forme to ni dovolj. V vodi bi moral biti petkrat na teden. »Če bo takšno stanje še dolgo trajalo, bo zelo težko doseči cilj,« je rahlo zaskrbljen. »Saj se nekako znajdemo, a vseeno vrhunski športniki veliko izgubljamo. Zdi se mi, da so vsi športniki, ki se ukvarjajo z bolj intenzivnimi in ekipnimi športi, v tem času prikrajšani. Zato vsi upamo, da se bo stanje čim prej spremenilo.«

Niste drugačni! 

Olimpijske igre so trenutno eden njegovih največjih ciljev. »Vem, da mi lahko uspe, če se bom le potrudil, nič ni nemogoče. Še dolgo bi se rad ukvarjal s plavanjem in še veliko dosegel,« je iskren. Otrokom, ki so drugačni, pa polaga na srce, da v resnici niso drugačni, so ljudje, kot vsi drugi, s svojimi čustvi in pametjo. V življenju lahko dosežejo vse, kar si želijo. Nič ni nemogoče in sam je najboljši dokaz za to!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_01
Zarja Jana
Nova številka revije Zarja Jana