Stare kulture so v času zimskega solsticija praznovale zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim in življenja nad smrtjo. Pred krščanstvom so različni narodi praznovali rojstva božanstev Krišne, Bude, Ozirisa, Atisa in mnogih drugih. Pred prihodom krščanstva na naše prostore smo na Slovenskem v tem času praznovali ponovno rojstvo Sonca. Poleg tega so pogani 25. decembra praznovali rojstni dan boga Mitra. Te poganske praznike so pričeli pokristjanjevati leta 350 našega štetja, ko je papež Julij I. razglasil 25. december za Jezusov rojstni dan. Obhajanje Jezusovega rojstva je tako postopoma izpodrinilo vse druge obrede ob solsticiju.
MIKLAVŽ ALI SVETI NIKOLAJ
Sveti Nikolaj oziroma Miklavž velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, pa tudi živine, o njem kroži več legend in ima god 6. decembra. Sveti Miklavž je tudi eden najbolj priljubljenih svetnikov in pri nas mu je posvečenih kar okrog dvesto cerkva. Njegov god je sovpadal z obdobjem, ko so se volkovi začeli zbirati v krdela in so zaradi lakote napadali vasi in živino. Ljudje so svetemu Nikolaju zato v tem času na oltar prinašali darove, da bi jih uslišal in varoval. Ker so bile noči dolge, so se možje ob večerih našemili in kot duhovi umrlih hodili od hiše do hiše. Navada se je k nam prenesla iz Bavarske in sčasoma dobila krščansko vsebino: parklji. Beseda izvira iz nemške besede »bartl« ali brada, ki v germanski mitologiji pomeni zle demone. Pogosto je s skupino parkljev hodil tudi Miklavž, ki je na večer 5. decembra pridne otroke obdaroval, porednim pa prinesel šibo.
NASTANEK LEGENDE O BOŽIČKU
Vseeno pa bolj prevladuje mnenje, da izhaja Božiček iz svetnika Nikolaja, meniha, ki je od leta 280 do 350 živel v Anatoliji, sedanji Turčiji, in naj bi vse svoje imetje razdelil med revne in bolne, znan pa je bil tudi kot zaščitnik mornarjev in otrok. Zgodbe o njegovih dobrih delih so se nato razširile vse do Nizozemske, kjer so ga poimenovali Sinterklaas. Z nizozemskimi priseljenci se je v 18. stoletju praznovanje preneslo v Novi Amsterdam, kot se je takrat imenoval New York. Ko so kolonijo prevzeli Angleži, je bilo praznovanje že precej zakoreninjeno in tudi angleški otroci so želeli svojega Sinterklaasa, ki bi jim prinašal darila. Iz tega imena ali svetega Miklavža se je sčasoma razvilo ime Santa Claus. Ker pa angleški protestanti tega praznika niso praznovali, je bil obisk Sinterklaasa, ki so ga praznovali na večer 5. decembra, prestavljen na božični večer. K popularizaciji in razširitvi Božička po vsem svetu je po letu 1930 najbolj prispevala kokakola z reklamo, na kateri je bil upodobljen Božiček, ki ga je v pravljičnem duhu takrat naslikal ameriški oglaševalski ilustrator švedskega porekla Haddon »Sunny« Sundblom. Božiček je tako postal novodobna mitološka osebnost, ki smo jo prevzeli iz Amerike. Takšnega Božička še dandanes poznajo vsi otroci sveta. Pa vendar je na likovno podobo Božička vplivalo tudi poganstvo in celo šamanizem. Na severnih področjih se je v času zimskega solsticija na Zemljo spuščal šaman v bivališča skozi dimnik in ljudi obdaroval ali kaznoval. Mnogi še vedno verjamejo, da sta rdeča in bela barva Božičkovih oblačil povzeti po mušnici, ki jo nekateri šamani uživajo z namenom prehoda v spremenjeno stanje zavesti, v katerem lahko doživljajo tako imenovano šamansko potovanje.
SOCIALISTIČNI MOŽ, DEDEK MRAZ
Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, katerega izvor je precej drugačen od izvora Božička in Miklavža. V času pred krščanstvom naj bi ga imenovali Varun in je v začetku simboliziral temno plat življenja, kaos in smrt, bil je nekakšno nasprotje Mitre, ki je bil simbol sonca in svetlobe. Njegov izvor je indoevropski. V hinduizmu je bil Varun bog morja in zavetnik zahodne strani neba. Ko je Rusija v desetem stoletju sprejela krščanstvo, se je Varun spremenil najprej v troglavega boga Trojana, kasneje v svetega Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza.
DEDEK MRAZ PRI NAS
V Slovenijo smo lik dedka Mraza prinesli iz Rusije po drugi svetovni vojni, ko je takratna oblast skušala odpraviti cerkvene praznike in skladno z novo ideologijo uvesti nove. Takratna politična elita je ločila praznovanja božiča in novega leta ter zamenjala božično jelko z novoletno. Leta 1948 so prvič organizirali program za praznovanje ob novoletni jelki, v katerem je nastopil lik novodobnega dedka Mraza. Z informbirojem se je morala ruska podoba dedka Mraza spremeniti, zato so takratni politiki poskušali belega moža rdečega porekla posloveniti, zgodbo o dobrem možu so preselili na Triglav, kjer naj bi bil njegov dom, ime dedek Mraz pa se je obdržalo vse do danes.
Kateri od decembrskih mož je pravi dobrotnik, otrok ne zanima. Slovenija je ena redkih držav, kjer decembra slavimo vse tri dobre može. Tega so otroci tudi najbolj veseli, saj vsi trije prinašajo dobro voljo, upanje in darila. Konec koncev je to tudi najpomembneje.
