Vsakemu pet in dva za povrh. 

Njuna najstarejša hči se je pošalila, da sta jih želela imeti vsak pet, očka in mamica, potem pa sta jih »naredila« kar deset, dva pa sta za povrh. In jih je nastalo 12. »Vsak ima svojo pot,« mirno pojasni Mija, ki je navajena na vsakovrstne opazke ljudi, češ ali je res treba imeti toliko otrok v današnjih časih. Mija jih je pač želela imeti čim več. »Rada imam džumbus,« mirno pojasni. »Pri nas doma nas je bilo pet otrok. Samo da ni tišine, da se ves čas nekaj dogaja. Sicer mi nekaj manjka.« Vprašam jo, ali ne potrebuje vsaj pol urice na dan zase, kot svetujejo umni strokovnjaki, da si je moramo vzeti, pa Mija odločno odkima. Ne potrebuje. Vprašam jo, ali si z možem sploh lahko privoščita kaj časa samo za njiju, pa pravi, da sta letos prvič šla »sama« za dva dni v toplice, seveda z najmlajšo članico družine, ker se še doji, Kristijan, ki je tudi še zelo majhen, pa je ostal v varstvu sester in bratov. »Sicer pa sem kdaj tudi prosta za kakšno urico, otroci so že zelo samostojni.« Jih kdaj zamenjuje po imenih? »Po vsakem porodu nekaj časa zamenjujem imena, ali če jim želim nekaj zelo hitro povedati, takrat se obvezno zmotim. Včasih pa jih namenoma pokličem narobe, da vidim, ali me poslušajo,« se smeje. 

Mamica zidarka. 

Človek bi pomislil, da ima mamica dvanajstih otrok čisto dovolj dela s kuhanjem, pranjem, pospravljanjem, ukvarjanjem z otroki, da je »lepo doma«. A Mija hodi v službo oziroma dela v družinskem gradbenem podjetju. Mož Franci, ona in eden od sinov. »Delo mi daje energijo, všeč mi je fizično delo,« pojasni, zakaj kljub tolikšnemu številu otrok rada dela. »Rada zidam, ometavam, delam strehe, karkoli. Marsikdo mi reče, da sem neumna, kaj mi je tega treba, a mene to veseli. Moj oče je bil zidar in mama je hodila delat z njim, pa sem si zaželela tudi jaz. Ne bi pa na primer sedela za računalnikom.« Njen delovnik sicer traja od osmih do štirih. »Pa en dan na teden si vzamem prosto, da operem in obesim ter poravnam cunje.« V prejšnjem stanovanju je imela sušilni stroj, a ko se je pokvaril, ni kupila novega, saj je uničil preveč oblačil. Rajši jih obesi na prostem, se lepše posušijo in dlje trajajo.

Ko sedim v prostorni kuhinji – mimogrede, Cerarjevi imajo ogromno in lepo hišo na veliki in čudoviti ravni parceli, na kateri stoji tudi lična lesena hiška, ki jo je za otroško igro postavil očka gradbenik – vame zre kar nekaj parov čudovitih, radovednih temno rjavih očk. Dekleta, vsa po vrsti rjavolasa, same lepotice. Fantje prav tako temnolasi, nekateri že čisto odrasli – dva od njih, Uroš in Tadej, sta v skupini Bojsi. Sploh so vsi družinski člani podedovali veselje in talent za petje, saj si že vse življenje želi peti tudi njihova mamica. Hči Natalija je imela svoj prvi nastop na Starem gradu v Kamniku, fanta pa si z nastopi služita že kar resen denar.

Narodno-zabavni trio Bojsi obstaja pet let, v njej igrata Tadej in Uroš iz družine Cerar ter njun prijatelj Matjaž, ki pričakuje naraščaj, zato ga bo kmalu zamenjal Jan. Ustvarili so dve skladbi, Ko si me varala in Ne, ne bom. Igrajo po vsej Sloveniji, naslednje leto načrtujejo prvi koncert.

Pevska družina. 

Tisti prosti dan v tednu, ki si ga Mija vzame za urejanje perila, je namenjen tudi njenemu pevskemu talentu. Besedilo za prvo pesem ji je napisal Rok Lunaček. »To bo čudovita pesem, namenjena vsem, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo, posvetila pa jo bom tudi očetu, ki bo letos dopolnil 70 let. Želim si peti že od malega, a ker sem bila doma na veliki kmetiji – s 40 glavami živine, si staršem tega sploh nisem upala povedati. Ko sem bila leta 2017 na Otočcu izbrana za naj mamico, sem zapela z mojima fantoma, ki imata zdaj skupino Bojsi. Malo sem zafušala, a je šlo. Nekaj me žene, da moram peti. V otroštvu sem bila dosti bolna in vse to bi rada dala v svoje pesmi. Hodim na pevske vaje, to počnem res zase, za mojo dušo. Tudi mlajši otroci hodijo na pevske vaje. Starejši fantje so izdali že tri pesmi, Natalija pa prvo. Tako da imam konkurenco v lastni družini,« se zadovoljno smeje.

Otroci so tak blagoslov. 

Mijo ves čas izzivam, naj mi razloži, zakaj si je želela tako veliko družino. Takole pravi: »Nikoli si nisem mislila, da bom imela toliko otrok. Bila sem tretja od petih otrok, dosti sem bila bolna ..., zgodilo se mi je marsikaj in nikoli nisem verjela, da bom imela takšno srečo. In tak blagoslov. Otroci prinesejo veselje, zadovoljstvo, zapolnijo ti praznino. Marsikdo me obsoja, a meni je bila pač namenjena takšna pot.«

01_zarja_jana_10
Zarja Jana
Cerarjevi so krasili naslovnico desete številke revije Jana Zarja.

Ločevanje po spolu. 

Seveda moram vprašati, ali imajo punce v Cerarjevi družini kaj drugačen položaj kot fantje, drugačne odgovornosti, drugo delo. Pa me Mija takoj zavrne: »Vsi morajo pomivati posodo, vsi morajo kuhati. Ko smo zidali hišo, so morali veliki štirje delati vse. Starejša dva sta kuhala, mlajša dva sta jima pomagala. Ne glede na spol. Nič ne ločujem del na ženska in moška. Kadar žagamo drva, delamo vsi, za dobro družine. Če delamo, delamo vsi. Saj včasih ima kakšen od njih 'puberteto', se malo upirajo in sprašujejo, zakaj morajo delati to in ono, a jim hitro naložim še kakšno dodatno delo, pa je puberteta ozdravljena,« zna vzgajati Mija. »Pravim, da je vsak dan kakšen v puberteti,« še doda. Skupaj tudi pečejo torte, saj Mija peče za prijatelje, da še malo zasluži. Radi pečejo tudi pecivo. Tudi kruh ji pomagajo mesiti, saj ga speče veliko, za družino in še za koga. Pa domače rezance radi delajo. Znajo pa se skupaj tudi zabavati – pogledajo si kakšen film, radi tudi skupaj zapojejo.

Pet pranj v dveh, treh dneh. 

Mija opere pet strojev perila na dva ali tri dni. »Tako lepo ga zložim, da ne potrebuje likanja, no, razen srajc, te pa še likam,« prizna. Razen najstarejše hčere so še vsi doma. Mijo vprašam, ali jih kaj »podi« od hiše. »Ne,« pojasni, »jaz jim samo rečem, da če jim kaj ni všeč, lahko gredo. Pa saj še niso toliko stari, da bi šli. Najstarejša, Julija, je šla od doma pri dvajsetih, mi je rekla, da se je zgledovala po meni, ki sem šla pri devetnajstih. Zdaj živi v Kamniku, študira španščino in ima že sinčka Nika, starega leto in pol, vidimo se ob koncih tedna. Tudi ona zna peči torte in si s tem malo zvišuje družinski proračun.«

Kruh in mleko. 

Zanima me, koliko hrane potrebuje tako velika družina. Mija me potolaži, da ne kupujejo veliko stvari, največ jih pridelajo kar doma. »Kruh itak pečem, največ kupujem moke. Ne kupujemo veliko stvari, samo sestavine za torte. Zelenjavo imamo na vrtu, nekaj nam je da moja mami. Za sproti imamo. Meso kupujemo pri moževem bratu. Večje količine mesa in zelenjave damo v skrinjo. Otroci imajo radi špagete, pizze, lazanje, rižev narastek. Vsakič pride kdo na vrsto za najljubšo jed. Med počitnicami pa kuhajo samo otroci, jaz počnem kaj drugega. Tako se pač naučijo,« je prepričana. 

Vsak se uči zase. Brez računalnikov. 

Koliko pa si pomagajo pri učenju, koliko jih nadzorujeta mamica in očka? »Če me kdo prosi, naj ga vprašam snov, ga seveda vprašam, sicer pa jim rečem, da se vsak od njih uči zase. Jaz sem se prav tako. Učenje je njihova dolžnost. So dobri, prav dobri, odlični ... Če dobijo cvek, nisem huda. Ga bodo pač popravili. Pomagamo najmlajšemu osnovnošolcu, ki se šele uči brati. Saj pravijo, da če zna otrok uporabljati telefon, se mora znati tudi sam učiti. Pri nas sicer telefonov nimajo, razen enega, za nujne primere, da se obveščamo, kje smo,« je odločna Mija. »Sem proti telefonom, tudi računalnika nimajo, samo Uroš, najstarejši, in Natalija, ki ga res potrebujeta. Vse se še da narediti 'na peš',« je prepričana. »Ko so imeli skupen računalnik, so se ves čas samo prepirali, kdo ga bo imel, zato smo ga ukinili.« Konec debate.

Cerarjevi otroci po letih in imenih:

Uroš 24,  Julija 22, Tadej 20, Natalija 18, Klavdija 15, Viktorija 13, Anamarija 11, David 8, Jakob 6, Terezija 5, Kristijan 3, Glorija 5 mesecev.

Kaj pa očka. 

Mijo malo v šali, malo zares vprašam, kako se »obnese« družinski oče. »Franci dostikrat dela po cele dneve, zato ne more biti toliko časa z otroki. To skušam nadomestiti jaz. Vseeno smo se zmenili, da bo zdaj poskušal biti malo več doma tudi ob sobotah, doslej je namreč delal tudi cele sobote. Do zdaj sva se pač veliko odrekala, treba je bilo odplačati parcelo, hišo ...« Spoznala sta se tako, da je Franci vozil kruh, ona pa je imela prakso v slaščičarni. Potem pa je začel pomagati Mijini mami v družinskem podjetju. Letos bosta poročena 25 let, prej sta bila skupaj leto in pol. »Moji vrstniki so me gledali malo postrani, stara sem bila komaj 19 let, a sem jim rekla, da bom tako kot moja mami. Ona se je poročila že pri 18. In vse sta si z očetom ustvarila sama, kot midva. Ponosna sem na starše, vedno sta mi bila zgled, spoštujem ju, dala sta mi vrednote, poštenost, vero, delavnost in ljubezen. ENAKO bi rada dosegla pri najinih otrocih,« razneženo zaključi Mija.

Dvakrat na morju. 

Družina Cerar je bila skupaj na morju samo dvakrat. Enkrat so šli na Pašman, fantje z vlakom, punce z avtom. Sicer pa otroci hodijo na morje s šolskimi kolonijami Mavrica. Vprašam, kako je z oblačili, kako si jih »podajajo« in podarjajo. »Nekaj kupimo, nekaj nam jih dajo sorodniki,« ne komplicira Mija. »Ko so punce 'zaslužile' kot maškare za pusta, so si s tem denarjem kupile superge, ki so si jih že nekaj časa želele.«

Moj vtis: velika, zadovoljna družina. 

Otroci so kar veseli, da imajo toliko bratov in sester, s katerimi se lahko družijo, igrajo, pogovarjajo, skupaj gledajo filme, delajo domače naloge, pomagajo drug drugemu. Vsakemu od njih je seveda kdaj pa kdaj tudi odveč, ker je v hiši gneča, ni miru, ker se vrata ves čas odpirajo, kadar potrebujejo mir za učenje. A vse to ni nič v primerjavi s povezanostjo, z občutkom, da imaš ob sebi brate in sestre, ki te imajo radi, ki ti bodo stali ob strani, kadarkoli jih boš v življenju potreboval. Da, Cerarjevi otroci so res blagoslovljeni z veliko družino ter z mamo in očetom, ki imata zanje ogromno srce. Ko vprašam Mijo, ali se bo družina še kaj povečevala, mi reče, da je to za zdaj vse, a če bi se slučajno kaj »zgodilo«, bodo otroka sprejeli z odprtimi rokami.

Kaj otroci radi počnejo?

Anamarija, 11 let: »Včasih je pri nas fino, včasih pa ne. Kadar se učim in vsi hodijo v mojo sobo, ni fino. Z vsemi se dobro razumem. Mamici pomagam pri peki tort, pomivanju posode, kuhanju kosila ... Rada imam šport, tek, kolesarjenje, plavanje ... Ko bom velika, bom zidarka, kot mami.«

Viktorija, 13 let: »Zelo rada rišem, rada bi bila slikarka, ukvarjam se tudi s petjem, s sestro in bratom hodimo na akademijo za glasbo. Sem vesela, da imam veliko družino, včasih me kdo zafrkava zaradi tega, a me to ne moti. Zdi se mi zanimivo, da nas je toliko.«

David, 8 let: »Rad rišem, predvsem avtomobile. Dober sem tudi v matematiki in slovenščini, v angleščini pa ne toliko. (smeh) Rad bi postal reševalec. Rad se igram z mlajšimi bratci in sestricami.«

Klavdija, 15 let:»Rada bi postala vzgojiteljica. Rada imam otroke. Zato sem vesela, da imam takšno družino, ves čas pestujem kakšnega, drugim tega sploh ne dovolim!« (smeh)

Natalija, 18 let: »V primerjavi z vrstniki sem zelo samostojna, veliko stvari znam narediti sama, znajdem se v vsaki situaciji. Doma me nihče ne sprašuje, kaj bom jedla, moram si postreči sama. Dosti stvari znam narediti, tudi moji bratje in sestre. Če bi morala izbirati, bi se še enkrat rodila v takšno družino! Izobražujem se za predšolsko vzgojo v Kamniku. Uživala sem v počitniškem delu v vrtcu. Sicer pa tudi rada pojem, ukvarjam se s pop rockom. Imela sem že prvi nastop, na Starem gradu v Kamniku. To je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo! To sem si vedno želela. Rada bi osnovala skupino in nadaljevala, v tem res uživam.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_jana_13
Zarja Jana
Zarja Jana