Zanimiv splet okoliščin

Yuki Nakao je bila rojena v pokrajini Gifu, ki leži v osrednjem delu japonskega otoka Honšu. Mestno dekle in že izkušena slaščičarka je po naključju spoznala Ljubljančana Igorja Leilerja, lastnika slovenske restavracije Pikapolonicas v Kjotu. Leiler že štiri desetletja živi na Japonskem, kjer je opravil doktorat iz ekologije, pravi izziv pa je videl v tem, da v deželi sušija ljudem ponudi slovensko kulinariko. Yuki mu je ponudila svojo pomoč, hkrati pa se je učila pripravljati slovenske sladice.

Igor Leiler je med drugim organiziral potovanja manjših skupin Japoncev v Slovenijo. Tako je tudi Yuki kot turistka leta 2005 obiskala Posočje. Pred tem o Sloveniji ni vedela ničesar. Ker ji je bilo tukaj zelo všeč, se je leto pozneje vrnila. Takrat je Igorja prosila, naj poizve, ali obstaja možnost, da bi nekaj časa delala v kateri od tukajšnjih restavracij. Tudi tokrat je imela v mislih zgolj širjenje obzorij v kulinariki. Igor je poznal Valterja Kramerja, ta je Yuki predstavil svoji ženi Ani Roš – in kaj hitro so sklenili dogovor.

mangrt4
Zarja Jana
Yuki Nakao je bila rojena v pokrajini Gifu, ki leži v osrednjem delu japonskega otoka Honšu. Po poklicu je slaščičarka.

Tomaž Sovdat je bil rojen v naselju Kal-Koritnica, ki leži le nekaj kilometrov stran od Loga pod Mangartom. Menda se je že pri šestih letih odločil, da bo kuhar. Za zgled sta mu bili obe noni, pa tudi mama, ki je bila natakarica, in oče, ki je delal salame. Odločil se je, da bo končal kuharsko šolo v Tolminu, nato pa delal po bovških gostilnah. Mamin bratranec, ki je poučeval na kuharski šoli v Italiji, mu je svetoval, naj se gre dodatno izobraževat k sosedom. Fant je križaril od restavracije do restavracije in bil navdušen, saj se je takrat prvič odmaknil od golažev, jote, čevapčičev … ter uzrl svet tisočerih možnosti.

V Milanu je srečal Valterja Kramerja, ki ga je že od prej poznal iz domačih krajev. Povedal mu je, da pravkar končuje delo v eni od restavracij in da se odloča o tem, kako naprej. Na istem kongresu v Milanu je bila tudi Ana Roš in s Tomažem sta se dogovorila za sodelovanje. Dva dni pozneje je bil Tomaž že v Hiši Franko v Starem selu pri Kobaridu. V letu, ko je delo tukaj kombiniral z drugimi že dogovorjenimi angažmaji, je spoznal Yuki. Po koncu poletne sezone je dokončno pristal v Hiši Franko. Ljubezen je narekovala novo pot in z Yuki sta zaživela skupaj.

Tomaž si je nabiral izkušnje tudi v Asu v Ljubljani, nato pa znova še tri leta v Hiši Franko, Yuki pa je tam donosila dve nosečnosti. Nato sta se odločila, da bosta zaživela v Tomaževem domačem kraju Kal-Koritnica, kjer živi njegov oče. Sedem let sta delala v bovškem hotelu Dobra vila, nato pa sta se po številnih potepanjih in z izpopolnjenim kulinaričnim znanjem decembra lani odločila za samostojno pot.

tomaž-sovdat, yuki-nakao
Zarja Jana
Tomaž Sovdat v sirni in vinski kleti

Jota presenečenja

Gostišče Mangart ima dolgo zgodovino. To je bila priljubljena vaška gostilna, ki se ni vedno ponašala z izbrano hrano, je pa ta prelepa hiša, zgrajena leta 1828, vedno ohranjala domačnost, privlačno preprostost in toplino. »Običajno so tukaj ponujali joto, golaž, jedi z žara, kalamare …« se spominja Tomaž. »Še včeraj se je tukaj ustavila skupina desetih Italijanov, ki so razočarano ugotavljali: »Ma, non avete čevapčiči?!«

Po denacionalizaciji je bila hiša vrnjena lastnikom, nato pa jo je najel in pozneje tudi kupil Milan Černigoj ter imel skupaj z ženo Angležinjo v njej 30 let gostilno. Pozneje je gostišče menjavalo najemnike, nekaj časa pa je bilo celo zaprto. Lahko bi rekli, da je bila edina stalnica v tej hiši tako imenovana »jota presenečenja«. Črnigoj je namreč nehote ali načrtno prirejal bolj ali manj posrečena presenečanja za svoje goste. Še danes je znana anekdota, kako je imel v ponudbi joto s klobaso in joto presenečanja, ki je bila za tretjino dražja. Skrito presenečenje je vzbujalo radovednost gostov, ko so jed dobili na mizo, pa so ugotovili, da je edino presenečenje v tem, da v joti ni klobase. Zgodbo, ki je med domačini še vedno zelo priljubljena, je Tomaž obdržal v ponudbi na svoj način, in sicer tako, da občasno ponudi »joto presenečenja« kot pozdrav iz kuhinje – kremi iz krompirja doda peno iz kisle repe, na vse to pa položi kos popečene slanine.

tomaž-sovdat, yuki-nakao
Zarja Jana
Tomaž se trudi poiskati čim boljše skladje okusov in poskuša izkoristiti vse dragocenosti območnih surovin.

Ob tem se veselo nasmeji tudi Yuki, ki ni tako zelo zgovorna, jo pa moramo pohvaliti, da dokaj dobro govori slovensko. Prikima, da dobro razume tudi slovenske hudomušne šale in da se je že navadila tovrstnih pogovorov.

Slovenska raztresenost in japonska natančnost

V vasi Kal-Koritnica zdaj naša zakonca živita že skoraj deset let. Yuki pravi, da se je na odročne kraje navadila že v času, ko je delala v Hiši Franko v Starem selu pri Kobaridu.

»Všeč mi je v Sloveniji. Najbolj mi ugaja prelepa narava. Pomirja me občutek varnosti. Vesela sem, da lahko zdaj enajstletni sin Marcel in devetletna hčerka Lin preživljata tako lepo otroštvo.«

Yuki je namreč prepričana, da šolski sistem na Japonskem otroke preveč obremenjuje, tako da so ti ves čas pod stresom. »Tukaj je resnično zelo lepo,« pravi in prinese na mizo rolado, kakršne še nisem okusila. Testo in krema se dobesedno topita v ustih. Zahvalim se ji tako, da se ji po japonsko priklonim.

tomaž-sovdat, yuki-nakao
Zarja Jana
Domačnost, ki jo imajo radi gostje te prijetne hiše pod Mangartom.

Tomaž nam pove, da zna Yuki speči tudi odlično potico in še celo vrsto drugih slovenskih sladic, da pa se sama s tem noče hvaliti. »Tukaj gre po vsej verjetnosti za skromnost in odpor do samohvale, kar je menda značilno za japonsko miselnost. Ali so Japonke skromne in potrpežljive? Težko kaj rečem o drugih, vem pa, da je Yuki vztrajna in potrpežljiva in da se nikoli ne pritožuje.«

Da ne bi ostali pri (pogosto napačnih) splošnih presojah o tujcih, raje povprašam njune prijatelje, kako doživljajo zakonca Nakao Sovdat. Prijatelj Matjaž pravi: »Slovenska raztresenost in japonska natančnost.« Prijateljica Mojca pa poudari: »Tomaž je zelo kreativen in iznajdljiv, hkrati pa zelo kritičen do svojega dela. Yuki je skromna in zadržana. Pri njej se čuti japonska samodisciplina. Oba sta zelo pozitivna človeka in hkrati velika realista.«

Tomaž nam pove, da sta z Yuki že prebrodila kar nekaj težkih izkušenj. »Življenje kuharjev ni bilo nikoli lagodno, a ko si enkrat v kuhariji, postaneš na lep način od tega odvisen in ne moreš več zapustiti tega poklica. Ko začutiš, da bi lahko s svojo kulinariko povedal še veliko več, je za teboj že veliko izkušenj,  ti pa si neomajno želiš naprej in delati še več in še bolje. Zdaj sva končno na svojem in zdaj se nič več ne počutiva, kot da hodiva v službo. Z veseljem prihajava v to hišo in se posvečava kreiranju.«

Tomaž ne govori o tem, da se gresta visoko kulinariko. Trudita se poiskati čim boljše skladje okusov, poskušata izkoristiti vse dragocenosti območnih surovin, svoje znanje pa dopolnjujeta z znanjem in izdelki mladih ljudi s teh koncev, ljudi, ki vrhunsko nadaljujejo tradicijo prednikov. Tomaž ni nikoli povsem zadovoljen z narejenim, po drugi strani pa je dovolj samozavesten, da ne potrebuje mnenja drugih. Sam zna biti svoj najstrožji kritik. Svojo kulinariko opiše kot preprosto in kreativno. Navdihe črpa iz tradicionalnih živil, ki jih po svoje oblikuje in obdeluje, ob tem pa se ravna po francoski klasični kuhinji. Najbolj mu ugaja filozofija nordijskega chefa Magnusa Nillsona, ki propagira predvsem ustvarjanje s tistimi surovinami, ki jih v tistem času ponuja tvoje okolje.

tomaž-sovdat, yuki-nakao
Zarja Jana
Tomaž svojo kulinariko opisuje kot preprosto in kreativno.

Nova normalnost in prijetna domačnost

Že drugi val epidemije v prvem letu dela na novih temeljih postavljene restavracije Mangart je v precejšnji meri zamešal štrene velikemu kulinaričnemu poletu zakoncev. »Ne vem, ali imamo odprto ali zaprto, kako bo in kaj bo,« je malce v šali dan pred dokončno razglasitvijo epidemije dejal Tomaž. Tudi v Logu pod Mangartom, kjer so že doživeli marsikaj – od hudega potresa do strašljivega plazu – je čutiti, da se dogaja nekaj težko doumljivega. Celo mala Lin se je iz šole vrnila z novicami o tem, kdo vse je okužen in kdo bo v samoizolaciji. Marcela so odpeljali na trening nogometa, ki ga takrat še niso odpovedali. Za zvečer imata napovedanih nekaj gostov. Kot vedno bosta otroka do šeste ure z njima v restavraciji, ki v kar nekaj kotičkih posnema vzdušje doma. Za eno od miz ima šolo na daljavo Marcel, za drugo mizo pa ob toplem ognju peči piše nalogo Lin.

Po šesti uri poskrbi za otroka Tomažev oče, ki tudi skuha večerjo. Snaha pohvali njegovo pomoč in poudari, da dela izvrstne mesnine. Tudi Yuki mu pravi »tata«, kar se mi zdi še posebej prisrčno.

Yuki ima rada vampe, joto, govejo juho. Japonske jedi pripravlja le občasno. Otroka jih imata zelo rada. Nanje sta se navadila v času, ko so vsako leto obiskali njene starše na Japonskem. Tomaž nam pove, da japonskih jedi ni na jedilniku in da je vpliv japonske kulinarike tolikšen, kot je vpliv vseh drugih kuhinj, s katerimi se je srečal v življenju.

Doma kuhata izmenično – enkrat Yuki, drugič Tomaž.  Zanimanje za kulinariko po malem že kaže Lin, ki pa je za zdaj še vedno raje prava mala gurmanka. Deklica prinese svoj šolski zvezek na mizo, za katero se pogovarjamo in okušamo dedijeve mesnine, vroče mini kruhke, ki jih je pravkar spekla Yuki, Tomaževe namaze … Topla peč in ogenj za steklom prispevata pravo prijetno domačnost. To je tisto ugodje, ki ga imajo tudi gostje najraje v tej prijetni hiši pod Mangartom in med nadvse prijaznimi ljudmi.

tomaž-sovdat, yuki-nakao
Zarja Jana
Družina že deset let živi v vasi Kal-Koritnica, gostišče v Logu pod Mangartom so najeli konec lanskega leta.

Včasih iščemo po vsem svetu, nato pa najdemo čudovito oazo na najbolj nepričakovanem kraju. Življenje je nepredvidljivo. In lepo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_46
Zarja Jana
naslovnica