Kako je bilo, ko so bili dedki in babice današnjih otrok še majhni, in kakšno je bilo njihovo odraščanje, ko še ni bilo računalnikov, pametnih telefonov, televizorjev? 

Se danes otroci kdaj vprašajo o času tik pred drugo svetovno vojno, med vojno in nekaj let po njej, o katerem je tekla beseda na prvem večeru letošnje sezone prireditev Bilo je, ki jih v Podzemlju pripravljajo Toni Gašperič, Ljudska knjižnica Metlika in Gostišče Veselič? Eno pomembnejših opravil otrok je bila nekdaj paša. Nič koliko iger so si izmislili na paši, njihova zatopljenost v igro pa je bila pogosto vzrok, da so izgubili čredo, doma pa je sledil tepež. Palica je bila tudi sicer najbolj priročen vzgojni pripomoček. Nada Pahor se je spominjala, kako so ponoči iskali izgubljene ovce in krave, zjutraj pa so jih našli na povsem drugem koncu. Če jih je na paši zeblo, so si noge ogreli v kravjaku, odžejali pa so se z vodo iz luž. Branko Petkovič - Pjont je gnal živino na pašo k metliški vlaški cerkvi, kjer je bila tudi Kambičeva detelja, ki se ji krave niso mogle upreti, potem pa so se napihnile. Živinozdravnik Ernest Bezenšek je prebodel vamp, da se je krava izpihnila, potem pa so jo morali vso noč sprehajati. Če ni hotela hoditi, sta bila tepena tako krava kot tisti, ki jo je vodil.

janez totter
M. Bezek Jakše
Janez Totter: »Vsi smo jedli iz ene sklede.«

»Za vsako figo smo bili tepeni, za streljanje pa ne«

Na Lokvici je bilo v navadi, da je bil vsak fant tepen vsaj enkrat na dan. Izjema je bil le prvi otrok, »prestolonaslednik«. Najpomembnejše v vasi pa je bilo streljanje. Lokvičani so se streljali z Dragomeljčani. »Čeprav smo bili čez dan prijatelji, smo se zvečer obstreljevali s pravimi puškami in naboji. Ko jih je zmanjkalo, smo delali naboje iz žvepla in krhlikinega oglja, v Metliki pa smo izmaknili karbid. Za vsako figo smo bili tepeni, za streljanje pa ne,« je pripovedoval Oto Nemanič z Lokvice. Posebno poglavje je bilo obiskovanje kinopredstav, za katere je v Metliki vstopnice trgal Jože Tomc, ki je bil pred drugo vojno žandar, zato je imel še po vojni žandarske metode, s katerimi je bil za otroke strah in trepet. A so ga prelisičili. Vojaki so jih skrili pod svoje plašče in jih pretihotapili v kino. Lokviški otroci pa so za ogled, zlasti kavbojskih filmov, v metliškem kinu zvarili hruškov liker, ki so ga pili na poti do Metlike in nazaj. Stari so bili od 10 do 12 let in pošteno so se ga nalezli. Otroci so trepetali pred Tomcem tudi, ko so se sankali po metliški Štakorovi gasi. Če je katerega ujel, mu je razsekal sani. Ko so se nekoč učenci nižjih razredov z Lokvice ob 16. uri vračali iz šole, je začelo močno snežiti in ubrali so jo čez gozd, ker so mislili, da bo tam manj snega, a bilo ga je še več. »Meni je segal skoraj do pasu. Uro pred polnočjo smo prišli šele do Trnovca, a nas nihče ni prišel iskat. Danes bi bila na nogah vsa Slovenija,« je nekdanjo skrb za otroke z današnjo primerjal Nemanič.

Jedli so skromno in Janez Totter še ni pozabil, kako so stara mama, starši in 10 otrok jedli iz ene sklede. Helena Pavlinič pa je pripovedovala, kako je mama pustila vzhajati testo za kruh in odšla na njivo, otrokom pa naročila, naj jo pokličejo, ko bo primerno za premesiti. A otroci so ob igri pozabili na testo, in ko so se spomnili nanj, je s peči, kjer je stal pehar, že lezlo v škornje, ki so stali na tleh. Eden od otrok je tekel na njivo in vpil: »Mama, pojdite domov, kruh se že obuva!«

oto nemanic
M. Bezek Jakše
Oto Nemanič: »Fantje smo bili pogosto tepeni.«

Je bilo otroštvo takrat lepše?

Ivanka Rus je odraščala na Gorenjskem, ki so jo med vojno okupirali Nemci. V šoli so imeli učiteljico, ki ni znala slovensko, in ker se je Ivanka naučila nekaj nemških besed, je bila prevajalka. To se ji je zdelo imenitno in doma je rekla, kako lep je nemški jezik. Oče ji je dejal, da onadva z mamo govorita slovensko, in če ona ne mara slovenščine, ne mara niti mame. To jo je tako prizadelo, da v šoli ni hotela več govoriti nemško, zaradi česar je bila vsak dan po pouku zaprta. Ko je oče izvedel, zakaj mora ostajati dlje v šoli, je rekel, da naj bo, če je tako, kar zaprta. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo na vsakem koraku čutiti pomanjkanje, so otroci zbirali vse, kar je bilo na dosegu roke, staro železo, kosti, žabe, polže. Zaslužek je šel za šolske in življenjske potrebščine ali priboljšek. 

helena pavlinic
M. Bezek Jakše
Helena Pavlinič: »Otroci smo ob igri pozabili na dolžnosti.«