Tanja je angel varuh tistih pasjih duš, ki so jih vsi odpisali, ona pa v čudež verjame do zadnjega trenutka. In mnogokrat se zgodi! Razmere na Balkanu so kritične, spremembam v korist zapuščenim, potepuškim psom niso naklonjeni, toda Tanja odpira vrata, za katera si še sama ni mislila, da jih je mogoče odpreti, še posebej ker je tujka.

Marsikdaj ji rečejo, ali ne bi bilo bolje kakšnemu kužku z evtanazijo pomagati oditi v pasja nebesa, pa je nekdanja medicinska sestra povsem jasna. Dokler kaže voljo do življenja, dokler je upanje, se bori zanj. Ena zadnjih takih je bila recimo stafordširska terierka Đina. Tanja jo je našla z razbito glavo, del lobanje ji je manjkal. Svetovali so evtanazijo, toda Tanja je s psičko dala izziv svojim kolegom, srbskim veterinarjem. S štirimi operacijami so psički naredili rekonstrukcijo glave, presadili kožo ter tkivo in Đina se je prerodila. Danes bi težko ugotovili, da je bilo z njo karkoli narobe, saj je srečna pri svojih slovenskih posvojiteljih. Takšne zgodbe so gorivo za Tanjino požrtvovalnost, saj je včasih že na meji svojih zmogljivosti, priznava.

Borba proti pasjim borbam

Da bo takole reševala pse, si pred nekaj leti, ko je še opravljala delo medicinske sestre, ni niti predstavljala. Dvanajst let je delala pri nas, nekaj časa v Španiji, nato se je vrnila. Čeprav so doma od nekdaj imeli pse, se je njena zdajšnja zgodba začela pred sedmimi leti, ko je Mariborčanka Vesna Vagala Trifunovič razburila javnost s priznanjem, da se ukvarja s pasjimi borbami. Takrat se je Tanja s skupino ljubiteljev živali začela ukvarjati s problematiko pasjih borb. »Kot laik sem bila presenečena, da to pri nas sploh ni bilo urejeno. Koliko je bilo pomanjkljivosti na področju pravnega varstva zaščite živali! Nastala je civilna iniciativa Ustavimo pasje borbe. Povezali smo se z Violeto Tomič in z njeno pomočjo poslancem prvič predstavili to problematiko ter uspeli uveljaviti spremembe v kazenskem zakoniku. Dve leti smo se izjemno trudili zanje. Bil je začetek, in če nič drugega, smo v Sloveniji vršili pritisk proti selektivni vzreji psov za pasje borbe. Začeli smo reševati zlorabljene pse, udeležene v pasjih bojih, potem pa je to dobilo povsem druge razsežnosti.« 

vidergar2
Osebni arhiv
Ogromno potrpežljivosti je potrebno za počasno doseganje sprememb v ravnanju z zapuščenimi živalmi v Srbiji, pravi.

Pomoč psičkom, ki jih nihče noče

»Kot medicinska sestra sem delala z najtežjimi primeri, zato mi je bil izziv pomagati tistim, ki so malo drugačni,« pravi ustanoviteljica Zavoda Pit. Odločila se je pomagati kužkom, ki jim nihče več noče – invalidnim, gluhim, slepim, zlorabljenim. Želela je organizirati namestitev zanje, vendar je pri nas naletela na prepreke. »Slovenskim društvom ni dovoljeno opravljati zavetiščne dejavnosti, ta je lahko samo v okviru občine ali države.« Ker pa so v Zavodu ves čas pomagali tudi kužkom na Balkanu, je vso svojo pozornost preusmerila tja, ko se je pred štirimi leti preselila k partnerju v Niš. Tu se je njena misija pravzaprav šele začela. »Usmerila sem se res v najhujše primere. Ko sem delala v zdravstvu, sem bila na oddelku s težkimi bolniki in se nagledala vsega ter navadila na vse. Zato se mi ni težko ukvarjati z živalmi, ki jim ne znajo pomagati. Ti psi nimajo nikogar razen mene. Kadar jih prevzamem, organiziram zdravljenje in socializacijo od začetka do konca.« Obdala se je z usposobljeno ekipo – od veterinarjev do kinologov, s katerimi uspe 24 ur intenzivno skrbeti za najbolj poškodovane pse. Poslanstvo njenega zavoda deluje na več ravneh. »Poleg vsakodnevne oskrbe psov organiziramo brezplačne sterilizacije in kastracije za ulične in potepuške pse, s tem pomagamo pri problematiki uličnih psov na Balkanu. Sterilizacije in kastracije financiramo tudi v nekaterih veterinarskih ambulantah. Po novem imamo svojo odvetnico, ki se ukvarja z živalsko problematiko. Dokler nisem prišla v Srbijo, se niso srečevali s prijavami zaradi slabega ravnanja z živalmi. Danes se lahko pohvalim, da smo v sedmih ali osmih primerih dosegli pravico za psa na sodišču. Borimo se proti mučenju živali, pasjim borbam, slabim veterinarskim storitvam nekaterih azilov v Srbiji, ki jim odvzamem bolne, pohabljene, fizično zlorabljene, tudi posiljene pse. Tu je povsem drugače kot v Sloveniji. Razvila sem lep odnos s policijo in veterinarsko inšpekcijo, na kar sem kot tujka zelo ponosna. Zaradi takega zaupanja nas pokličejo številni aktivisti. Imamo najboljše namestitve na Balkanu. Naše delo je popolnoma drugačno kot z zdravimi psi. Najprej jih moramo pozdraviti – telesno in psihično, preden so sploh pripravljeni za posvojitev.« Veliko so na terenu, kjer s hrano, cepivi in čiščenjem parazitov oskrbujejo ulične pse. Najprej jih polovijo, sterilizirajo in čipirane vrnejo  tja, od koder so jih odpeljali.

Vse je transparentno in javno

Financirajo se s prostovoljnimi prispevki, SMS-donacijami, sodelujejo s podjetjem Mr. Pet iz Slovenije, pogodbo imajo z Leclerkom, licitirajo izdelke, mnogi Slovenci jih zalagajo s stvarmi, ki jih potrebujejo – sanitetnim materialom in podobno, pred dvema letoma so začeli organizirati tudi botrstva na daljavo – danes imajo že sto botrov in botric, ki vseskozi spremljajo »svoje« kužke, tudi še potem, ko gredo v posvojitev. »Botre vedno povabimo v Niš in tisti, ki pridejo, so vedno presenečeni nad oskrbo.« Tanja se na svojem družbenem profilu trudi podpornikom s fotografijami in videoposnetki sproti predstavljati vsako zgodbo od začetka do konca, kot tudi vse prispevke in donacije. Vse je vidno. Ogromno ljudi spremlja te akcije in jo podpira. »Vsak spodbuden komentar mi ogromno pomeni. Srečna sem, ko vidim, koliko ljudi upa, da kužku uspe. Koliko ljudi čaka z menoj na družbenih omrežjih na različne kirurške posege, kako se veselijo napredkov.« Zato se resnično trudi opisati dogajanja ter zgodbe kar se da živo in iskreno. Ljudje to čutijo in pomagajo. »Mnogim kužki zlezejo pod kožo. Za žival napišejo vzpodbudno pisemce, pripravijo skromen paketek in se veselijo fotografij. To je prav poseben občutek!«

vidergar5
Osebni arhiv
Đina je preživela rekonstrukcijo lobanje in se prerodila. Posvojili so jo v Sloveniji.

Na Balkanu so razmere grozne

V Sloveniji smo lahko hvaležni, da imamo zavetišča urejena, v nasprotju z Balkanom, kjer vanje ne moreš kar tako priti, razmere pa so grozne. Največkrat so na smetiščih ali deponijah, imeti pa moraš kar dober želodec, pravi, da zdržiš, kar vidiš tam. »Zaradi lakote se psi jedo med seboj, koljejo, v eni kletki jih je tudi deset, ogromno je bolnih, pohabljenih, ležijo na betonu v groznih bolečinah, v lastnih iztrebkih, nihče jih ne sprehaja … Grozote, ki jih ne znam niti opisati.« Zato piše prijave proti številnim zavetiščem po Srbiji in daje vse od sebe, da bi vzpostavila vsaj minimalne standarde. Nekaj sprememb ji je že uspelo doseči v niškem zavetišču, ki je prav tako na smetišču. »Je pa potrebno ogromno borbe, vztrajnosti, volje in vere v svoje delo, da so sprejeli mene in nekatere moje ideje. Težko sprejemajo konstruktivne kritike, zato moraš dolgo iskati pravilen pristop, vse, kar govoriš, moraš zavijati v celofan. Niti sama ne vem, od kod jemljem to moč. Včasih sem tako utrujena, da se komaj počešem. Pogosto se sprašujem, koliko časa bom še lahko to počela. Nič čudnega ni, da se desetkrat na leto sesujem in zbolim, ampak ti psi nimajo nikogar drugega. Vsakič si rečem, da bom zmanjšala njihovo število, da se bom malo sestavila, šla na počitnice, kajti dejansko sem kot dežurna urgentna služba,« se nasmehne. Med drugim jo veliko vabijo na srbske televizije, kjer ljudi ozavešča o stanju v državi, v svoje namestitve vabi novinarje, prišlo je že tudi nekaj slovenskih. »Tako mi dan še prehitro mine.« S humanitarno dejavnostjo za družine in otroke se ukvarja tudi njen partner. »Toda nima toliko dela kot jaz. Spoštujem ga, ker me podpira s tako veliko potrpežljivosti. Zelo sem mu hvaležna, kot tudi mojim staršem, ki v Ljubljani zbirajo in razvrščajo donacije ter so moje delo sprejeli kot del mojega življenja. Nihče od nas ni pričakoval, da bo tolikšnih razsežnosti.« A kadar doseže nemogoče, kadar prebudi psa, nad katerim so tudi veterinarji obupali, je ves njen trud poplačan. »Pred enim mesecem sem imela psičko, ki jo je povozil avto. Rekli so mi, da z njo ne bo nič, danes pa hodi! Oči se mi zasolzijo, kadar dobim fotografije posvojenih kužkov, ki so srečni v svojih novih domovih. Ravno v teh dneh pripravljamo enega za pot k novim lastnikom v Anglijo, potem ko je bil z nami dve leti in pol. Pa kadar začutim neverjetno ljubezen ljudi, ki se odločijo za našega psa, s katerim so prej živeli preko fotografij in posnetkov.« Ko jo vprašamo, katera zgodba je v zadnjem času pustila v njej pečat, izpostavi dve. »Jazbečar Jakša je doživel hudo zlorabo, ostal brez zadnjih dveh nogic. Kljub temu si je tako opomogel, da pri nas uživa, šiba naokrog, pa čeprav samo na dveh nogicah. Jakša gre najprej na Dunaj k Blanki Kapus Passecker, s katero skupaj vodiva Zavod Pit. Ona je odgovorna za posvajanje, iskanje domov kužkom, opravlja pogovore s posvojitelji, licitacije. Sama je posvojila tri posebne kužke. V svoj dom sprejema tudi takšne, ki potrebujejo invalidski voziček, te izdelujejo na Dunaju. Blanka jih vozi na meritve in jim pomaga usvojiti nov način gibanja ter jih pripravi na nov dom. Julija se ji bo tako pridružil tudi Jakša. Ko bo pripravljen, pa gre k posvojiteljem v Ljubljano.« Druga pa je na začetku članka omenjena psička Đina, ki je zdaj srečna pri slovenskih posvojiteljih. »Njeno okrevanje je bila misija nemogoče, ampak nam je uspelo!« Tanja pravi, da je tudi posvojitelje treba primerno poučiti in izobraziti, preden takega psička sprejmejo v svoj dom.   

vidergar6
Osebni arhiv
Jazbečar Jakša bo dobil invalidski voziček. Ko se ga bo navadil, gre k posvojiteljem v Ljubljano.

V ljubezni do konca

V svojih namestitvah ima trenutno 139 psov, 27 najhujših primerov pa ima pri sebi doma. Živi namreč v ogromni hiši z vrtom, ki ji to omogoča. »Še vedno najbolj zaupam sebi.« Pri njej so psi s tumorji, po operacijah, invalidni, brez ene ali dveh nog. Med zadnjimi je prišel Tref. »Psička so v eni od veterinarskih klinik prepustili njegovi usodi v hudem tumorskem stanju brez pomoči. Šla sem k njim in psa odpeljala. Pes verjetno ne bo preživel, ker je bil predolgo brez zdravniške pomoči. Ampak vsak si želi umreti spoštljivo in zadnje tedne življenja preživeti lepo, brez bolečin, obkrožen z ljubeznijo, toplino in pozornostjo, da je vsaj zadnji spomin na ta svet lep. To si želim tudi za Trefa, psička, ki je pred dvema dnevoma samo ležal, niti glave ni mogel dvigniti, danes pa hodi! Se igra, pije, je. To je neverjetno! Tega tudi veterinar ne more verjeti! Če že mora umreti, naj mu bo vsaj na koncu lepo!« pove nežno. Veliko kužkov, ki jih je rešila, danes živi pri posvojiteljih. »Dela govorijo sama zase,« pravi Tanja. Zato ni čudno, da njeni posvojeni kužki danes po vsej Evropi živijo življenje, o kakršnem so, preden jih je našla Tanja, lahko le sanjali.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_30-naslovka
Zarja Jana
Zarja Jana