pisatelj in zagovornik pravic otrok

V vojni se je prisilno boril tri leta ter nato ušel objemu ubijanja in mamil

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
17. 11. 2019, 13.17
Posodobljeno: 17. 11. 2019, 13.17
Deli članek:

Ismaela Beaha je vladna vojska afriške države Sierra Leone, v kateri se je rodil in odraščal, zajela pri trinajstih letih. V vojni se je prisilno moral boriti tri leta, dokler ga ni iz objema ubijanja in mamil rešila organizacija Unicef.

Mateja J. Potočnik
Ismael Beah

Danes je star 38 let, živi v Kaliforniji, ima družino, je pisatelj in zagovornik pravic otrok, ki so jih prizadele vojne. Pojasnjuje, kako vojna ukrade otroštvo, da otroci ne bi smeli biti žrtve vojne, na nobeni strani in pod nobenim pogojem. A da se s pravo pomočjo da vojno preživeti in živeti normalno naprej, tudi če si še otrok. Svojo izkušnjo je opisal v knjigi Daleč stran: spomini malega vojaka.

Česa se spominjate iz vojne, kakšni so vaši spomini?

To je bila brutalna vojna, veliko ljudi je bilo ubitih, bitke so bile krvave in namen vojne, kakršenkoli je že bil, se je izgubil, na koncu se je borilo za preživetje. Zmanjkalo je orožja, hrane, oblačil … Postala je vojna za čisto vsakodnevne, osnovne stvari. In za življenje, seveda.

Stari ste bili trinajst let, o orožju niste vedeli ničesar.

Odraščal sem v vasici, nihče v njej ni imel nobene vrste orožja. Lovili smo z mačetami in sulicami. O vojni sem prej samo slišal, začela se je v Liberiji, nato pa še na vzhodni strani moje države. Videl sem vojake, slišal pokanje orožja, ampak dokler me vojna ni zajela, nisem imel čisto nobenega odnosa do orožja.

Kasneje so vas seveda naučili ravnati z njim.

Z večino orožja ni težko ravnati, a v bistvu sem se učil ravnanja z njim kar med vojno, saj ni bilo časa za trening.

V teh treh letih je bilo ubitih veliko vaših prijateljev.

Izgubil sem veliko vrstnikov, pa tudi mlajših od mene, vodje so bili starejši, a vedno so dovažali nove in nove otroke, najstnike moje starosti. Del te vojne ni bila samo borba za ozemlje, ampak tudi rekrutiranje novih vojakov, ker so bile izgube res številne.

Kako ste preživeli – fizično in psihično?

Imel sem res močno voljo za preživetje, a resnično ne vem, kako mi je uspelo – imel sem čisto srečo, morda me je rešila božja volja, kakorkoli želite temu reči. Nekako sem preživel. In nikoli nisem obupal, vedno sem imel res močno željo po preživetju. Tako sem bil vzgojen, bil sem ljubljen otrok, imel sem močno oporo v družini. Nikoli se nisem predal, moj duh je bil nepremagljiv.

Zaradi srečnega otroštva?

Ja, imel sem res srečno otroštvo. Mnogi otroci so imeli že pred vojno težave v družini in se – tudi psihično – niso imeli kam vrniti, nekateri pa so zrasli ob vojni in nasilju, zanje je bilo težje preživeti. A seveda so preživeli tudi takšni.

Je vaša družina preživela?

Ne, starši in moja brata so bili ubiti, preživelo je le nekaj daljnih sorodnikov.

Sta bila tudi brata rekrutirana?

Ne, ubili so ju, še preden so rekrutirali mene. Eden je bil starejši, drugi mlajši od mene.

Med vojno ste uživali droge, da ste lažje prenesli vse, kar vojna prinaša s sabo.

Ja, to je del mehanizma, komandanti ti dajo drogo, da se lažje spopadeš z nasiljem, da lažje preneseš vse skupaj. In potem postaneš zasvojen. In jo začneš jemati tudi sam.

Ampak po tem, ko so vas rešili iz vojne, ste droge opustili?

Med rehabilitacijo sem se jih odvadil.

Kako pa je potekala vaša rehabilitacija?

Unicef me je odstranil iz bojev, nato sem šel v rehabilitacijski center, ki ga je prav tako vodil Unicef. Tam so imeli psihologe in druge ljudi, ki so ti pomagali v procesu pozabljanja grozodejstev vojne, tam sem se lahko odpočil in se pripravljal na vrnitev v normalno družbo. Številni socialni delavci so se ukvarjali z nami, da smo lahko začeli rehabilitacijo.

Kako dolgo je trajala pri vas?

V centru sem preživel pol leta. Nato sem živel pri stricu v glavnem mestu Sierra Leone. Sicer pa vojna na vsakega otroka vpliva drugače, vsak je travmatiziran drugače. Koliko časa si v tem centru, je odvisno tudi od tega, kako dolgo ti iščejo družinskega člana, ki te je pripravljen vzeti k sebi, ali rejniško družino. 

Imate še vedno travme zaradi vsega, kar ste preživeli?

Upam, da jih nimam več. (smeh) Nekaterih stvari nisem pozabil in jih ne bom nikoli, a me ne destabilizirajo več tako, kot so me.

Kako živite danes?

Živim zelo dobro, v Malibuju v Kaliforniji, tako da mi je lepo. Imam družino, sem zelo srečen. Imam čudovito ženo, ki je prav tako specialistka za zaščito otrok pri Unicefu – rešuje otroke iz vojn, se pogaja ... Spoznal sem jo, še preden je opravljala to delo, poročila sva se in imava tri čudovite otroke. Starejši ima pet, dvojčka pa skoraj tri leta.

Imeli ste rejniško mamo.

Res je, posvojila me je družina v New Yorku.

Takrat ste zapustili strica v Sierri Leone?

Ja, to se je zgodilo, ker sem šel v New York preko Unicefa govorit v Združene narode, kakšne so posledice, če mora otrok v vojno. Tam sem srečal žensko, ki me je kasneje posvojila, postala moja mama. Ostala sva v stikih, ker sem se najprej vrnil k stricu, in ko je v moji državi spet izbruhnila vojna, jaz pa sem imel potni list, ki sem ga dobil od Unicefa, sem lažje hitro zapustil domovino. Ona pa mi je bila pripravljena pomagati.

Unicef vas je rešil iz vojne, vam rešil življenje, zaradi njega živite v ZDA.

Vse to je res in zelo sem hvaležen tej organizaciji.

In zdaj tudi sami delate za Unicef.

Sem ambasador dobre volje (Ismael to delo opravlja brezplačno, op. a.) in zagovornik otrok, ki so bili kakorkoli poškodovani zaradi vojne. Tako vračam organizaciji, kar mi je dala. Ljudi opominjam, da se otroke da in da jih je nujno rešiti iz vojn ter kasneje podpirati, jim pomagati odrasti čim bolj normalno. Ker sem sam doživljal vse to, vem, kako pomembna je vsa ta psihosocialna pomoč. In da je kasneje, ko vse to preživiš in se pobereš, mogoče imeti normalno življenje, tako kot ga imam jaz. Šel sem skozi ubijanje, skozi zasvojenost z drogami, skozi vsa grozodejstva vojne, a danes skušam živeti življenje normalnega, zadovoljnega človeka. Torej je življenje po vojni, po tej hudi travmi, mogoče. Čutim odgovornost ljudem pojasnjevati, da se da preživeti in živeti. Lahko padeš v vojno proti svoji volji, a se lahko iz nje in njenih posledic tudi izvlečeš.

Kako vojna vpliva na otroka?

Uniči ti otroštvo, odvzame ti ga. In nikoli ga ne dobiš nazaj. A s podporo in pomočjo dobrodelnih organizacij ti ga delno lahko vrnejo. Tudi sam sem primer takšne pomoči, saj zdaj sedim pred vami. (smeh) Če ne bi bilo pomoči, se ne bi živ izvlekel iz vojne.

Katere so za vas najpomembnejše stvari v življenju, preživeli ste marsikaj hudega?

Kar nekaj jih je – seveda moji otroci, družina, rad bi, da bi odrasli v svetu, ki ščiti otroke, drugo je to, kar počnem za otroke, ki so jih prizadele vojne, za Unicef, in tretje – moje pisanje. Preživljam se s pisanjem knjig, zdi se mi, da je znanje izredno pomembno, pomembno je razumeti in spremljati, kaj se dogaja v svetu, pomembne so prave odločitve v življenju. In seveda svoboda.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica 46