Bilo je pred trinajstimi leti. Takrat je Anton Kolenko Tarzicij, sicer duhovnik v župniji Videm pri Ptuju, na slikanju ožilja izvedel, da nekaj ni v redu.

Povedali so mu namreč, da se mu nabirajo obloge v ledvičnih stenah, kar da vodi v odpoved tega organa. »Takrat sem to pač sprejel, ni bilo panike, ampak se je to kmalu obrnilo, ko so mi na eni izmed nadaljnjih preiskav dejali, da bo pa zdaj treba iti na hemodializo,« nam je povedal.

Soočenje s tem dejstvom je bilo zanj zelo težko. »Svet se mi je porušil. Takrat sem bil, se še zelo dobro spomnim, zelo aktiven, saj smo ravno gradili novo cerkev na Ptuju. Bil sem precej obremenjen. In ta novica me je močno 'udarila'. Mislil sem, da je to moj konec, tudi konec mojega duhovništva,« priča. A na srečo se je zgodil preobrat. Pravi, da so ga sestre in ostali, ko je prvič odšel na hemodializo, močno spodbudili. »Dejali so mi, da se zaradi tega življenje ne konča, da gre naprej, samo malo drugače. In počasi sem to dojel. To mi je res pomagalo, me potolažilo.«

Začel je pisati

»Vsako trpljenje, in bolezen to je, lahko človeka zelo prečisti. To sem sam doživel. Zdaj življenje dojemam čisto drugače kot prej.« 

Tako zdaj trikrat na teden hodi na dializo, ki traja okoli pet ur, in ta čas izkoristi na prav poseben način. »Začel sem razmišljati, kaj bi lahko počel medtem, kako bi ure čakanja, da se mi prefiltrira kri, lahko bolje izkoristil, in odločil sem se za pesnjenje. Začel sem pisati in nastala je pesniška zbirka z naslovom Ko se pretaka srčna kri, za katero sem res vesel, da so jo ljudje sprejeli s takim navdušenjem. To je ena redkih knjig, ki je nastala na dializi,« se pohvali.

Poudari, da se je z boleznijo okrepilo zavedanje, kako dragocen je čas oziroma ga je začel doživljati intenzivneje. »Ugotoviš, da ga ni na pretek, kar je pri meni imelo za posledico, da sem postajal vse prisotnejši v 'tukaj' in 'zdaj'. Sploh tisti čas zunaj bolnišnice zdaj drugače doživljam,« nam je zaupal.

Rešiti življenje

Anton Kolenko Tarzicij, ki še vedno opravlja poklic duhovnika, pravi, da se za presaditev ledvic ni odločil. Pravzaprav to ni mogoče, ker obstaja preveliko tveganje za zaplete v primeru transplantacije. Zelo pa je naklonjen ideji o tem, da se človek opredeli za darovalca organov po svoji smrti. »To zelo podpiram. Človekov smoter namreč je, da dela dobro, in če lahko nekomu pokloni organ in s tem reši življenje, je to nekaj plemenitega. Če razmišljamo o tem, potem naj nas do končne odločitve vodi prepričanje, da želimo nekomu dobro,« izrazi svoje stališče do donorstva.

Darovalec je lahko sicer vsakdo, pomembno je le, da je zdrav in ni nosilec infekcijskih, posebej virusnih bolezni oziroma da nima malignega obolenja. Za darovanje organov po svoji smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba, vendar šele po dopolnjenem 15. letu starosti. Če se človek za časa svojega življenja ni opredelil za darovanje svojih organov po smrti, se njegove organe lahko odvzame, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji.

Odločimo se pravočasno

Pri mrtvem darovalcu lahko dele telesa zdravniki odvzamejo šele takrat, ko je po vseh predpisih ugotovljena smrt, to je, ko pride do dokončne odpovedi delovanja celotnih možganov. Ker je za uspešno presaditev organov ključnega pomena njihova zadostna prekrvavljenost, je treba po smrti darovalca čim prej urediti vse pogoje za odvzem organov. Prav zato je tako pomembno, da se človek za darovanje svojih organov opredeli že za časa svojega življenja, saj je tako prihranjen dragoceni čas, ki bo drugemu človeku poklonil življenje.

Nova perspektiva

Ob robu našega klepeta duhovnik Anton Kolenko Tarzicij spregovori še o eni plati preizkušenj, ki so prišle z boleznijo. »Vsako trpljenje, in bolezen to je, lahko človeka zelo prečisti. To sem sam doživel. Zdaj življenje dojemam čisto drugače kot prej. Zato menim, da od trpljenja ne bi smeli bežati, ampak ga sprejeti, trpljenje namreč preobrazi,« so njegove modre zaključne misli.