Petra Draškovič Pelc je to izkušnjo doživela pri triindvajsetih. »Bilo je na Aljaski. Šla sem fotografirat gorske koze. Ko sem se vračala proti dolini, sledila sem strugi potoka, sem naenkrat ugotovila, da sem pred velikim slapom in da moram pot najti drugje. Rinila sem skozi grmičevje, ko mi je naenkrat zmanjkalo tal pod nogami.« Zadnji trenutek se je ujela za borovničevo korenino in na njej obvisela do prihoda reševalcev. »Po glavi se mi je pletlo samo to, da se moje življenje še ne more končati. Res, da je bilo na Aljaski lepo, a želela sem si živeti tudi še doma. Niti kančka dvoma ni bilo v meni, da ne bi zmogla. Vedela sem, da bom v trenutku, ko bom začela dvomiti, izgubila energijo in moč.«
Štiridesetletna Petra, doktorica biomedicinskih znanosti, profesionalna fotografinja, turistična vodnica, raziskovalka, popotnica in ljubiteljica narave, je posebna ženska. Na prvi pogled nežna in mila. A ko nekaj časa govoriš z njo, pride na plano njena strast do življenja, narave, divjih zveri in fotografiranja. Petra je tudi pogumna ženska. Mlada raziskovalka, ki je delala na Kemijskem inštitutu in se po študiju zaposlila v podjetju za laboratorijsko in procesno opremo Bia, se je pred slabimi šestimi leti odločila, da pusti službo ter začne delati kot fotografinja in turistična vodnica, ki ljudem odkriva čare divje kočevske narave. Skoraj deset let sodeluje tudi z Matevžem Lenarčičem, prvim človekom, ki je obkrožil svet v ultralahkem letalu, leta 2012 je med poletom okoli sveta opravil tudi pionirske meritve t. i. črnega ogljika v ozračju. Petra je bila takrat zraven, kot tudi leta 2013, ko je Lenarčič zbiral meritve na severnem polu, leta 2016 ponovil merjenje črnega ogljika okoli sveta, leta 2017 opravil meritve V Sredozemlju, 2018 v Aziji ter lani v Španiji in na Cipru. »Urejala sem forum in spletne strani ter prevajala in pisala novice, ki jih je posredoval Matevž s poti.« V zadnjih letih je zelo aktivna tudi na področju izobraževanja in usposabljanja vodnikov tako doma kot v tujini. V okviru projekta WWF (zaščitena območja za naravo in ljudi, op. a.) je izobraževala vodnike v narodnem parku Tara v Srbiji in narodnem parku Biogradska gora v Črni gori. Lani pa je sodelovala pri izobraževanju vodnikov na Kamčatki. »Tam je medvedji turizem zelo v porastu in potrebuje dobre smernice, kako ga peljati odgovorno. Bila je čudovita izkušnja, 40 dni opazovati in spremljati medvede. Nekoliko manj prijazno je bilo opazovati gnečo ljudi, ki nimajo vedno najbolj odgovornega odnosa do teh živali.«
Do medvedov gojite poseben odnos. Pred desetimi leti ste v narodnem parku v Kanadi imeli še posebej nenavadno srečanje s črnim medvedom. Kaj se je zgodilo?
Pripravljalo se je na dež, fotografirala sem ob robu ceste, ko sem opazila medveda, ki se je sprehajal ob njej. Po tihem sem ga ogovorila in skušala opozoriti, da naj bo previden, da ga ne bo povozil avto. Očitno sem mu vzbudila radovednost, saj se mi je začel počasi približevati. Približno dva metra od mene se je nenadoma ustavil, legel na tla in me gledal. Kar nekaj časa sva se samo gledala. Bila sem umirjena, v meni ni bilo strahu niti vzhičenja. Bila je kot neke vrste meditacija. Bi pa poudarila, da tega seveda ne gre ponavljati, saj so medvedi med seboj lahko različni in imajo tudi različne izkušnje z ljudmi.
Ste še kdaj doživeli kaj podobnega?
Prijetne izkušnje sem imela tudi s svizci v Kanadi, pa z losi na Aljaski in medvedi na Kamčatki. Mož Stane pravi, da sem pri srečanjih z živalmi še posebej mirna in najbrž to živali zaznajo ter nastane posebno »zaupanje« med nami. Jih imam pa tudi zelo rada.
Vaše navdušenje nad narodnimi parki se je menda začelo, ko ste se kot srednješolka udeležili kemijske olimpijade na Tajskem. Kaj se je takrat premaknilo v vas?
Po končani olimpijadi sem želela svojo pot tam nekoliko podaljšati. Ker do takrat nisem potovala, je bila ta odločitev za moje starše velik šok in predvsem skrb, da bo z mano vse v redu. Na srečo sem imela veliko podpore svojih profesorjev z II. Gimnazije v Mariboru. Profesorica nemščine in profesor geografije sta prepričala moje doma, da je v redu, če ostanem na Tajskem še 14 dni in tako spoznavam meni dotlej neznano deželo. Takrat sem spoznala, da je svet prijazen in da so ljudje čudoviti. Tajce sem dojela kot srečne in srčne ljudi, sprejeli so me, me spustili v svoje domove in mi pokazali, kako živijo. Po Tajski sem začela sanjati, da bi si ogledala katerega od narodnih parkov v Ameriki. Tamkajšnja narava in živali so me od nekdaj privlačili, občudovala sem jih v številnih dokumentarcih in želela sem jih spoznati ter začutiti v živo.
Sanje se vam niso takoj uresničile.
Po srednji šoli sem začela s študijem biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Vleklo me je tudi v medicino, vendar se mi je študij biokemije zdel nekakšno logično nadaljevanje mojih kemijskih zgodb, sploh po kemijski olimpijadi in številnih tekmovanjih iz znanja kemije v gimnaziji. Med študijem pa sem tudi v prostem času rada raziskovala in tako poglabljala praktično znanje. Zelo lepe vezi so se spletle tako na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo kot na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu, za vsa svoja raziskovalna dela v študijskem obdobju sem tedaj prejela tudi Prešernove nagrade in vesela sem, da imamo še vedno krasne stike.
Štiri leta po obisku Tajske se vam je izpolnila želja. Leta 2003 ste obiskali Aljasko. Zakaj ste šli ravno tja?
Divjina, pa tudi medvedi, po katerih je znana, so me zelo privlačili, a hkrati sem želela svoj obisk povezati tudi s kakšnim »raziskovalnim delom«. Prijavila sem se kot prostovoljka za obročkanje kanadskih gosi in hkrati povezala terensko delo z delom v laboratoriju na enem od inštitutov United States Geological Survey v Anchorageu. Povezala sem se še s profesorji arktične biologije z univerze v Fairbanksu in na severu pomagala popisovati rastlinstvo. Ko berem takratne dnevniške zapise, se je v treh mesecih zgodilo toliko lepega, veliko povsem spontano. Trije meseci Aljaske so me zaznamovali. Tako prostrana, tako lepa, divja je, da sem se želela vrniti. Ne le narava, živali, tudi ljudje so me strašno očarali. Topli in pristni.
Naslednje leto ste se vrnili in skoraj za vedno ostali tam.
Bil je zadnji dan pred odhodom domov, ko sem se odločila, da grem v gore ter skušam najti in fotografirati gorske koze. Koz nisem našla, zato sem se začela vračati. Sledila sem strugi potoka, ta se je postopoma spremenil v mogočen slap. Ko sem med grmičevjem iskala pot, mi je naenkrat zmanjkalo podlage. Zadnji trenutek sem zagrabila borovničevo korenino in na njej obvisela. Bil je popoldan, a vedela sem, da je malo možnosti, da me kdo opazi, saj sem ves dan srečala le dva pohodnika. Tudi oblečena sem bila v oblačila zelenkasto-modre barve, ki so se zlila z okolico. Ko je zjutraj helikopter prečesaval območje in odletel mimo, je bil grozljiv občutek. Veš, no, upaš, da iščejo tebe, a te ne vidijo.
Kako so vas sploh pogrešili?
Bivala sem pri enem od domačinov, in ker me zvečer ni bilo nazaj, je takoj vedel, da je nekaj narobe. Poklical je policijo in gorsko reševalno službo. Začeli so me iskati sicer že takoj, tudi ponoči, a našli so me šele naslednji dan, ko so me slišali, da kličem na pomoč. Tedaj je domačin stekel na vrh gore in javil reševalcem mojo lokacijo.
Kako je bilo zdržati 17 ur v mrazu, oblečeni ste bili v kratke hlače in majico s kratkimi rokavi, bili ste brez vode?
Druge možnosti itak nisem imela. Trenutek spoznanja je prišel, ko sem pogledala v globino in videla, da se kamenčki, ki sem jih sprožila s svojim zdrsom, valijo kakih 300 metrov v globino in da se bo, če se spustim, enako zgodilo tudi meni. Bil je 23. avgust, tudi očetov rojstni dan, čez slab mesec dni bi pa še jaz praznovala svoj 24. rojstni dan. Želela sem si ga doživeti. Razmišljala sem o tem, da se vse skupaj ne more kar končati v nekih grapah sredi Aljaske, da si želim še naprej ustvarjati in početi to, kar mi daje smisel in vrednost. Tako sem bila usmerjena v te svoje želje, da v meni ni bilo kanček dvoma, da ne bom zmogla. Preprosto sem verjela, da bom in me bodo rešili. Večji problem je bila voda, bila sem blizu slapu, a do nje nisem mogla. K sreči sem si lahko utrgala borovnice z veje in jih imela v ustih, da nisem povsem dehidrirala.
Vam niso nič popuščale moči v rokah?
O tem tedaj nisem razmišljala. Vedela sem, da moram zdržati. Če bi me sedaj nekam obesili, bi zmogla viseti le nekaj minut. To so posebne situacije, ko se znajdeš na robu preživetja. In verjetno to moč vsi nosimo v sebi. Ko je bilo vsega konec in sem bila spet na varnem v dolini, so me reševalci povabili na kosilo. Takrat nisem imela niti toliko moči več, da bi dvignila kozarec vode. Naši možgani imajo izjemno moč. Če se odločiš, lahko tudi gore premikaš. Gre zgolj za vprašanje odločitve.
Vas še vleče na Aljasko?
Zelo. Letos je minilo 16 let, odkar sem bila tam. Vsako leto na ta dan pokličem svoje reševalce. Strašno si želim nazaj, vem pa, da to ne bo mogel biti obisk za teden dni.
Kako to, da se še vedno niste vrnili v te konce?
Ko sem se leta 2004 vrnila, sem začela z delom na svoji doktorski nalogi in do zaključka doktorata sem si težko privoščila odklop za mesec, dva ali več. Potem je bil moj fokus nekaj let v laboratoriju, kasneje, ko sem se podala na samostojno pot, pa je bila v času, ki je najprimernejši za obisk Aljaske, tudi moja glavna sezona turističnega vodenja in doživetij na Kočevskem. Verjamem pa, da še pride ta čas.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
