Nikoli prej niso stale na smučeh

Primož Peterka in njegovih dvanajst kitajskih deklet

Katja Božič / Revija Zarja Jana
16. 12. 2019, 06.45
Posodobljeno: 16. 12. 2019, 07.31
Deli članek:

Naš nekdanji skakalni šampion Primož Peterka se je pred nekaj meseci zaobljubil prav posebnemu izzivu – pod svoje okrilje je vzel dvanajst kitajskih deklet, starih od dvanajst do sedemnajst let, ki naj bi jih v treh letih pripravil za nastop na zimskih olimpijskih igrah leta 2022 v Pekingu. V delu z njimi za zdaj zelo uživa, pravi, in to se tudi vidi!

Mateja J. Potočnik
Primož in dekleta se dobro razumejo.

Že med fotografiranjem za našo revijo smo videli, da se je med njimi stkala posebna vez, da ga imajo dekleta rada in da je tudi on med njimi čisto raznežen. Medtem ko je še nekaj deset minut pred tem, ko so preizkušale svoje znanje na skakalnicah v Kisovcu pri Zagorju, dajal stroga navodila, so ga po treningu živahne in simpatične mlade športnice povsem razorožile. »Pogumne so, zelo pospešeno napredujejo, danes sta dve po slabih treh mesecih treninga skočili že s 50-metrske skakalnice! Res sta lahko ponosni nase! Vse so lahko!« je bil skoraj očetovsko ponosen nanje. »Pri naših mladih skakalcih traja tudi pet let, preden gredo na to skakalnico. Dobro je, da so bila vsa dekleta že pred tem športnice, so dojemljive in poznajo svoje telo, bolj kot naši začetniki.«

Vse bi nastopile na olimpijskih igrah

Na Kitajskem so se na olimpijskih igrah leta 2022 odločili predstaviti v vseh športih, zato so se v provinci Hangčou resno lotili dela. Na pomoč so poklicali slovenske strokovnjake Jelka Grosa, Primoža Peterko in dr. Bojana Jošta s fakultete za šport. Preizkusili so 77 mladih športnic – vse so se že ukvarjale s športom – z odbojko, judom, s skakanjem v višino, in vse so obiskovale športno šolo. Spopadle so se s testi, kakršne morajo opraviti naši bodoči skakalci, dodali pa so še test hrabrosti. Dekleta so morala z višine 2,5 in 5 metrov skočiti v vodo, pri čemer je samo ena znala plavati. Primož pravi, da je bil večji problem priti iz vode, kot pa skočiti vanjo. Za petnajst deklet se je izkazalo, da bi lahko bile iz pravega testa za skakalke, in ker ene starši niso pustili, jih je v Slovenijo prišlo štirinajst. Za dve so potem žal ugotovili, da ne bosta skakalki, tako da jih je ostalo dvanajst. »Zelo pozitivno so nas presenetile z dobro pripravljenostjo in eksplozivnostjo,« je dodal.

Disciplina, učenje, nato sprostitev

Dekleta s Primožem, njegovima pomočnikoma, nekdanjima skakalcema Andražem in Manjo Pograjc, ter njihovimi vzgojitelji živijo v treh hišah v Podkorenu. Njihov urnik je zelo natrpan, vse pa so zelo disciplinirane in pridne. Pred jutranjim treningom imajo najprej uro in pol pouk na daljavo s kitajskimi profesorji, sledi trening, nato imajo uro in pol časa za učenje in kosilo, popoldne še en trening in učenje angleščine.

»Dve se celo učita slovensko. Sami sta me prosili, ali jima lahko prinesemo slovenske učbenike.« Se vam zdi urnik naporen? Poleti so imele še hujši tempo, saj so dolg dan izkoristili še za tretji trening. »Potem pa smo videli, da moramo malo popustiti in dekleta razbremeniti. Zdaj sta četrtek in nedelja namenjena počitku in regeneraciji, sobote pa imajo rezervirane za spoznavanje Slovenije in druge dogodivščine. Od vsega imajo najraje nakupovanje v City parku,« se je hudomušno nasmehnil. »Čeprav njihova angleščina morda ni tako zelo dobra, se pri nakupovanju dogovorijo vse,« se je namuznila tudi Ju, osemindvajsetletna učiteljica tenisa, ki med drugim pomaga skrbeti za dekleta in se je medtem pridružila našemu pogovoru v restavraciji ob kisovški skakalnici, kjer je imela ekipa kosilo po treningu. »Jaz sem zanje bolj kot prijateljica ali starejša sestra. Kadar so bolne, vznemirjene ali imajo kako drugo težavo, se pogovarjam z njimi in jim skušam pomagati.«

V veliko oporo pa jim je tudi slovenska prevajalka Bojana. Z domotožjem za zdaj še nimajo težav, saj so se pred mesecem vrnile z desetdnevnega obiska na Kitajskem. Naslednjič bodo starše videle šele konec marca, ko se bodo vrnile domov za mesec in pol – skupaj s trenerji, ki bodo še naprej skrbeli za njihovo športno pripravljenost. Sicer pa so dnevno preko raznih aplikacij v stiku s svojimi bližnjimi.

Mateja J. Potočnik
Dobro se razumejo.

Rade kakšno ušpičijo

»Se vidi, da je sreda in so že utrujene, drugače so veliko živahnejše,« je Primož s pogledom objel dvanajsterico deklet, ki so po kosilu brkljale po svojih telefonih in se hihitale kot vse druge najstnice. Ena je vstala in Primoža mimogrede požgečkala, se po otroško zahihitala, potem pa se odpravila v sobo za počitek. Če le morejo, mu kakšno simpatično ušpičijo. »Življenje v Sloveniji in šport sta jim všeč. Skakanje ti slej ko prej zleze pod kožo. Glede na to, da so skoki zanje povsem nova izkušnja, izredno hitro napredujejo. Začeli smo s čiste nule. Na začetku smo jim morali celo natikati čelade, rokavice in zapenjati smuči. Morali smo jih naučiti smučati. Nobena od njih še nikoli ni stala niti na tekaških niti na alpskih smučeh. Vse je zanje prvič in zato toliko večji izziv. Vedno se naučijo nekaj novega in jim je zanimivo. Znajo pokazati pristno veselje. Koliko je bilo vriskanja in cviljenja, ko so prvič skakale!«

Preden gredo na novo skakalnico, jim skok najprej pokažeta Primož in Andraž. »Takrat so še posebej zadovoljne, saj so one najine trenerke,« se je spet nasmehnil. Ogromno se jim nasmeji v različnih situacijah. Velikokrat pride do nesporazumov zaradi jezika. Takrat skušajo Primožu razložiti z rokami. Pa se spet smejijo. »Zanimive so, pa vljudne tudi,« je hitro dodal, ko je slišal, kako se zahvaljujejo natakarju za kosilo. »Ne samo pri skokih, tudi pri angleščini vidim napredek. Najprej so težko komunicirale z ljudmi, razumele so veliko, ampak govoriti si pa niso upale. Zdaj se pa kakšno stvar s sosedi že kar same zmenijo.«

Lahko so ponosne nase

V hiškah v Podkorenu, kjer so jim uredili prijetna bivališča, si kdaj tudi same, če niso preveč utrujene, pripravijo domačo hrano, ki jim za zdaj bolj tekne kot naša slovenska. »Čeprav nimajo nič proti špagetom ali pici,« je povedala Ju, ki je v Evropi prvič. »Ponosen sem nanje, zadovoljen z njihovim delom, pa tudi one so lahko ponosne nase. Po sobotnem jutranjem treningu si rad vzamem malo oddiha – takrat jih samo od daleč opazujem, pomembno je, da vedo, da sem v bližini – potem pa se že spet veselim ponedeljka in novih treningov,« je sklenil dvakratni dobitnik kristalnega globusa in pohvalil financerje projekta – športni biro iz Hangčoua – za dobro podporo na vseh področjih. Čas pogovora se nam je že iztekal, pomočnika in drugi skrbniki deklet so nas namreč opozarjali, da se morajo držati urnika. In ko sem se čez nekaj časa odpravila iz restavracije, so se dekleta že pridno ogrevala za skoke na ploščadi pred skakalnicami.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Naslovnica številka 50