Ko je po svoje najbolj prav

Smrt je že bila pred vrati. Odslovil jo je

Urška Krišelj-Grubar / Revija Zarja Jana
12. 10. 2020, 06.57
Posodobljeno: 22. 11. 2023, 17.41
Deli članek:

France Guček, za prijatelje Guči. Slikar, ki ni hodil v slikarske šole. Samouk v vsem. Še najbolj v življenju samem. Ga je pretresalo in streslo.

Zarja Jana
Ko se spomni, kakšna strastna in stresna obdobja je doživljal ter zvozil, je zadovoljen. Da je šlo dobro skozi. In to zelo po svoje. Brez uradnih šol je postal nekdo, ki se ga bo življenje spomnilo, tudi ko ga več ne bo.

Zbolel je za kronično limfatorno levkemijo in se pozdravil, kot pravi, sam. Pokopal je dve ženski, ki ju je imel rad, in se pobral. Rad ima življenje. Ne odreka se ničemur. Živi. Rad kaj dobrega poje in popije. Prestopa meje in nekatere zakone, ki jih je napisal človek. Naravo spoštuje. Bega soljudi s svojim pogledom na svet, a ko preteče nekaj vode, prejme od največjih nasprotnikov in opravljivcev priznanje, da je naredil prav. Vzame tistim, ki imajo že tako in tako preveč, in da tistim, ki nimajo nič. Svoje slike, ki jih ne šteje več, prodaja in podarja ljudem, ki bi radi v dnevni sobi nad sedežno garnituro nekaj lepega. Guči nariše, kar jim srce poželi. Dobesedno. Njegovi ponaredki so dokumentirani v arhivu Muzeja slovenske policije.

Srečava sva se ob preddvorskem jezeru Črnava ob 10. obletnici projekta Free Forms, kamor je bil povabljen prvič kot slikar. Pove mi, da bo, ko se stemni, slikal po navdihu na eksperimentalno glasbo »profijev« in da se vedno veseli, ko ga čaka kaj novega, še nedoživetega. Ob sebi je imel kakih 30 žigosanih praznih platen, na katera naj bi ljubitelji slikanja v naslednjih treh dneh slikarske delavnice ex tempora prenesli življenje.

Napiši še enkrat, kaj je pomagalo, da sem ozdravel. Ne more škoditi

Devet let je, odkar sem v Jani pisala o njegovi ozdravitvi levkemije. Pravi, da so mu najbolj pomagali orehovo olje in borovnice. Nekje je slišal, da če jih dovolj poješ, se ti kri zamenja. Možno, pravi,  da prav v naši reviji, ki jo redno kupuje. Ko je izvedel za diagnozo, je na pomoč poklical tudi božje sile. »Tehnika oum – tisti, ki poznajo, bodo vedeli, o čem govorim. Našel sem knjigo o tem in poskusil. In bil uslišan. Vsak dan sem meditiral v kurilnici, mrmral oum, vibracijo. K meni je priklicala božje ali pa višje sile, kakor kdo hoče to poimenovati, in te so me uslišale. Prosil sem, naj mi izginejo bule v trebuhu, številni tumorji, in bil uslišan. Če mi kdo verjame ali pa ne. Dejstvo je, da sem še tu, da imam uradno še vedno diagnozo, vendar nobenih njenih znakov ni več v mojem telesu že skoraj deset let.« Guči, kot ga kličejo, se postavi na zidano ograjo ob jezero, dvigne roke k oblakom in ponavlja oum. Pove, da bi rad prenesel to »metodo« naprej. Tudi gore ima rad, že trikrat si je kupil pohodne čevlje. »Vse tri pare gojzarjev sem potem podaril naprej, ker se počutim varneje pod gorami. Jih pa občudujem od spodaj. Res jih.« In se zazre v vrhove, pod katerimi ustvarja in živi. Če kdo, on res Živi, čeprav je bila smrt tako rekoč že pred vrti. Da jo je odslovil, pravi, so poleg meditacije najzaslužnejši orehovo olje, ki ga je pil in se z njim mazal, ter borovnice. »Napiši to še enkrat. Nič ne škodi, če si že,« mi reče, ko mu povem, da sva o tem že pisala, ampak res pa je od tega minilo devet let ...

Težko si prerok v svojem kraju, a z vztrajanjem pri svojem in dobri kondiciji ob ovirah, ki jih postavlja življenje, je Gučiju uspelo. So ljudje, ki jim za časa življenja marsikdo marsikaj očita. Gučija imajo – so imeli – domačini od nekdaj, se mi zdi, za eno tako prijazno barabo, ki se znajde v življenju. Ko je njegovo slikarsko delo seglo čez planke, sta se spoštovanje in sprejemanje prenesla v njegovo vas pod Storžičem. Mnoge hiše na Gorenjskem in zadnja leta na Dolenjskem ter drugod po Sloveniji in predvsem na avstrijskem Koroškem imajo v dnevnih sobah ali pa kar zunaj na pročelju kaj, kar je naslikal Guči. Ko se pogovarjava, ga kličejo kar naprej. Obljubi, da bo dokončal dve sliki. Veliko ljudi nima denarja, da bi mu plačali z gotovino. »Če nimajo denarja, vprašam, kaj pa imaš?« Vzame vse, najraje pa kakšen dober špeh. Tudi drva je že vzel v zameno, pa šnops, jajca, kokoši, borovnice, karkoli pač nekdo ima, če nima, pač nima. »Občutek, da si nekdo v dnevni sobi zaželi imeti tvojo sliko, je dobro plačilo.« Pove, da se tisti, ki imajo denar, zelo redko odločajo, da bodo kaj kupili, ali pa barantajo v nedogled, kar mu pa ni všeč. »Več imajo, težje dajo.« Takim ne nariše rad. Prvič je razstavljal leta 1972 v OŠ Preddvor. Svojih slik ne šteje več. Nehal je pri številu 3500. Na silvestrovo 2000 je podaril sto slik. »Ja, če so pa rekli, da bo konec sveta.« In potem tisti Gučijev smeh, ki prikliče nove mimoidoče, ki bi debatirali. Največkrat o politiki, vendar se Guči ne pusti. »Jaz nisem za nobenega. So me vsi razočarali. Midva pa danes govoriva o tem, kar zdravi, in ne, kar kvari,« pove, da se na lep način znebi ljudi in vljudno posveti moji radovednosti.

Vsak torek kupi našo revijo

Guči ne ovinkari. Spomnim se na terapevtko Alenko iz Šempetra (pogovor z njo smo objavili pred časom), ki je ugotovila, da je zelo zdravim starim ljudem skupno to, da se ne ozirajo kaj dosti na to, kar govorijo drugi. Na neka pravila. Najbolj zdravi delajo reči po svoje. In povejo, kar mislijo. Guči med drugim preseneti, da je reden bralec naše revije že desetletja. Vedno jo kupi, razen ko je na naslovnici otrok, ki si ga »sposodimo od Angležev«. »Shutterstock ali kako piše zraven. Ti otroci ne pašejo na našo slovensko revijo. Ko ga vidim, takoj vem in takrat, žal, ne morem kupiti revije. Srce mi ne da.« V Zarji Jani je našel tudi mnoge dobre recepte, ki jih preizkuša in potem priporoča naprej. Preprosto začuti, kaj je dobro zanj, in potem vztraja. V enem receptu je bila sestavina za neki, kot pravi, čudežen napitek tudi aloja vera. Odtlej jih goji. Toliko jih ima, da ji je prinesel tudi ob Črnavo. »To z alojo vero, šnopsom in medom sem našel v Zarji Jani. Naredil kuro in se odlično počutim.« Gučijeva dobra volja ter zdravorazumski pogled na svet in svojeglavost, s katero je dobro zlezel skozi življenje, so čedalje bolj zaželeni. Tako da nikoli ni sam. Ko se pogovarjava ob jezeru, kar nimava miru. Vsake toliko naju kdo zmoti. Rad bi bil del te nalezljive energije, dodal svojo misel, spil kozarček piva zraven. Tisti petek izvem še nekaj pivskih. Guči nikoli ne pije ledenega piva. To je, pravi, najbolj škodljivo za želodec. Pred pitjem, po ali ob njem priporoča še kakšen košček kakovostnega špeha. »To o kakovostnih maščobah trobim že dolgo, in ko povem, da sem prebral o tem tudi v Zarji Jani, mi ljudje verjamejo. Tako da zelo cenim dobro, kakovostno slanino in zanjo zamenjam tudi kakšno sliko,« se z iskrami v očeh pošali Guči, a misli še kako zares.

Kaj ga dela tako srečnega, kljub nesrečam? 

Kaj ga dela tako zadovoljnega, večno nasmejanega, ustvarjalnega? Pove, da je zadovoljen z življenjem. Da je zmogel s slikanjem preživeti svojo družino in psa. Da je ljubil. Pokopal je dve partnerici, ki ju je imel srčno rad. Najprej ženo Mili, po 17 letih ljubezni z Nado pa mu je nepričakovana bolezen vzela še njo. »Težko je sprejeti smrt, ampak drugače ne gre. Odrinjanje, zanikanje, večno žalovanje, obujanje spominov, razmišljanje, kaj bi lahko še bilo, pa ni, ne pripeljejo nikamor. Sprejetje življenja, kot je, omili bolečino in to, da si, kjer si, stoodstoten, karkoli že delaš. Če že, se hranim z lepimi spomini in sem hvaležen, da me je sploh ljubezen obiskala, lahko me tudi ne bi.« Ustvarjalnost ga hrani vsak dan. Pa druženje z ljudmi. Pa to, da lahko dela, kar hoče – svobodna volja. Njemu se zdijo stvari zelo preproste, in ko jih pripoveduje, ga marsikdo potem prav zato ne jemlje resno, ampak nekaj velikega se skriva v tem človeku, ki se ne dela velikega. Uspeva mu vzpostaviti ravnotežje. Ne komplicira. Rešuje z nasmehom. Da, če kdo nima. Vzame, če ima kdo preveč. Rad se veseli ob dobri družbi, ampak zna pravi trenutek zapustiti prizorišče. Pa čeprav bi se ti, ki so ob njem, še naprej z veseljem napajali ob njegovem viru, brez besed odide. In nihče mu ne zameri.  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica