Ko je zazvonila budilka, je bil dan zgolj daljna obljuba. Luang Prabang je pokrivala tema, ki so jo nežno božale redke poulične svetilke. Ura je kazala nekaj čez peto, ko sva, po prvi močni kavi, ki je pognala kri po zaspanem telesu, z dolgimi koraki krenila proti središču mesta. Potem sva jih zagledala. Verni domačini so v pražnjih oblačilih klečali na rogoznicah. S sklenjenimi rokami in sklonjenimi glavami. V pričakovanju. Ob sončnem vzhodu, skritem za hrib Pu Si, se je tema razmaknila in postajala redkejša.

reportaza biber čajni nasadi
Bernarda Biber
Šrilanka spada med največje pridelovalke čaja na svetu, obisk čajnih nasadov pa spada med najlepše popotniške izkušnje.

Darovanje hrane menihom

Prihajali so v dolgi vrsti, skoraj kot vojaki. Budistični menihi. Najprej najstarejši, zadaj novici, s kovinskimi posodami, opasanimi čez hrbet. Vsi odtenki oranžne na rjuhastih oblačilih. Bosonogi. Za hip so se ustavili ob vrsti vernikov. Ti so, ne da bi izmenjali pogled, v posode menihov spuščali pesti riža, sadje, dišeče palčke. V popolni tišini, spoštljivo in predano. Ob koncu darovanja so menihi postali pred darovalci, ki so še vedno ponižno sklanjali  glave. Najstarejši je kratko zmolil. V polmraku se je žafranasti privid porazgubil po templjih. Obred binthabat, darovanje hrane menihom, je značilen predvsem za dežele s theravada budizmom, kot so Tajska, Burma in Laos.

reportaza biber gradnja mostu
Bernarda Biber
Na obrežju reke Nam Khan, ki se v Luang Prabangu izliva v Mekong, vsako leto znova zgradijo bambusov most, ker starega odnesejo razjarjene monsunske vode.

Čeprav sva mu prisostvovala tudi drugod, nazadnje celo na plaži na tajskem Ko Changu, ni bilo doživetje nikjer tako močno, tako neverjetno kot v nekdanji laoški prestolnici. Skoraj ganljivo je opazovati izjemno dolge vrste menihov, ko so starejši zaverovani v molitve, mladci zadaj pa še vedno otroško razigrani, bežečih oči. Ponižno sklonjeni verniki in mi, vsiljivi turisti, ki se trudimo s primerne razdalje v fotografski objektiv ujeti zanimive prizore. Moteči tujek smo, nespodobni v svoji želji po doživetju, s katerim se bomo postavljali doma. V nasprotju z našim prepričanjem dobrodelni niso tisti, ki darujejo, temveč tisti, ki sprejemajo! Darovanje bo njim in njihovi družini koristilo v sedanjem in prihodnjem življenju. Menihi si hrano razdelijo in jo skupaj pojedo do poldneva. Za nekatere je to edini dnevni obrok. 

reportaza biber Haputalle
Bernarda Biber
1431 m visoko ležeči Haputale velja za eno najbolj spregledanih turističnih ciljev na Šrilanki.

Eksotika za turiste

Sonce se je še vedno mučilo s Pu Sijem in le toplota je dajala slutiti nov, vroč dan. Tržnica je vrvela. Ob ozkih ulicah so na ponjavah na tleh ali na priročnih mizicah vabile pisane, nenavadne vrste zelenjave, ribe, v venec speti rakci, kosi govejega in prašičjega mesa, žuželke, kuščarji, jegulje, veverice, čebelje satje, sveže bagete, jajca, žive kokoši ... Domačini so kupovali, tujci z zanimanjem, včasih z nejevero in občasnim gnusom zrli v ponujeno. In fotografirali, nenehno, skoraj nekontrolirano. Eksotika za razvajene množice.

Na polotoku med mogočnim Mekongom in reko Nam Khan, s spogledljivim hribčkom Pu Si in krono kraških gora, leži na nadmorski višini 700 m mesto, ki ga je Unesco leta 1995 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, nekdanja laoška prestolnica, še danes središče budistične učenosti. Luang Prabang, ki ga zaznamujejo številni templji in samostani, kjer se prepletata in zlivata v edinstveno mešanico laoška in francoska kolonialna arhitektura. Starodavno kraljevo mesto, ki na ogled ponuja tudi nekdanjo palačo in privablja številne turiste, a mu je uspelo ohraniti skoraj podeželski čar, ki naju je omrežil že ob prvem obisku pred nekaj leti. Mestece, ki razvaja srce, duha in želodčke, kjer se uživa in nakupuje ter zaspi malo po deseti zvečer, ko se Luang Prabang utrujeno pokrije z odejo tisočerih zvezd.

reportaza biber igra
Bernarda Biber
Razposajena otroška igra v pomonsuskem Mekongu.

Dragulji Mekonga

Vedno, ko se vračava v nama ljube kraje, odkrivava majhne dragulje, ki so ljubosumno skriti, včasih na pogled neopazni, a se jih splača poiskati, biti radoveden. Treba je tudi kam zlesti in se pomešati med domačine. Najdeva majhne templje, ki jih turistične skupine ne obiskujejo, posedava na njihovih vrtovih, med bugenvilijami in palmami in neštetimi kipi Bude. Izgubiva se med ozkimi, zavitimi ulicami kolonialnih lepotic, da si v senci privoščiva pravo laoško kavo, tisto gosto, temno in sladko. Po strmih stopnicah se spustiva na obrežje Nam Khana, kjer gradijo bambusov most.

reportaza biber jutranja daritev
Bernarda Biber
Obred binthabat – darovanje hrane menihom – je značilen predvsem za dežele theravada budizma.

Vsako leto novega, ker starega odnesejo razjarjene monsunske vode. V terasasti gostilnici, v globoki, hladni senci, ker je sonce že visoko nad mestom in sili povsod, v vsako odprtino meče svoje žareče oglje, sedeva za mizico s pogledom na Mekong. In srebava gosto juho s koščki mesa, rezanci in svežimi kalčki, tako kot številni domačini, ker je ravno čas kosila in potem opoldanskega počitka, ko se mesto umiri, ko za nekaj časa vse zamre. Ko se polenijo tudi vozniki tuk-tukov in dekleta, ki ponujajo masaže, in ko celo turistov ni na spregled.   

reportaza biber lokalni mladci na vlaku
Bernarda Biber
Zabava ob počasni vožnji (20 km/h) vlaka skozi šrilanško Hill country.

Raj za barantanje

Majhni trajekti vozijo preko Mekonga v vas na drugi strani, ki ima morda ime, predvsem pa čudovit pogled na kraljevo mesto. In je taka, kot vse vasi na severu Laosa. Z razrito peščeno cesto, bornimi bajticami, kjer se sprehajaš med kokošmi in prašiči, se za hip ustaviš ob ponujenih pečenih dobrotah, kjer prodajalec s pahljačo odganja muhe, opazuješ brivca v baraki in otroke, ki s podrtega debla skačejo v reko ter se škropijo s kalno vodo. Luang Prabang tam čez je skrit med drevje. V žarkih opaziš bleščečo streho kakega templja in pagodo na vrhu hriba. Prijeten vetrič ohromi noge, da se le s težavo spustiš nazaj do trajekta, med množico mopedov, koles in domačinov.

reportaza biber mi2 na Lipton\'s seatu
Biber
Najljubši kotiček nekdanjega čajnega barona sira Thomasa Liptona z razgledom na sedem provinc.

Zvečer v mestu, kjer je promet za avtobuse in tovornjake na srečo že tako prepovedan, zapro tudi glavno ulico. Naenkrat zrastejo šotoraste prodajalne spominkov. Čas je za šoping. Ponujajo vse, kar si lahko poželi potrošniško srce: majice z obveznimi napisi Mekong in Laos, lesene lutke, ročno izdelan papir, šatulje, pisane šale, med katerimi so mnogi, žal, uvoženi iz bližnje Tajske, ročno tkano blago za tradicionalna laoška krila, mehke copate, nakit … Vmes matere, sedeč na tleh, podojijo najmlajšega člana družine, ki nato mirno zaspi na kupu oblačil. Barantava, kupujeva, uživava.

reportaza biber most naredijo vsako leto znova
Bernarda Biber
Na videz lena reka Nam Khan se v Luang Prabangu objame z mogočnim Mekongom.

Užitki za brbončice

Xieng Dong, kot naj bi se mesto sprva imenovalo, ponuja kulinarične užitke, ki se jim ne moreš upreti. Medtem ko na potovanju po severu izven turističnih središč ni veliko izbire in je hrana pogosto enolična, v starodavni prestolnici uživajo tudi brbončice. Zjutraj vabi pisano tropsko sadje, ki ga zmešajo v smuti. Dediščina francoskih kolonialistov so sveže bagete, dolgi beli kruh, ki ga napolnijo z zelenjavo, mesom, jajci, tunino. Ko se ti zatoži po domu, izbereš omlete in polnjene rogljičke. Sredi dneva osvežijo mesne juhe, ko jih obilno potreseš s čilijem, ki telo ohladi.

reportaza biber na vlaku v Hill country
Biber
Vožnja z vlakom po šrilanški pokrajini Hill country po tirih, ki so jih v 19. stol. zgradili Angleži, velja med popotniki za najlepšo v deželi.

Ampak zares se užitki začnejo šele zvečer. Nočne tržnice so nekakšna južnoazijska posebnost. Vzniknejo ob mraku. V temno obzorje se vije dim iz neštetih kurišč. Na lesene palčke nanizano kokošje, prašičje ali račje meso, ki so ga nekaj časa marinirali v mešanici sojine omake in začimb, preprosto vržejo na žar. Ribe iz Mekonga ali Nam Khana namažejo z riževo moko in napolnijo z limonino travo, potem gredo tudi te na ogenj. Dolge mize se šibijo pod težo raznovrstne kuhane ali pražene zelenjave.

reportaza biber nomadski pastirji 2
Biber
Po vojni med Rusijo in Gruzijo za Južno Osetijo so se v obmejno kavkaško dolino Truso vrnili le nomadski pastirji.

Tukaj so spomladanski zvitki, sveži ali ocvrti, testenine in riž na tisoč načinov, solate, sladki paradižnik, tofu, papaje in lubenice. Za evro in pol  v plastično posodico nabašeš vse, kar je zlakotilo oči in pripravilo želodček h kruljenju. Meso in pijačo je treba plačati posebej. Potem sedeš za mizo skupaj z drugimi gosti, ki jih ne boš nikoli več srečal. Tujci in domačini, vsi drugačni, vsi združeni ob jedi z lesenimi palčkami, mastnih prstov in zadovoljnih obrazov. Med nogami se motajo kužki in s prosečimi pogledi beračijo.

reportaza biber obiralke čaja
Biber
Plantažni delavci zaslužijo le evro ali dva na dan, a morajo preživeti številno družino.

Od tistih miz nihče ne odide lačen.  Legenda pravi, da se je Buda nasmehnil, ko je na potovanju v teh krajih za dan počil, in mestu napovedal lepo prihodnost. Hudomušno pomislim, da se je morda nasmehnil tudi zato, ker je imel poln želodček.

reportaza biber ovce
Biber
V dolini Truso skoraj ne srečaš človeka, zgolj številne črede ovac.

reportaza biber samostan ob koncu doline 1
Bernarda Biber
Na koncu doline Truso, blizu zaprte meje z Južno Osetijo, stojita osamljena ženska samostana.

reportaza biber tak razgled je imel Sir Lipton
Bernarda Biber
Sir Thomas Lipton, eden od pionirjev pridelave čaja, je zgradil velikanski imperij in še danes črni čaj pogosto imenujejo zgolj lipton.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_41
Zarja Jana
...