Hiša družine Roschmann - Soto Bravo to potrjuje, saj je narejena iz povsem naravnih materialov, tudi posestvo priča o tem, da so tu doma ljudje, ki spoštujejo zakone narave, kar izkazujejo vsak dan s svojim delom in življenjem. Zakonca Luz in Dhiraj, ona Perujka, on domačin, sta ustvarila prostor, kjer se duša spočije. Zdaj pomaga tudi že njun sin, 12-letni Osho. Dhiraj je imel pred tridesetimi leti vizijo, uresničeval jo je sam, šlo je počasi. S prihodom Luz in njeno žensko energijo pa je posestvo zacvetelo.

Luz Soto Bravo v Slovenijo ni prišla zaradi boljšega kosa kruha. Prignala jo je radovednost, želja po učenju. »V Peruju mi ni bilo hudega, bila sem frizerka, imela sem svoj lastni salon. Zelo pa me je zanimala moda in hotela sem v Evropo, kjer so delali in ustvarjali najboljši,« pripoveduje. Pot jo je zanesla tudi v Slovenijo. In kot se rado zgodi, da človek načrtuje, življenje pa včasih obrne popolnoma po svoje, je tukaj tudi ostala. Luz se je »zgodil« Dhiraj, ki je imel že takrat zelo »nenavadno« (skozi oči sosedov) kmetijo v Kunovi. Vzela sta se na pravi inkovski poroki v Kunovi, na kateri se je piskalo na indijanske piščali in igralo na harmoniko. Bila sem tam in moram reči, da je bilo zelo posebno. Gostje z vsega sveta so se pomešali z domačini in tisti dan smo bili vsi samo prebivalci matere zemlje. Bil je nekakšen začetek Pachamame (kar pomeni mati zemlja), čeprav se tega takrat še nihče zares ni zavedal.

Stopaš po pravi poti!

luz-soto
Mateja J. Potočnik
»Smo neizmerno močne in s to močjo lahko moške tudi uničimo, smo prave čarovnice. Te svoje moči ne smemo izkoriščati, uporabiti jo moramo za prave stvari. Sploh se ne zavedamo, da imamo v rokah največje orožje na svetu – nežnost, mehkobo, intuicijo in ljubezen! S tem lahko rešimo svet.«

Luz prihaja iz številne družine, ki so potomci Inkov. Njen oče je učitelj in zelo moder mož. Poučuje indijanski jezik kečua in predava inkovsko literaturo. Na obisku pri hčeri v Kunovi si je z veseljem ogledal posestvo, Luz pa mu je razlagala, kako rada bi z Dhirajem tu ustvarila center za meditacije, prostor, kjer bi se družili umetniki, govorila je o tem, kako bi rada, da postanejo samooskrbni in da bi živeli v sožitju z naravo. »Papi, kako ti vidiš tole naše posestvo?« jo je zanimalo. In oče je odgovoril: »To je Pachamama!« In tako je kmetija dobila ime, Mati Zemlja. Dal ji je tudi nekaj nasvetov, ki jih Luz, ki prihaja iz kulture, kjer starše in starejše ljudi izjemno spoštujejo, upošteva. Oče ji je dal priznanje, rekoč: »Luz, stopaš po pravi poti. Zapomni si, hči, da bodo nekoč vsi ljudje hoteli živeti v sožitju z naravo!« Luz nikoli ne bo pozabila očetovih besed.

Zlitje

Zanima me, kako je vzpostavila stik s sosedi, kako si je ustvarila odnose v bližnji okolici? »Ja, v začetku je bilo malce nenavadno. Sprehajala sem se po vasi, pozdravljala sem ljudi. Včasih sem se pri kakšni hiši ustavila in spraševala gospodinje po hrani, ki je značilna za te kraje. V začetku sem se jim zdela čudna, potem pa so se me navadili. Rada sem se pogovarjala s starejšimi, saj so mi vedno dali kakšen moder nasvet, in počasi so se odprli. Oni so mi potožili o kakšni svoji tegobi, jaz pa sem jim naslednjič prinesla maže, ki sem jih zvarila sama. Danes sem aktivna prebivalka Kunove in velikokrat z aktivom kmečkih žena naredimo kaj skupaj,« se smeje Luz. Ob tem pomislim, kako neverjetno skriva svojih 51 let! Ko ji to omenim, se še bolj široko nasmeje in pravi, da je takšna zaradi svojih krem, ki jih dela. »Nikoli na kožo ne bi dala nečesa, kar ne bi mogla tudi pojesti!« je odločna. Zadovoljno življenje pa tudi pomaga pri njenem videzu!

Garanje

Njena slovenščina je očarljiva, vsi naši trdi glasovi iz njenih ust prihajajo zmehčani, občasno mešanje ženskega in moškega spola, v stilu »moja mož«, pa so simpatični. Včasih se moram prav prisiliti, da poslušam vsebino, saj me njena govorica prav potegne v melodijo in pozabim, o čem govori. O svojih začetkih v Kunovi pripoveduje, da niso bili lahki. »Dhiraj je pravi garač. Nisem mu mogla slediti, takrat se je začelo tudi moje učenje duhovnosti.« Iskreno pove, da jo je to njegovo garanje motilo, saj je bila navajena drugačnega, bolj lagodnega življenja. Potem je spoznala, da je njen mož tak, kakršen je, popoln, nanj je začela gledati drugače. Spoznala je, da je pravzaprav njen učitelj v sprejemanju drugačnosti. »Začela sem delati toliko, kot sem zmogla, ugotovila pa sem, da mora moje delo postati nekakšna meditacija! Da sem stoodstotno pri delu, ne pa z rokami v zemlji, v mislih pa drugje! Počasi sem se naučila. In zdaj dela na vrtu ne doživljam več kot nekaj napornega, postalo mi je meditacija. Občutkov, ko se moji prsti dotikajo zemlje, skorajda ne morem opisati z besedami,« kar malo zasanjano pripoveduje. »Zdaj,« pravi, »občutka garanja v mojem življenju ni več. Ko sem v hiši, tam živim in imam prosti čas, pa skuham in malo pobrkljam, ko pa sem zunaj, na vrtu, sem v službi, in neznansko uživam,« se smeje.

Hrana je najpomembnejša!

Luz se razgovori o tem, kako pomembna je zdrava hrana, brez primesi kemije. »Zame je to vir zdravja, dobrega počutja in radosti! Ko bi se ljudje le zavedali, da je kakovostna, ekološko pridelana hrana najboljše zdravilo za preventivo, da človek ostane zdrav! Pri nas se prehranjujemo vrhunsko, vse pridelamo doma. Globoko sem hvaležna, da imamo to možnost, da pijemo dobro vodo, dihamo dober zrak. Vse to nam ponuja Mati Zemlja. Obožujem naravo,« je kar malce vznesena Luz.

V njej je življenje na Pachamami prebudilo ustvarjalnost, ki se kaže v oblikovanju mozaikov, povsod po posestvu so okrasni detajli, ki so plod Luzinega dela, njene ekološke kreme pa so že tako ali tako znane tudi prek meja Kunove. »Vrhunskost in kakovost jaz vidim samo v naravnih izdelkih,« konča z razlago o tem, kaj ji pomeni živeti z naravo.

Vozniški izpit

Pogovarjava se o duhovnosti, o tem tako razvrednotenem pojmu. Vprašam jo, kaj je zanjo duhovnost. Odgovor me preseneti: »Zame je duhovnost to, da sem malo več kot pred letom dni naredila vozniški izpit!« No, to mi nekako ni šlo skupaj, zato mi je razložila: »Življenje tukaj je kar malce zakomplicirano, če ne voziš. Odvisna sem bila od moža, prijateljev in sosedov. To mi je počasi začelo presedati. Imela sem odpor do vožnje, bilo me je strašansko strah, poleg tega pa nisem ločila, kaj je levo in kaj desno. Ko sem odvozila prvo uro in sem se z inštruktorjem pripeljala do doma, sem izstopila in tako rekoč padla na zemljo. Globoko in iskreno sem mater zemljo prosila za pomoč. V mojih genih namreč ni vožnje z avtomobilom, saj pri nas v Peruju ženske niso vozile, čeprav se to tudi zdaj spreminja. V nadaljevanju voženj sem si na zapestja vezala trakove različnih barv, da sem ločila med levo in desno. Trenirala sem leto in pol in naredila izpit. Danes vozim brez težav. Vidiš, to je zame duhovnost – premagala sem strah, vožnja, ki sem se je prej smrtno bala, je postala moja prijateljica. Premagala sem zame zelo težko oviro in jo uspešno končala!«

luz-soto
Mateja J. Potočnik
»Negativnosti drugih ljudi ne jemljem osebno. S njihovimi negativnostmi in sodbami jaz nimam nič, to je njihova stvar! To je spoznanje, ki me je osvobodilo, to je pravzaprav moja svoboda!«

Ženska moč

Pripoveduje, kako se je prav na Pachamami naučila stvari zaključevati. »Strah je bil tisti, ki je zaviral razvoj naše Pachamame. Idej je bilo veliko, na kmetiji se je vseskozi kaj dogajalo, za vratom so nam viseli nedokončani projekti. Končalo se je vedno pri tem, da je zmanjkalo denarja.« Pa se zgovorna Perujka ni dala. Hotela je, da stvari naredijo do konca. Na moževo vprašanje, kako bodo plačali, je vedno odgovarjala: »Verjamem vase, samo pusti me delati!« Do zdaj se je še vedno izšlo, njena iznajdljivost in Dhirajeva zagnanost sta počasi zaključevali projekte. Zdaj sta tik pred zaključkom čudovita meditacijska dvorana in dostop do nje. Sem jo že preizkusila, je lep in miren prostor, kjer človek lahko pogleda vase. Luz ima v načrtu tudi meditacije za ženske.

Zakaj ravno za ženske, me zanima. »Zato, da se začnejo ženske zavedati svoje moči, ki jo imajo v sebi. Smo neizmerno močne in s to močjo lahko moške tudi uničimo, smo prave čarovnice,« malo v šali, pa malo tudi zares smeje pravi Luz. »Te svoje moči ne smemo izkoriščati, uporabiti jo moramo za prave stvari. Sploh se ne zavedamo, da imamo v rokah največje orožje na svetu – nežnost, mehkobo, intuicijo in ljubezen! S tem lahko rešimo svet. Problem je, da je današnji način življenja prignal žensko do tega, da je postala moškinja. Ženske moramo spet postati tisto, kar v osnovi smo – mehke in ljubeče! To pa naredimo najprej tako, da začnemo ljubiti sebe. Jaz se imam rada, vzamem si čas zase, skuham si dobro hrano, skrbim za svoje zdravje. Če živim tako, sem tudi notranje napolnjena, in to lahko delim z družino in drugimi. Če nimaš nič, tudi dajati ne moreš nič. Pa še nekaj se mi zdi pomembno v življenju, zame je to pravzaprav največje spoznanje do zdaj: negativnosti drugih ljudi ne jemljem osebno. Z njihovimi negativnostmi in sodbami jaz nimam nič, to je njihova stvar! To je spoznanje, ki me je osvobodilo, to je pravzaprav moja svoboda!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.