Za 36-letnega Sebastijana Mehleta iz Spodnje Slivnice je bila to sanjska destinacija, ki jo je »prevandral«, ko je bil še samski mladenič. Potem pa je spoznal zdaj 32-letno Suzano, ki se je zdela tista »za vse življenje«. Hotel ji je pokazati ta raj. In sta šla, za malo več kot mesec dni. Prvo skupno potovanje sta preživela, Sebastijan pa je s »potovalnim virusom« okužil tudi Suzano, ki je zdaj njegova žena.

Iz zraka raj, na tleh pa šok!

Suzi, kot jo kliče mož, nikoli v življenju ni potovala. »Sebastijan pa mi je kar naprej razlagal, da moram videti ta raj na zemlji, te 'njegove' Kiribate. Pa sem šla z njim. Ko smo pristajali, so se mi odstirali fantastični pogledi, zelene lagune, nora barva morja, bele plaže, skratka iz zraka je bilo vse videti fantastično. No, na trdnih tleh pa sem doživela pravi kulturni šok. Zame je bilo vse novo, čudno. Domačini so se kar nekaj hihitali, nisem znala vzpostaviti stika z njimi, higiena je bila nekaj, kar še »niso vzeli«. Spominjam se, kako so v juhi, ki sva si jo pripravila iz vrečke (in jo kupila tam, seveda), plavali črvi, bljak! Domačini so belce gledali čudno, vsaj meni se je tako zdelo. Res pa je, da tam belci niso ravno pogosti. Potovanje sem si predstavljala bolj, no, kako naj rečem, po 'kompasovsko'. Mislila sem, da se bom kopala in sončila, pa v resnici vseh pet tednov nekako ni bilo priložnosti, da skočim v morje. No, čisto na koncu potovanja sem pa tudi zaplavala,« opisuje svoje prvo potovanje Suzana.

Sebastijan pa se ob ženinem pripovedovanju samo prizanesljivo hahlja: »Jaz sem narejen čisto drugače kot Suzi. Potovanj nikoli nisem načrtoval vnaprej. Ko sva pristala, sem se usedel, da se spočijem od poti. Potem pa gremo naprej, da poiščeva prenočišče in hrano. Saj se vedno vse najde.« Vse to je bilo za Suzi skoraj malce preveč.

Bela atrakcija na skuterju

Sebastijan je sicer imel v načrtu, da se bosta potikala po atolih in ne bosta ostala samo na glavnem otoku Tarawa. In sta šla. Na zunanjih otokih domačini vidijo samo kakšnega Kitajca, pa še to samo vsakega pol leta, turizma ni veliko. Suzana vskoči in navdušeno pripoveduje, kako sta se vozila z najetim motorčkom: »Kadarkoli sva se ustavila, so naju obkrožili otroci, včasih jih je bilo tudi več kot sto, bili so glasni in so kazali na naju. Ker sva bila belca, sva bila zanje res prava atrakcija, saj večina od njih še nikoli v življenju ni videla belega človeka.«

Strinjata se, da je bilo njuno prvo skupno potovanje precej burno, Sebastijan pa doda, da je bila kljub vsemu njuna prva potovalna izkušnja dobra: »Ugotovila sva, da zelo dobro funkcionirava skupaj.« Čez nekaj časa sta se poročila, pridružila se jima je hčerka Ana, ki je zdaj stara štiri leta.

Sivi vsakdan

Suzana je frizerka, Sebastijan pa je kemijski tehnik. Oba sta bila v službah vse do leta 2017. Življenje je za družino Mehle postajalo vse bolj naporno. »Nič hudega se nam ni zgodilo. Samo preprost vsakdan. Ki pa naju je ubijal. Ko sva bila še brez Ane, je nekako šlo. Z otrokom postane vse drugače, bolj odgovorno. Oba sva bila v službah, delala sva v nasprotnih izmenah, Sebastijan pa je delal tudi vse vikende, tako rekoč nikoli nismo bili skupaj kot družina,« se spominja dogodkov pred dvema letoma Suzana. Zakonca sta se veliko pogovarjala o tem, kaj storiti. Takratni način življenja ju je dušil, vedela sta, da tako ne gre več naprej. Bila sta si edina v tem, da hočeta izstopiti iz okvirov, ki jih je zakoličila današnja potrošniška družba. Imela sta poln »kufer« vsega. Midva se ne greva več, sta bila odločena!

Gremo v raj!

Danes, ko je enoletna pustolovščina za njima, priznavata, da sta bila prekleto pogumna, hkrati pa malce nespametna. Šla sta in kupila tri enosmerne letalske vozovnice do Fidžija. Njuna Ana je imela dve leti in pol. Zakaj Fidži? »Sebastijan je imel tam prijatelje, ki jih je spoznal na enem od prejšnjih potovanj. Hvala bogu, prav ti prijatelji so bili namreč ključni, ko se nama je na potovanju zalomilo,« se spominja Suzana. Načrt je bil, da bo družina potovala po Južnem Pacifiku, želeli so na Fidži, pa na Samoo in v Avstralijo, v Sydney. Bila sta prepričana, da bo to potovanje nekakšna rešilna bilka, ki jih bo rešila pred sivino dušečega vsakdana doma.

Zakonca nista imela v mislih kakšnega dela, želeli so si samo potovati, se prepuščati trenutkom in biti skupaj. Najprej so bili na Fidžiju, potem pa so odleteli na Samoo. »Tam se nismo dobro počutili. Imela sva vtis, da so domačini malce nedostopni, pa še drago je bilo za naš žep. Zato sva se že po enem tednu odločila, da odpotujemo nazaj na Fidži,« pripoveduje Sebastijan. V žepu so imeli tudi že karto za Sydney, kamor so hoteli potovati kasneje. Vizuma za Avstralijo še niso imeli urejene, saj je bilo do predvidenega odhoda še dovolj časa.

»Hotel« za deportirance

Pravo nočno moro je družina Mehle doživela ob ponovnem pristanku na Fidžiju. Vsak, ki je kdaj potoval po svetu, zlasti v tretjem svetu, ve, da so uradniki na letališčih pravi mali (birokratski) bogovi. Medtem, ko gledajo v tvoj potni list, imajo na obrazu tisti izraz pomembnosti in malce vzvišen pogled. Ponavadi dolgo časa traja, da rečejo OK, nasmeh pa je nekaj, kar jim ne pritiče.

Eden takih se je zapičil v potne liste Mehletovih. Zahteval je tudi letalske karte na vpogled, zlasti ga je zanimala povratna vozovnica v Slovenijo, ki pa je zakonca še nista imela. Tudi vozovnica za v Avstralijo ga je čudila, češ »kje pa je vizum«? Nobena razlaga, da imajo za ureditev vizuma še čas, ni zalegla. Nenadoma so postali zelo »problematični« potniki in birokrat je na pomoč poklical še drugega, nadrejenega uradnika. Družino so strpali v hotel, poln deportirancev, ki so čakali, da jih izženejo iz države. »Priprti smo bili 16 dni, 24 ur dnevno smo bili pod nadzorom in povem vam, da je bilo grozno! Grozno, ker nismo vedeli, kaj se bo zgodilo z nami, kam nas bodo poslali. Že, če bi bila sama dva v taki situaciji, ne bi bila prijetna, z majhnim otrokom pa to ni hec! No, končalo se je srečno, pomagali so mi moji fidžijski prijatelji. Rajši si ne predstavljam, kako bi se končalo, če ne bi bilo njih,« obuja »rajsko grozo« Sebastijan. Ko so jih izpustili, so ostali še mesec dni na Fidžiju, nato pa odšli v Avstralijo, se potepali po Indoneziji in končali v Kuala Lumpurju. Od tam pa domov, v Slovenijo.

Romanje po Caminu

Če mislite, da so neprijetne peripetije, ki jih na potovanju ni bilo malo, družino odvrnile od nadaljnjih potovanj, se motite. V Lonely Planetu sta Suzana in Sebastijan brala članek o stotih destinacijah po svetu, ki jih je treba nujno obiskati. Med njimi je bila tudi famozna španska romarska pot Camino de Santiago. »Takoj nama je padla v oči. In takrat na letališču sva se odločila, da greva. Se mi je zdela kar 'huda fora' pešačiti nekaj čez 800 kilometrov z Ano na hrbtu,« se smeje Sebastijan. Najprej so se vrnili domov, po enem mesecu priprav pa so že hodili. Sebastijan z Ano na hrbtu, seveda. Camino nikogar ne »izpusti« brez lekcije. Zakonca v en glas pravita, da je bilo to zanju sanjsko potovanje, pravzaprav sanjska hoja. »Nobena težava ni bila teža najine triletnice na mojem hrbtu, nosil bi jo lahko še tisoč kilometrov,« je kar malce pesniški Sebastijan. Družina se je na poti po Caminu zelo zbližala, Ana je uživala s svojima staršema, onadva pa z njo. Vsaki družini, ki se želi zbližati, priporočata to pot. Ja, Camino je res čudežen. Vpliva na vse, ki imajo odprta srca.

Kaj pa zdaj?

Leto potovanj je bilo zelo poučno, pravita. Med smehom sicer rečeta, da če bi dobila dobro ponudbo za delo na Novi Zelandiji, bi tja tudi šla. Odkar sta doma, čisto drugače cenita vse, kar imamo v Sloveniji. Imata globoko zavedanje o tem, da ni samoumevno odpreti pipce. iz katere priteče dobra pitna voda, po zdravstvu lahko pljuvamo po dolgem in počez, ampak življenjsko ogroženi pa na splošno nismo, tudi to vidita zelo jasno. Suzana že dela, Sebastijan pa trenutno išče službo.

Za pridnega in urejenega fanta to verjetno ne bo težava. Oktobra bo začel študirati tudi na fakulteti za manualno terapijo, rad bi terapevtsko masiral, zelo ga zanimata tudi kitajska medicina in ajurveda. Suzana mi je ob slovesu iskreno rekla: »Ne mislite, da nama je bilo lahko med potovanjem in da nama je prav lahko zdaj. Veste, odkar sva postala starša, se zelo zavedava, da bova najini Ani midva model, po katerem se bo ona zgledovala v svojem življenju, zavestno in podzavestno. Čutiva veliko odgovornost do tega. In se tudi kdaj spreva, saj se ni lahko spreminjati in postajati starš, pravzaprav človek, ki si ga najina deklica zasluži. To spoznanje je morda največje bogastvo, ki sva ga odnesla od tega leta.«

Mehletova tudi vesta, da kamor koli greš, vedno neseš sebe s seboj. Torej, začeti je treba pri sebi. In to je pravzaprav ogromno spoznanje. Očitno se je leto »izplačalo« …

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Naslovnica Zarja 32
Revija Zarja Jana
Revija Zarja Jana, številka 32.