Je kmet, gostinski tehnik, ima diplomo fakultete za menedžment, je tudi kuhar na njihovi turistični kmetiji. Zelo zavzeto opravlja funkcijo predsednika turističnih kmetij Slovenije, v prostem času rad deska, rola po vseh rampah, ki jih najde, teče in pleza. O tem, da je ljubeči mož in očka, pa sploh ni treba izgubljati besed. Aja, opazila sem tudi, da je uspešen v treniranju domače pasje ljubljenke Abbe.

Kmetija na obrobju mesta

Začudena sem bila, ko sva s Šimnom prispela na cilj. Za turistično kmetijo sem imela predstavo, da leži kje na samem, na kakšnem hribčku ali vsaj na obrobju gozda. No, saj kmetija leži na obrobju, ampak na obrobju Brežic! Matija Vimpolšek, ki je predsednik Združenja turističnih kmetij Slovenije, mi je med smehom razložil, da tovrstne kmetije v mestih niso nič nenavadnega. »Pred mnogimi leti seveda še nismo bili v mestu, Brežice pa so se počasi širile in tako smo pristali v mestu. No, pravzaprav na obrobju. V Sloveniji je okoli tisoč različnih kmetij, ki se ukvarjajo s turizmom, in kar okoli dvajset odstotkov je takih, ki ležijo v mestih.« No, pa je padlo še eno moje prepričanje.

Vreme od nekdaj nepredvidljivo

Preden sem Matijo začela zasliševati o njihovem življenju, sva se lotila najbolj splošne stvari – vremena. Saj veste, za ogrevanje (pogovora, ne ozračja, ki je bilo tisti dan, kot da so vsi kurjači tam zgoraj čisto znoreli!). Matija je povedal, da z vremenom ni tako hudo, kot govorimo in pišemo. »Že res, da smo letos doživeli nalive in točo, krompir bi morali začeti pobirati že pred 14 dnevi, pa je še vedno v zemlji, tudi kositi se ne da. Ampak veste, vreme je bilo vedno nagajivo, meni se ne zdi nič čudno; v kakšne teorije zarot pa ne verjamem. Ja, seveda, človek s svojimi dejanji tudi  pripomore k spreminjanju vremenskih razmer, ampak vedeti morate, da se je vreme od nekdaj spreminjalo. Moja stara mama je rada pripovedovala, da so bile v njenih mladih časih tako hude zime, da je Sava zamrznila, led pa  je bil tako trden, da so tudi krave lahko hodile po njem. Zdaj so se meseci malo zamaknili, zima traja dlje kot nekdaj. Včasih smo sadili krompir februarja, zdaj ga marca. Imamo pa v teh koncih srečo, da zelo redko pada toča, verjetno nas ima tam zgoraj nekdo rad. Pa Gorjanci in bizeljsko-sremiški hribi nas ščitijo,« je pomodroval. Se bom kar strinjala z njim, le kdo bi več vedel o vremenu kot nekdo, ki je življenjsko odvisen od njega.

Šolanje na tržnici

Matija gospodari že deset let. »Na kmetiji delam že od mladih nog, kmetovanja pa sem se naučil doma, ne na kmetijski šoli,« je povedal med smehom. Mladi mož je izjemno komunikativen in prijazen. Kot rojen je za gospodarja na kmetiji, kjer se ukvarjajo tudi s turizmom. Mama Slavica je izdala, da je šel skozi trdo šolo tržnice. Naj mi malce bolj razloži, sem jo prosila, saj za šolo tržnice še nisem slišala. »S pokojnim možem imava tri otroke, Matija je najmlajši. Svoje pridelke smo prodajali na tržnici v Brežicah. Naš Matija je bil pravi mali vragec. Na začetku, hodil je v peti razred osnovne šole, mu je bilo sicer malce nerodno, ko pa je postal na tržnici domač, ga ni nihče več ustavil. Bil je pravi psiholog in prodaja mu je šla izjemno dobro. Se spomnim sosede, ki je občudujoče pripomnila, da bi njeni otroci na tržnici prodajali samo pod pogojem, da bi si dali vrečo na glavo, tako jim je bilo nerodno. Naš Matija pa je bil rojen za to delo!«

Ati, pihaj!

Med našim pogovorom sta se Vimpolškova otroka, šestletni Jakob in štiriletna Brina, podila po dvorišču. Mamica in Matijeva žena Polonca, ki je zdravnica v brežiški bolnišnici, je bila v službi. Zato je ati s kotičkom očes pazil nanju. Malo sta se podila tudi s skirojem. Brinina vratolomna vožnja se je končala s padcem in odrgnjenim kolenom. Ati Matija je vstal izza mize in odšel k jokajoči hčerki. Nežno jo je vzel v naročje in ji povedal, da ni dobro oblečena za tovrstne vragolije. »Dolge hlače in komolčnike rabiš,« ko pa je boleče koleno malce popihal, je deklica nehala jokati. In tudi bolečina je čudežno odšla, očitno. Matijo sem vprašala, koliko mu pomeni družina. Čudno me je pogledal in rekel samo eno besedo: vse! Prizor s hčerko je nehote potrdil njegove besede.

No, pa sem postal kmet!

Matijev pokojni oče je kljub sinovi visoki izobrazbi vedel, da ta ni človek za pisarno, da ima rad naravo in da se nadvse rad druži z ljudmi. Verjetno je zato tako kmalu gospodarstvo prepisal na najmlajšega. Vzrok je seveda bil tudi v tem, da Matijev oče ni bil eden tistih kmetov, ki si želijo postavljati spomenik, rajši je kmetijo prepisal na sina in ji s tem omogočil napredek.

Preden so Vimpolškovi začeli s turizmom, so se ukvarjali s poljedelstvom. »Postavili smo svoj namakalni sistem z vrtino, kasneje pa smo dejavnosti dodali tudi živinorejo. Pred vstopom v Evropsko unijo smo na petih, šestih hektarih posadili zgodnji krompir. Zaradi lege in rodovitne zemlje smo ga imeli prvi v državi, pred Primorci. Po vstopu v EU pa so cene krompirja krepko padle in se ni več splačalo. Zato smo se dodatno lotili živinoreje. Živali smo imeli v prosti reji, ukvarjali smo se s pridelavo mesnih izdelkov. Ugotovili smo, da znamo in da nam gre.« Takrat, je povedal Matija, so začeli razmišljati o turistični kmetiji, ki bi jo tržili za razne priložnosti, kot so poroke, praznovanja in podobno. Predlagal je očetu, da bi se usmerili v turizem, in oče je pristal.

Nočna mora

Iznajdljivi Matija se je zadeve lotil kot pravi menedžer. Prijavili so se na razpis za nepovratna sredstva za notranjo opremo, pa so žal izpadli z njega. »Vzrok je bil banalen – ne moremo sodelovati na razpisu, ker smo kmetija na mestnem zemljišču!« se je spominjal začetka Matija. »Takrat še nismo prav zares vedeli, v kaj se spuščamo. Najeli smo 380.000 evrov kredita. In od skrbi tri leta nismo spali. Vsak dan smo se tresli in švicali ob misli na to, kaj bo, nam bo šlo, bomo zmogli vrniti kredit? Ker pa je v naši družini doma borbenost, smo počasi, počasi izplavali,« se danes kar smeje Matiji. Z vso pravico! Počasi je posel rasel in danes jim gre dobro. »Nimam kaj jamrati,« je bil kratek Matija, ki je na kmetiji glavni chef, daleč naokoli slovijo po svojem kmečkem »slow foodu«. A ne ustrašite se, nihče od Vimpolškovih ne bo odšel lačen!

Za predsednika!

Matijeva borbenost, vztrajnost in veščina komuniciranja pa niso ostali neopaženi. Lansko leto spomladi je bil izvoljen za predsednika Združenja turističnih kmetij Slovenije. »Rad opravljam to delo, čeprav mi vzame veliko časa in mi to kdaj pa kdaj hodi narobe. Ni mi težko, ker hodim v enakih čevljih kot člani našega združenja, se pravi, da zelo razumem probleme, ki pestijo kmetije, ki se ukvarjajo s turizmom. Pri tem delu je ogromno birokracije, birokracija je že pri vodenju osnovne dejavnosti, se pravi kmetijstva, kaj šele dopolnilne dejavnosti, kar turizem na kmetiji je. Pri naši hiši imamo računovodjo, ker sami ne zmoremo. Moja žena Polonca pa je tista, ki ureja papirje. In ima kaj delati!«

Zagrizeni Vimpolšek je s trmo in vztrajnostjo dosegel, da nihče več ne bo v taki stiski, kot so bili on in njegovi domači ob negotovem začetku dopolnilne dejavnosti, saj je dosegel, da lahko turistične kmetije, ki stojijo na mestnem zemljišču, prav tako sodelujejo na razpisih ministrstva za kmetijstvo za nepovratna sredstva za turizem.

Kmet, ki potuje. Pa mama tudi

Ja, pri Vimpolškovih se veliko dela, to je res. Slovijo po svoji prijaznosti, Matija je izdal poslovno skrivnost: »Kadar pride k nam večja skupina ljudi, vedno najdem v skupini tistega, ki se drži najgrše. Posvetim mu vso pozornost in ne neham, dokler mu na usta ne izvabim nasmeška!« Družina Vimpolšek pa ne živi samo za delo. »Dajte no, to pa ne bi bilo ničemur podobno, če si ne bi privoščili dopusta. Prav je, da človek dela, prav pa je tudi, da si oddahne, nočem se zgarati do smrti! Naši starši so garali, nikoli niso poznali oddiha. Za vse se je bilo treba matrati. Mi je kar težko pri srcu, ko pomislim, kaj sta imela starša od samega garanja, kaj sta lepega  doživela? Sam nočem tako živeti in tudi otrokom ne privoščim tako garaškega življenja!« Pametno razmišljanje, svet gre naprej in kmetje tudi!

Družina rada potuje, med dopustom so vedno aktivni, poležavanje ni zanje. Letos so bili na Sardiniji, v prejšnjih letih pa so bili na čudoviti Korziki in Tenerifu. Za potovanja so navdušili tudi mamo Slavko: »Ja, tudi ona rada leta po svetu, kar porinemo jo, pa gre!« Matija gre kam tudi službeno, letos je bil na Finskem. »Spremljam razpise in se prijavim. Zanimajo me države, ki ne nazadujejo, ampak take, ki imajo kaj pokazati. Na Finskem, na primer, njihovi mladinski centri delujejo na podoben način kot naše turistične kmetije. Tako kot pri nas lahko tam otroci in mladina v mladinskih centrih spoznajo živali, naravo, nabiralništvo, ribolov. Tam imajo tudi adrenalinske parke. To je zelo zdrav način preživljanja prostega časa,« je prepričan Matija. Izkušnje, ki bi jih kazalo prenesti tudi k nam.

Matija Vimpolšek je prepričan, da je prihodnost turističnih kmetij svetla. »Zato z veseljem sodelujemo pri projektu Evropska gastronomska regija 2021, kjer bomo turistične kmetije eden večjih igralcev, saj smo edini, ki stoodstotno uporabljamo in tržimo našo domačo, kakovostno hrano.«

Všeč mi je, da se Vimpolškovi zavedajo, kakšno bogastvo je domača hrana, ki jo z veseljem delijo s svojimi gosti. Pod Matijevo dirigentsko palico ubrano igra ves Vimpolškov orkester!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_37
Zarja Jana
Zarja Jana 37