Tragedija pri Lahovčah

Ogenj, dim, kriki obupa in smrad po ožganem mesu

S.S.
1. 9. 2019, 18.32
Posodobljeno: 1. 9. 2019, 18.32
Deli članek:

Najhujša in najsmrtonosnjša letalska nesreča v Sloveniji se je pripetila prvega septembra 1966 ob 0.40 na robu gozda pri Lahovčah, dobra dva kilometra pred končno destinacijo, letališčem Brnik.

Wikimedia Commons
V trenutku, ko je letalo letelo na višini 20 metrov, bi moralo biti še 200 metrov nad zemljo ...

Let 105 britanske družbe Britannia Airways je bil čarterski polet z londonskega letališča Luton do letališča Brnik, ki se je končal s strmoglavljenjem, v katerem je umrlo 98 od 177 potnikov in članov posadke. Letalo znamke Bristol 175 Britannia 102 je prevažalo večinoma Britance, ki so bili na poti na dopust ob jadranski obali.

»Potniki so že videli razsvetljeno pristajalno stezo aerodroma na Brniku, ko je letalo naenkrat skrenilo s smeri, zadelo ob vrhove smrek pri Lahovčah, se zrušilo in zgorelo komaj dva in pol kilometra od letališča. V trenutku, ko je letelo na višini 20 metrov, bi moralo biti še 200 metrov nad zemljo. Kapetan Ron Smith je bil izkušen pilot, ki je imel za seboj že 12 tisoč ur letenja in je že trikrat pristal na Brniku. Komisije in preiskave so pokazale, da letališča ne zadeva nobena krivda. Kaj je bilo vzrok te strašne nesreče, pa bodo morda ugotovili šele čez mesece ali pa sploh nikoli,« je o tragediji takrat poročal kamniški občan.

Wikimedia Commons
Najhujša letalska nesreča v Sloveniji se je pripetila 1. septembra 1966 ob 0.40 na robu gozda pri Lahovčah.

Prizori iz pekla

Razlog, zakaj je pilot letel prenizko, pa je dolgo ostal zamotan v tančico skrivnosti. Šele dve leti po tragediji je iz Londona prispelo uradno poročilo, da je bil vzrok za nesrečo pilotov napačen višinski izračun, zato je letalo začelo prezgodaj pristajati. 

»Bilo je grozljivo: mlada dekleta so jokala, meso na njihovih nogah je bilo ožgano. Potem sem zagledala človeka, ki je gorel, pa sem omedlela,« je povedala domačinka iz Lahovč reporterju Gorenjskega glasu Andreju Trilarju. »Avtobus sem pustil na cesti in po blatni njivi stekel proti gozdu. Mokra zemlja se mi je lepila na čevlje. Ko sem s težavo prišel do obronka gozda, je bilo vse, kar je še ostalo od letala, zavito v črn dim in smrdelo je po ožganem. Tedaj so mi prišle naproti tri ženske. Ob prvem pogledu sem se skoraj ustrašil. Govorile so angleško in popolnoma nič jih nisem razumel. Po rokah in nogah so bile krvave, obleko so imele raztrgano. Imel sem občutek, da komajda še stojijo. Kak streljaj vstran je na tleh gorelo moško truplo ...« pa je prve trenutke po nesreči opisal letališki šofer Miro Žakelj.

Firbci teptajo njive

Gorenjski glas je o nesreči poročal tudi v naslednjih dneh, vendar v ospredju ni bilo več iskanje vzrokov, temveč nezadovoljstvo okoliških kmetov, ker so jim trume »turistov« uničevale pridelek. »Prizorišče katastrofe britanskega letala Britannia pri Lahovčah je še vedno cilj popoldanskega ali nedeljskega izleta številnih naših ljudi. Glavne dele ponesrečenega letala so reševalci spravili na travnik pred gozdičkom, kjer jih obiskovalci – ki pa jih miličniki in vojaki še vedno ne pustijo zraven – bolje vidijo kot prej,« v prispevku »Firbci« teptajo njive piše novinar Trilar. In še: »Travnik ob prizorišču nesreče je poteptan, poti do tja široke in steptane, kot bi bile asfaltirane, posevki ob poteh uničeni ...«