Biserna poroka

Sestra Ivana Krambergerja in soprog po 60 letih zakona: "Ljubezen se obnovi, če se skregaš – med rjuhami"

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
18. 1. 2020, 09.20
Posodobljeno: 18. 1. 2020, 09.20
Deli članek:

Sestra Ivana Krambergerja in Franc Juršnik sta poročena že 60 let, v današnjih časih je to izjemno dolga doba.

Iztok Dimc
"Če bi bil Ivan predsednik, ne vem, ali bi lahko ostal dober človek."

Ko sem ju vprašala, kako sta tako dolgo zdržala skupaj, mi je Leopoldina odgovorila, da bi bilo škoda razdeliti, kar sta skupaj ustvarila. Praktično gledanje na zakon. Oba sta zgovorna sogovornika, dosti se smejeta. Naš pogovor je spremljala tudi njuna edina snaha in se smejala z nami. Franc nama je postregel s krofi in izjemno dobrim sladkim belim vinom domače pridelave.

Kako je biti poročen 60 let?

Franc: To je pa tako: mlad se moraš poročiti, ona je bila stara 18, jaz pa 19 let. Njeni starši so bili malo bolj »sveti« (krščanski, op. a.), moji malo manj, pa so se zmenili. Poldika je kaj hitro zanosila, pa so nama rekli, da se morava poročiti. Včasih je pač bilo tako. In potem smo naredili poroko. Prav v tej hiši, v kateri smo zdaj. 

Leopoldina: To je hiša mojih staršev. Pred desetimi leti sva imela zlato, zdaj pa biserno poroko. In smo malo praznovali. Ter preživeli. (smeh)

Kaj pa vaju je potegnilo skupaj?

Franc: Bila sva sošolca, skupaj sva hodila v osnovno šolo. Večkrat sva šla skupaj. Če je pozabila torbo, me je poklicala njena mama: »Ej, Franček, nesi Poldiki torbo!« In sem ji jo nesel v šolo. 

Leopoldina: Jaz sem šla pa v šolo brez vsega. (smeh) In že takrat sva se malo »gledala«, sva si bila všeč. 

Franc: Ko sva končala šolanje, tu v Negovi ni bilo zaposlitve, pa sem vozil vino s kolesom v Maribor. S tem sem kar dobro zaslužil. Ko sem prišel v Poldkino družino po vino, se mi je kar dopadla. Njenemu očetu se je zdelo sumljivo, zakaj tako pogosto hodim k njim. Kasneje me je povabil, da sem delal z njim pleskarska dela, in sem večkrat prespal pri njih. Tako da sem hodil k njej ponoči, zelo tiho, da oče ni slišal. (smeh) Ko pa sva bila že poročena, sem začel delati v Opekarni v Mariboru. Vozili smo se s tovornjakom, ob petih zjutraj. Luštno je bilo, čeprav je pihalo in bilo mrzlo. Potem sem šel v vojsko ...

Leopoldina: Jaz sem ga pa čakala, sem že imela sina takrat. In zato je imel krajši rok služenja, eno leto. Hodila sem k matičarju, da mi je dal potrdilo. 15 kilometrov do Radgone. Dvakrat, po snegu. Sicer bi bil dve leti v vojski. Jaz pa sem pomagala delati pri kmetih, mlatila sem pšenico in dobila za ves dan eno merico pšenice za plačilo. Pri hiši nas je bilo enajst – oče, mama in devet otrok, pet bratov in štiri sestre. Dva sta umrla zelo zgodaj, bratec pri dveh letih, sestrica po dveh tednih. 

Leopoldina o bratu Ivanu Krambergerju: »Dostikrat je prišel prespat k nama, ko še ni imel svoje hiše. Včasih si je pripeljal tudi kakšno ljubico. Ženo je imel v Nemčiji, pri nas pa je prespal z drugo.«

Je bil vaš brat Ivan najstarejši?

Ne, Ivan je bil letnik 1936. Jaz sem letnik 41, za mano je bila še ena sestra, leta 1943. 

Kako se spomnite Ivana?

Ivan ni živel doma, bil je »bednik« pri nekem kmetu, služil je na kmetiji. Potem se je šel učit za dimnikarja in je opravljal dimnikarska dela. Potem je pobegnil v Nemčijo, v Duisburg, tam je delal v bolnišnici, iznašel ali izboljšal je dializni aparat. Prej pa je bil nekaj časa v Gradcu, tam so ga zaprli. Ko je prišel domov in je gradil hišo pri jezeru v Negovi, sem mu hodila pomagat.

Nekoč sem ga obiskala tam pri jezeru, spomnim se grobnice, ki jo je imel ob hiši.

Leopoldina: Ni bila prava, bilo je nekaj provizoričnega, nedokončanega, šalil se je, da ima notri televizijo, a je seveda ni imel. 

Franc: Leopoldina mu je pomagala zidati hišo od temeljev do strehe. Ivana takrat sploh še ni bilo doma, njun brat je vodil gradnjo. Pošiljal je denar in občasno prišel gledat. Njegova takratna žena Marjeta se je spet poročila s Krambergerjem, a ni naš sorodnik, in z njim ima dva otroka. Dva je imela prej, dva z Ivanom, dva pa z zadnjim možem, tako da ima šest otrok.

Kaj pa vidva menita o njegovi tedanji kandidaturi za predsednika Slovenije, o stvareh, ki jih je napovedal?

Franc: Ne vem, jaz ga nisem hodil poslušat. 

Leopoldina: Jaz se tudi nisem vtikala v njegove stvari. O politiki se nismo pogovarjali, naju ni zanimala. Pogovarjali smo se o drugih stvareh. Bil pa je dober človek. 

Franc o svaku Ivanu Krambergerju: »Nekoč sem mu rekel, zakaj se sploh ukvarja s politiko, pa mi je rekel, da nekaj mora početi. Moje mnenje je, da se je treba s politiko ukvarjati čim manj. Saj poslušam poročila, spremljam dogajanje, ampak s tem se ne bi nikoli ukvarjal. To ni dobro. Če kaj poveš, se komu lahko zameriš. Tudi o njegovi smrti ne bom nič rekel – boljše, da ne vem nič.«

Franc: Tam pri jezeru je kupil nekaj zemlje in gozda, zgradil hišo in so mu rekli dobri človek iz Negove, prej pa je živel v Benediktu, v Ženjaku. Bil je poseben človek, a dober.

Kako pa živita vidva?

Franc: Dobro. Tisočkrat sva se zagotovo skregala, kar je čisto normalno. Tisti, ki pravi, da se nikoli ni skregal, laže. Ljubezen se malo zasuče in že si star. (smeh) 

Leopoldina: En dan se malo skregaš, drugi dan pa je že dobro.

Koliko otrok imata?

Leopoldina: Tri sinove. Jaz sem bila ves čas doma in sem jih čuvala in vzgajala. Pa hišo sva dograjevala ves čas. Sem si hrbtenico uničila, ko sva sama delala beton, pa vse življenje sem delala na njivah, otroke pestovala, vsem trem otrokom sem pomagala zidati hiše. Morali bi me operirati, pa se bojim, kaj bi bilo po operaciji. 

Franc: Hiša je bila zares revna, slabo narejena. Dosti sem delal sam, naučil sem zidati tudi sinove, vse znajo. Eden je elektrotehnik, dva pa sta avtomehanika. Eden živi tu zraven, drugi je v Mariboru, tretji pa blizu Gornje Radgone, živi sam, je ločen. Zanj pravim, da dva trda kamna ne moreta živeti skupaj. (smeh) 

Vidva nista nikoli razmišljala o ločitvi?

Leopoldina: Ne, nikoli. Zakaj bi uničila, razdelila vse, kar sva naredila, ustvarila v vseh teh letih? To bi bila škoda. 

Pa je bil Franc dober mož?

Leopoldina: Dober, pa še vse boljši je.

Franc: Naredim zajtrk za oba, pomijem in pospravim posodo, počistim hišo, imava dve svinji, pa ju hranim, šest kur ... (smeh) Imava tudi vinograd, sedemsto trsov. Vse to obdelam sam. 

Leopoldina: Začela sva iz nič, imela sva samo drug drugega, jaz njega, on pa mene, ko sva se poročila, pa kar sva imela oblečeno, nekaj cunj. Denarja ni bilo. 

Nobene dote niste prinesli v zakon?

Leopoldina: Nič. Nič on in nič jaz. (smeh) 

Franc: Na začetku je bilo kar hudo, ja. Tudi delo je bilo težko najti. Dve leti sem delal v Gradcu, pa v Mariboru, nato v Gornji Radgoni, 22 let sem delal v Elradu, ki je že propadel. Bil sem tudi pleskar in avtoličar. 

Franc o Ivanovi politični karieri: »Hm, če bi bil predsednik, ne vem, ali bi lahko ostal dober. Če si med pokvarjenimi ljudmi, moraš biti tudi sam pokvarjen, čeprav si dober. Denarja je imel dovolj, tako da bi najbrž poskrbel za druge, ne zase. K sebi je povabil vse predsedniške kandidate, Kučana, Pučnika, gostil jih je v svoji hiši. Ko so oni odšli, je povabil tudi nas.«

Penzija najbrž ni prav velika ... 

Leopoldina: Jaz imam dodatek, socialno pomoč, pokojnine pa ne. V Gradcu sem nekaj let delala v tovarni pohištva.

Franc: Ker sva gradila, nisva imela denarja za vplačevanje njene penzije. Jaz sem dosti delal, popravljal sem mopede, kosilnice, televizorje, radie, pralne stroje ... tako sem še nekaj zaslužil. Velikokrat sem delal do polnoči. Penzije imam 460 evrov. Leta '91, ko sem šel predčasno v penzijo, pa sem imel samo 260 evrov. Ona pa dobi okrog 70 evrov. Toliko, kot dava za dodatno zavarovanje. Tako, da živiva z zelenjavo z vrta, v trgovini kupiva kruh in meso. Pomagajo nama sinovi in snaha.

Prej ste rekli, da dva trda kamna ne moreta živeti skupaj – kakšna kamna sta vidva?

Franc: Jaz bi rekel, da je eden mehkejši, eden pa trši. Žena je bolj trda. Jaz pa popuščam. Nekdo mora.  Zmeniva se, kar je treba. Včasih predlagam jaz, včasih ona, a morava biti soglasna. Le tako lahko živiš skupaj. Jaz sem skromen človek, ne zapravljam denarja, ne hodim po gostilnah, ne kadim. Če že spijem, spijem kozarček svojega vina. 

Leopoldina: Včasih sem res težko priznala, da ima on prav, sem potrebovala kar dosti časa. 

Najbrž sta ugotovila, da je zdravje najpomembnejše v življenju. 

Franc: To je res prvo. Pa da se imava rada. Čeprav jo imam včasih tako rad, da bi jo najrajši prodal! (smeh) Pomembno je druženje s prijatelji, danes se premalokrat srečujemo. Pomembno je tudi delati. Da ne zaspiš. Skakanje čez plot je prepovedano! (smeh) Kar dobro sva preživela teh skupnih 60 let, sem kar zadovoljen. Ljubezen se obnovi, če se skregaš – med rjuhami. (smeh) 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja jana
naslovnica Zarja Jana št. 2