Družina Codiglia iz Liminjana

Po čem diši olje?

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
30. 8. 2020, 20.51
Posodobljeno: 30. 8. 2020, 21.31
Deli članek:

Stojimo na dvorišču pred hišo in gledamo nekam čez vrtnice in oljke gor v zelenilo bližnjega hriba. Na desni se v daljavi vidi morje. A sploh veste, vzdihnem čez čas, kako lepo vam je tukaj? Oooo, se zasmejijo, vemo!

Šimen Zupančič
Družina Codiglia: Francesco, Dario in Romanita, pa seveda zajec, ki smo ga iz puhastega kupa sorodnikov izbrali, da nam pozira. Sicer so pri hiši še pes, želva in kokoši.

Kako dolgo ste že tukaj, vprašam in gospa Romanita odvrne, od zmeraj. Tole je kratek povzetek družinske zgodovine, kot ga pove njen mož Francesco: »Jaz sem bil rojen zgoraj, v sobi te hiše. Oče, letnik 1912, je bil rojen v tisti hiši tam gor, leta 1915, ko je imel tri leta, pa je nono kupil to hišo. Nona je bila po rodu Nemka, mi smo ji rekli Tedeška (Nemka), čeprav je živela v Piranu, nono pa izvira iz Savudrije in je bil italijanske narodnosti.« Francescov in Romanitin sin Dario – njegova sestra se je poročila v Trst – je četrta generacija, ki živi v hiši sredi zelenja med oljkami (in Romanitinimi vrtnicami) v Liminjanu.

Štiri generacije, štiri različne vojske, pravi Dario, »pranono je služil še v avstro-ogrski vojski, nono v italijanski, oče v JNA, tako kot jaz, potem sem bil pa leta 1991 jaz še v slovenski vojski. Vsaka generacija je dala skozi eno državo. To je pač značilnost tega teritorija,« skomigne.

Zares zoprna navada dvojine

Njihov priimek, Codiglia, izvira iz Savudrije, »mi pa smo edini v Sloveniji s tem priimkom.« So še Kodilje in Kodelje, a samo oni svoj priimek pišejo po italijansko, Codiglia. So predstavniki italijanske manjšine v Sloveniji in samo dan pred našim obiskom se je  slovenski predsednik potikal okrog bazoviških fojb, kar so mu tržaški Slovenci  zamerili. Nisem se prišla pogovarjat o politiki, ampak tole sem jih morala vprašati: Jim je kdorkoli kadarkoli delal težave, ker so manjšina? Ne, rečejo vsi trije brez pomišljanja. Potem se gospod Francesco vendarle spomni ene zoprnosti: da se uradnikom na dvojezičnem območju z njimi ne da pogovarjati po italijansko, čeprav bi se morali. »Saj ne, da ne znajo,« pravi, »samo ponavadi vedo, da znaš ti slovensko.« Sin ga popravi, ne, »avtomatsko začneš sam govoriti slovensko, ker se ti ne da razpravljati.« In pove o Italijanu, sorodniku, ki se je poročil s Slovenko, se preselil čez mejo, in ko si je pri nas skušal urediti papirje, je bila, ker ni znal slovensko, »po uradih cela avantura«.

Med seboj se pogovarjajo italijansko, a to ni čista italijanščina, razložijo, to je tržaški dialekt, med italijanske besede so posejane tudi slovenske in hrvaške. Njihov materni jezik je italijanščina, niso hodili v slovenske šole, vendar tega ne bi nikoli uganili, ko jih poslušate. Gospod Francesco je končal italijansko osnovno šolo, potem je šel v uk za električarja in je bil vajenec v piranski ladjedelnici, zraven je pa delal slovensko šolo, čeprav ni znal slovensko, ampak je imel srečo, pravi, ker je imel nekaj profesorjev, ki so tudi imeli italijansko osnovno šolo, pa so mu popoldne razlagali snov v italijanščini in je tako letnik končal z dobrimi ocenami. Slovenščine se je naučil, ker se je moral, ko je po prihodu iz vojske (kjer so ga razglasili za polpismenega, ker ni znal cirilice) delal na servisu v Izoli in je imel veliko opravka z ljudmi. »Samo dvojina me še vedno zajebava,« prizna, ampak dvojina, se mi zdi, zajebava tudi zelo velik del Slovencev.

Tudi njegova žena Romanita se je jezika naučila med ljudmi, hodila je namreč v hrvaško šolo. »Nimam slovenske šole, a ne dovolim nikomur, da me vleče za nos,« pravi. Desetega maja letos je minilo petdeset let, odkar živi v Sloveniji.

Najljubša hrana srn

H Codiglijevim v Liminjan nismo prišli, ker so predstavniki narodnostne manjšine, tole je pravi razlog, no, razlogi, da smo jih želeli spoznati: ženska, ki mi je pravila o njih, je rekla, da so zanimivi, da so prijetni, topli ljudje, da so skromni, a zadovoljni s svojim življenjem. Taki prijazni sončki. Gospa Romanita, ki me vidi prvič v življenju, me ob prihodu objame, ob odhodu dobim pa poleg objema še dišeč šopek vrtnic.

Gospod Francesco dela malvazijo – samo zase, ne za prodajo – še po starem, kar zahteva več časa, razložijo, ampak to vino ima potem tisto pravo zlatorjavo barvo. Imajo nekaj sort starih oljk in sami delajo tudi olje, tudi pri tem gospod Francesco kaže nedestiliran prezir do novodobnih metod. Menda naj bi olivno olje dišalo po jabolkih ali sadju ali čem že, pravi, ampak moja žena pravi: Naj olje diši po jabolkih ali po olju?

Gospa Romanita sprva trdi, da nima časa za hobije, ampak nazadnje prizna: živim za rože. In pravi, da je njen najljubši kotiček pri njenih vrtnicah. »Ne bi dala svoje stare hiše za cel Portorož!« pravi in ji verjamem. Poleg nje imajo njene vrtnice strašansko rade tudi srne, ki pridejo čisto do hiše, da pohrustajo dišeče cvetove.

Dario že trideset let dela z železom, izdeluje ograje in nadstreške. Z virusom ali brez njega, dela je veliko, pravi. »Ljudje so bili več doma, pa so opazili stvari, ki jih potrebujejo,« se smeje. Dela je toliko, da mu zmanjkuje časa za potovanja, ki jih ima tako rad. Pomagal je že v misijonu v Ugandi in v sirotišnici v Čilu, tam je tudi ugotovil, da ima tržaški dialekt s španščino več skupnega kot knjižna italijanščina. Rad se tudi s svojim 26 let starim motorjem odpravi gledat motociklistične dirke po Evropi. A kraj, ki bi ga najraje obiskal še enkrat, pravi, je Praga.

In če že ne moreš potovati, si mislim, je živeti v tisti stari istrski hišici sredi oljk in sadnega drevja verjetno druga najboljša stvar.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica