Dostopnost literature, podatkov na spletu, raziskave DNK za določene vrste gob omogočajo vedno nova odkritja. »Pri nas je kar nekaj navdušencev, ki raziskujejo nove vrste – nove seveda za Slovenijo. Edina goba, ki so jo odkrili v Sloveniji v zadnjih petdesetih letih, je ilirska mlečnica. Ni pa endemit, ker so jo kasneje našli tudi v drugih državah,« je povedal že po telefonu, ko sva se dogovarjala za naše skupno gobarjenje.

Več kazni za parkiranje kot za gobe 

V gozd smo se podali tako, kot se za gobarje spodobi – primerno oblečeni in obuti. Bojan je imel s sabo dve košari – v eni je bilo že kar nekaj gob, ki jih je nabral še pred našim prihodom, nož za grobo čiščenje, če pa je v gozdu veliko podrasti, nam zelo prav pride tudi palica, nas je poučil. »Vedeti moramo, da lahko po uredbi naberemo le dva kilograma na dan, zelo pomembno pa je tudi spoštovanje pravil parkiranja avtov v naravnem okolju. V zadnjih letih je bilo kazni za nepravilno parkiranje v naravi bistveno več kot zaradi preveč nabranih gob,« je bil hudomušen. »Uspešno gobarjenje je zame povezano predvsem z gibanjem v naravi in fotografiranjem vrst,« nam je položil na srce, da se v gozd ne odpravljajmo zato, da bi na vsak način našli gobe, ki si jih želimo, temveč zaradi sebe in novih doživetij. »Eno od pravil gobarjenja je 'hiti počasi', pomembna pa je tudi izbira terena.«

Uživajte gobe, ki jih dobro poznate 

Neizkušenemu gobarju se bo na prvi pogled zdelo, da je veliko gob med seboj zelo podobnih. Do zamenjav lahko pride znotraj posameznega rodu (npr. različne golobice, sirovke, gobani), kar na srečo ni usodno. Nevarno pa je, če zamenjajo, npr., lisičke z oljkovim livkarjem, golobice z zeleno mušnico, kukmake s koničasto mušnico, male štorovke z obrobljeno kučmico ... Zato gobarji svetujejo, da gob, ki jih ne poznate dobro, nikakor ne nabirate. »Če to upoštevate, ste lahko brez skrbi.« Med hojo sem se spomnila, kako so mi kot deklici, ki je z očetom zelo rada stikala za gobami po zasavskih gozdovih, rekli, da če pogledaš majhnega jurčka, se ga dotakneš, a ga ne odtrgaš, ker bi ga pustil, da bi še malo zrasel, ta ne bo več rasel. Svojo radovednost sem potešila pri izvedencu. »Po načinu rasti delimo gobe na razkrojevalke – to so recimo dežnikarice, parazitske, ki rastejo na drevesih, in mikorizne, s podgobjem povezane z drevesi, to pa so recimo jurčki. Če pri mikoriznih gobah, pri jurčku torej, stopimo v njihovo neposredno bližino, lahko tako nehote prekinemo podgobje in zaradi tega ne bo več rasel, to je ta skrivnost. Če pa smo bili od gobe dovolj oddaljeni, bo rasla naprej.«

»Narava v višjih predelih prej zaključi svoj cikel, hitreje se ohladi, gobe se morajo bolj potruditi, poženejo ob slabših pogojih, zato jih nabirajo prej.« Izkušeni gobarji prav čutijo, kdaj bodo domov prinesli gob za pošten obrok. »Ko začutiš tisto zdravo vlago v gozdu, vonj po gobah v nosnicah in vidiš drobne gobice – ki hitro zrastejo ob izpolnjenih pogojih za rast – potem veš, da bodo zunaj kmalu tudi večje.«

Kakšni pa so ugodni pogoji? »Vsaka goba ima rada toplo vreme, pa da jo vsaj dvakrat na teden malo zalije. Zato je bilo letošnje poletje tako ugodno za rast lisičk. Najpomembnejša je vlaga. Spomladi je vlage sicer dovolj, vendar hitro zapiha topel veter, ki izsuši vrhnjo plast in odpihne vlago. Za jurčke so idealni pogoji topla in ne preveč mrzla jutra in dnevne temperature od 15 do 20 stopinj. Se kar držijo terminov. Začne se maja z borovim gobanom, od junija do oktobra raste poletni goban, avgusta začne v višjih predelih –  Pohorje, Rogla, Pokljuka, Jelovica, Karavanke in še kje – rasti jesenski goban. Letina je odvisna od vremenskih pogojev.«

gobar ilirska_mlecnica - foto anton soklič
Anton Soklič
Ilirska mlečnica, goba, ki so jo najprej našli v Sloveniji.

Gobarji svojih najdišč ne izdajajo 

Vsaka vrsta jurčka zahteva višji organizem. Jesenski goban je najraje v smrekovih in mešanih gozdovih, poletni goban pa tam, kjer rasteta hrast in gaber. Koreninski sistem dreves se poveže z glivo gobana. Jurčke je vedno mogoče dobiti na približno enakem mestu ob enakem času, zato si je dobro zapomniti taka mesta.« Zaradi tega torej gobarji tako neradi izdajo »rajone«? »Ja, seveda,« se je nasmehnil. »Kdaj se zgodi, da kakšnega komu tudi prevzamemo. Na istem mestu lahko zrastejo tudi večkrat na leto.« Je res, da ob prazni luni ni gob? »Vemo, da luna vpliva na ljudi, zakaj ne bi torej tudi na gobe. Pri določenih gobah smo, zanimivo, celo opazili, da se na istih mestih pojavijo trikrat zapored, na osemindvajset dni, kot pri luninem ciklu.«  

Tudi pozimi najde gobe 

»Glavna gobarska sezona se konča nekje konec oktobra, kar pa ne pomeni, da do novega leta ne bomo nič našli. Mrtva sezona je le v času, ko temperature padejo pod ledišče in vztrajajo ves dan. Tisti, ki smo veliko v gozdu, vselej kaj najdemo, če ne drugega, pa drevesno gobo. Druge gobe me zanimajo zaradi razširjenosti, lepote, ker so zanimive, pri lesnih pa njihove lastnosti. Večina lesnih gob je razkrojevalk, kar pomeni, da se morajo za svoj organski material boriti z bakterijami, zaradi česar so razvile določene kemikalije, ki jih odganjajo. Zato so lahko zdravilne tudi za človeka.« V Sloveniji poznamo več kot 3000 vrst gob, Arzenšek jih nabira približno 80.

»Najraje imam lisičke in zimske kolobarnice, z veseljem si privoščim jurčke oz. gobane, golobice, dežnikarice, sirovke, polstene, kukmake, cigančke ...« Doma jih pripravljajo v omakah, juhah ali preprosto z jajčki, nekajkrat letno pa napravi gobji namaz, ki bi ga z največjim veseljem pokusila tudi sama. Sicer pa so gobe v današnji kuhinji nepogrešljiva začimba, ki jo pripravljajo na tisoč in en način.

Užitne, neužitna in strupene 

Kako pa raziskovalci gob ugotovijo, katere gobe so užitne, katere ne in katere strupene? »Preizkušanje gob strogo odsvetujem, ker so nekatere najbolj strupene vrste, npr. zelena mušnica, lahko zelo prijetnega okusa. Pravil je zelo malo in jih uporabljamo le, če določen rod gob dobro poznamo. Na katerih vrstah to lahko počnemo, pa se bodo bralci naučili, če se bodo o gobah želeli naučiti kaj več. Priporočamo, da to storijo v gobarskih društvih ali pod mentorstvom izkušenega gobarja. Veliko se je mogoče naučiti tudi na internetu ali s knjigami, je pa dobro svoje znanje vseeno preverjati na gobarskih razstavah. Gobe raje večkrat zavrzite, kot pa da bi tvegali.« Lahko prepoznavnih gob je namreč dovolj in med njimi je večina najokusnejših – zato je tveganje povsem nesmiselno.

gobar03
osebni arhiv
Ena naših najbolj zaželenih gob-

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_42
Zarja Jana
...