vsaj pet ur plava s prijatelji

Pastir morskih psov: "Ves svet verjame, da gre za brezumne ubijalske mašine"

Jure Aleksič / Revija Zarja Jana
3. 11. 2019, 16.27
Posodobljeno: 3. 11. 2019, 16.31
Deli članek:

Če ste se kot jaz v otroštvu tako zelo bali morskih psov, da si še pod tušem niste upali zapreti oči, imam za vas zanimivo zgodbo. Ljubezen in nežnost sta najbrž nekje pri dnu lestvice samostalnikov, ki jih povezujemo z morskimi psi. Razen za nekoga, ki se z njimi druži vsak dan.

Profimedia
Jim Abernathy je z zloglasnimi beštijami začel plavati pri devetih letih v oceanu rodne Floride.

Ta nekdo je Jim Abernathy, ki si je v več kot štiridesetih letih plavanja z njimi prislužil častni vzdevek »pastir morskih psov«.

Da bi tudi drugim razodel pravo naravo teh občutljivih, inteligentnih bitij, svoje potapljaške varovance najraje popelje k najbolj zloglasnim pasmam. Bil je prvi eko turistični vodič, ki si je upal storiti kaj podobnega. Neposredni konkurenti so leta in leta napovedovali, da bo njegova neumnost kaj kmalu terjala prve žrtve. Potem so začeli čedalje bolj množično slediti njegovemu zgledu.

Silno prijateljstvo z Emmo

Z zloglasnimi beštijami je začel  plavati pri devetih letih v oceanu rodne Floride. Pri dvanajstih je začel s posebnim kopjem loviti ribe. »Vedno sem se bal morskih psov. A ko sem z njimi dnevno tekmoval za ribe, sem doumel, da gre za bitja, ki se zelo pozitivno odzivajo na to, če jih obravnavaš s spoštovanjem. S kamero sem začel beležiti njihovo obnašanje in odtlej nisem nikoli več prijel za kopje.«

Ko se je seznanil z njihovimi osnovnimi navadami, jih je začel nežno božati, kadar so se mu radovedno približali. Ko se je njihovo uvodno nezaupanje poleglo, jim je počasi smel odstranjevati parazite in jih masirati po glavi. Njegovim novim kompanjonom so bile drobne pozornosti očitno v veliko veselje. Čedalje pogosteje so se vračali k njemu; očitno so ga dojemali kot nekakšno sila prijazno čistilno postojanko. In sčasoma so mu celo tako zaupali, da jim je lahko odstranjeval trnke, ki so se jim zagozdili v čeljustih.

V nekaj dokumentarcih ovekovečeno posebno prijateljstvo je razvil z več kot štiri metre dolgo Emmo. Skozi dolga leta sta uspela stkati intimen in zaupljiv odnos. Vse se je začelo, ko ji je dvakrat odstranil velikanski ribiški trnek, ki se ji je zagozdil v čeljusti. Tretjič je bil trnek zataknjen tako globoko, da se je pogumni potapljač spraševal, kako si bo lahko pri seganju tako globoko v njeno žrelo sploh zavaroval roko.  Medtem ko je razmišljal o najrazličnejših možnostih zaščite, je Emma rešila problem namesto njega. Ko je priplavala tik do njega, je namreč zagrizla v koralni breg, česar morski psi sicer ne počnejo. Morski biologi za ta dogodek nimajo pojasnila, a Emmin preblisk je človeškemu prijatelju omogočil, da je lahko varno segel do trnka in ga odstranil.

Naslednje tedne je Jim redno preverjal, kako se rana celi, dokler ni Emma začela kar sama od sebe uslužno odpirati gobca. Njuna vez se je poglabljala vse do danes. Emma ga v še tako veliki skupini potapljačev vedno prepozna in nemudoma priplava k njemu po svoj dnevni odmerek božanja in občasno celo noskanja.

Morski psi ne jejo ljudi

Ko ga zaprepadeni novinarji vprašajo, ali so morski psi tako pametni kot psi, jim Jim odvrne, da so celo pametnejši. »Kar se tiče varnosti, je zadeva zelo preprosta: morski psi ne jejo ljudi, sploh pa ne v mirni in kristalno čisti vodi, kjer lahko dobro vidijo, kaj se dogaja. Po več kot štirih desetletjih plavanja z največjimi plenilskimi morskimi psi na planetu še vedno nisem videl enega samega primera, da bi bili agresivni do človeka. Ves svet verjame, da gre za brezumne ubijalske mašine, v resnici pa so to prečudovita zavedajoča se bitja, ki se prav razcvetijo, če so deležna ljubezni in nežnosti.«

Jim Abernathy vsak dan vsaj kakih pet ur plava s svojimi prijatelji. Druge družine nima in pravi, da je tudi ne potrebuje. »Moja največja želja je, da bi jih svetu pomagal uzreti, kakršni v resnici so. In da bi s tem pomagal ustaviti njihovo povsem nesmiselno klanje, ki tako škoduje oceanom!«

Ob vsakodnevnih stihijskih pogromih nad morskimi psi točnih podatkov sicer ni na voljo, a ugledna žanrska revija Marine Policy je ocenila, da jih vsako leto pobijemo med 63 in 273 milijonov. »Ko izvem, da je kaka ladja za lovljenje morskih psov zaplula na Emmino ozemlje, mi srce skoči v grlo,« poroča Jim Abernathy. »Takrat se nemudoma odpravim k njej, poženem se v vodo in poskrbim, da je ves čas zraven mene. Vse, dokler ni nevarnost mimo.«

Velika večina morskih psov mora umreti zato, da nahrani nenasitni apetit industrije juh iz njihovih plavuti. Cena enega samega krožnika v trendovskih restavracijah po svetu še vedno dosega tudi do sto dolarjev. Premnogi še danes verjamejo, da meso in predvsem plavuti teh velikih plenilcev spodbujajo spolno potenco … Čeprav so znanstveniki ugotovili, da morski psi v svojih telesih skladiščijo velikanske količine živega srebra, tako da tisti ubogi zblojenci, ki jih uživajo kot afrodiziak, v resnici samo prispevajo k lastni spolni disfunkcionalnosti. Za povrh pa visoka koncentracija nevrotoksinov v plavutih ob rednem uživanju povečuje tveganje za hude nevrodegenerativne bolezni, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova.

Človeška vrsta torej letno pobije več kot sto milijonov morskih psov. Po drugi strani National Geographic poroča, da so morski psi recimo leta 2011 povzročili smrt 12 ljudi. Ob takem razmerju se lahko upravičeno vprašamo, kdo je v resnici brezumna ubijalska mašina, ki straši po modernih oceanih.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
...