Vesna Neisha Dolinar sicer že od rojstva živi v Sloveniji, a tako njen oče kot tudi njena mama sta Indijca.

Veliko potuje, a se najraje vrne domov.

Vesnin oče je v Slovenijo prišel kot mlad študent, po nekaj letih pa se je odločil, da tu ostane in si ustvari družino. Vesna že 43 let živi v Sloveniji, zanimiva pa je zgodba o tem, kako je dobila slovensko ime. »Mojemu očetu je bila všeč neka Vesna, zato se je tudi odločil, da me tako poimenuje. Kljub temu pa imamo v Indiji navado, da imamo uradno ime ter ime, ki se uporablja v družini in med prijatelji. Tako se me poimenovali tudi Nisha, kar pomeni jutranja zarja. Kot Vesna me poznajo v službi, kot Nisha pa tam, kjer odprem srce.« Zgodba se je začela že leta 1955, ko je iz Indije v Frankfurt odšel Vesnin stric, saj je dobil službo v večjem podjetju. Pot ga je nato zanesla v Slovenijo, ki mu je bila zelo všeč. »Mojemu očetu so takrat uredili štipendijo na fakulteti v Ljubljani. Potreboval je dobrih šest mesecev, da se je naučil govoriti slovensko, a je kasneje jezik res dobro obvladal. Nato se je sicer preselil nazaj v Indijo, vendar sva si večkrat dopisovala ali se pogovarjala po telefonu, in to vedno v slovenščini. Oči je imel domotožje, zato se je po 21 letih v Sloveniji vrnil v Indijo in si tam ustvaril novo življenje, medtem ko je mami ostala tu, saj si je želela nekaj več. Z očetom sva ohranila super stike, kot otrok sem ga tudi večkrat obiskala v Indiji. Z njim sem preživela vse počitnice, hkrati pa je poskrbel tudi, da sem se naučila jezik hindi.«

IDEJA ZA RESTAVRACIJO

»Ljubezen do hrane mi je predstavila mami, njena največja želja pa je bila odpreti indijsko restavracijo v Ljubljani. Pri nas doma res radi kuhamo indijsko hrano, ampak s ponosom povem tudi, da se je moja mama naučila narediti potico, govejo juho, zrezke v omaki in pražen krompir. Ravno zato je vsako nedeljsko kosilo, ki ga imamo doma, tipično slovensko. Že v mladih letih, ko je prišla v Slovenijo, je kuhala na raznih prireditvah, ki so predstavljale indijsko kulturo. Takrat se ji je tudi porodila ideja o restavraciji, a ji to žal ni uspelo. Jaz sicer že 15 let vodim dve indijski restavraciji, ljudem pa želimo predstaviti neko drugačno hrano in različne začimbe. Gosti so večinoma prijazni in sprejemajo drugačne kulture, se pa seveda najde tudi kdo, ki ima kakšne neprimerne komentarje. Je bilo pa tega zagotovo več pred 10 leti kot pa zdaj.«