Na prvi pogled je videti kot vesoljska postaja. Antene vseh oblik in velikosti, sončne celice, čudna kolesa na strehi ... Nenavadna hiša je delo 48-letnega Martina Kollerja, inovatorja, navdušenca nad zeleno energijo in reciklažo, testnega pilota, ki najraje leti z žirokopterji, sam sestavlja tovornjake in se včasih prek posebnih anten pogovarja z astronavti v vesolju.
Za Martina Kollerja, koroškega Slovenca, sem prvič slišala pred približno dvema letoma, ko sta mi prijatelja Jasna in Andrej Pečjak pripovedovala, kako se je s traktorjem, ki so mu ga predelali na električni pogon, iz Češnjice pri Kropi odpeljal prek starega Ljubelja v Borovlje. Si predstavljate, kako je videti potovanje na traktorju po makadamski cesti, prek 1728 metrov visokega najstarejšega cestnega prelaza v Evropi? Predelava je bila očitno uspešna, saj je baterija zdržala in je traktor skoraj 40-kilometrsko razdaljo zmogel brez težav.
Martin Koller je posebnež. Človek z ogromno energije in neverjetnimi idejami, ki jih uresničuje kot po tekočem traku. Človek, ki skoraj ne potrebuje spanca in ne gre nikoli na dopust.
Navdušenec nad električnimi vozili in žirokopterji
Trenutno imajo doma deset različnih vozil na elektriko. Predelujejo pa tudi že prvega od petih službenih 44-tonskih tovornjakov. »V načrtu imam, da se bomo lotili tudi našega najstarejšega delovnega vozila iz leta 1929. Tovornjak, ki ga je pred več kot 70 leti uporabljal moj ded, je namreč še vedno vozen.« Kadar se naokoli ne prevaža z električnimi vozili, je zagotovo v zraku ali delavnici, kjer se ukvarja z različnimi inovacijami ali izdeluje prototipe naprav in vozil, ki jih potrebujejo v podjetju. »Ukvarjamo se s hidrodinamičnim in mehanskim čiščenjem vseh vrst cevi in kanalizacije.«
Ko opravi vse, kar sodi v nabor njegovih delovnih nalog v družinskem podjetju, se loti prenavljanja stare kmečke hiše iz leta 1582. Njegova strast so tudi izboljšave in recikliranje odpadnih materialov. Pravi, da ničesar ne zavrže, saj se da vsako stvar popraviti ali izboljšati. »Ker se mi je pogosto dogajalo, da sem na vprašanje, kako bi lahko nekaj naredil, dobil odgovor, da se tega ne da, sem se odločil, da se dela raje lotim sam. Tole naše najmanjše električno vozilo – ni čisto pravi avtomobil, registrirano je za dva človeka in ga v podjetju uporabljamo za diagnosticiranje napak v kanalizaciji v objektih, kjer je dostop otežen – je denimo imelo na začetku domet okoli 40 km. Po predelavi jih lahko prevozi 200. Pred kratkim sem se z njim odpeljal v Benetke, nazaj pa priletel z žirokopterjem.«
Žirokaj? Še preden sem dobro izrekla vprašanje, je Martin s sinom Thomasom na bližnji travnik že vlekel tri helikopterju podobna vozila. Tudi te uporablja pri svojem delu. »Z njimi delam nadzorne lete za odkrivanje območij odpadnih voda, ki so potrebne čiščenja, nadzorujem tudi vodne tokove, nasipe in infrastrukturo. Opravljam pa tudi dokumentacijske lete za gradbene dokumente.« V desetih letih, odkar pilotira žirokopterje, je bil v zraku že več kot 3.000 ur. »Danes, ko so ceste zabasane z avtomobili, mi tak način prevoza prihrani ogromno časa in živcev. Pa še relativno poceni prevozno sredstvo je, cenovno ga lahko primerjamo z avtomobili srednjega razreda.«
Čas in živce je Martin prihranil tudi slovenskim policistom, ko jim je spomladi leta 2015 pomagal iskati pogrešanega zmajarja. S svojim žirokopterjem mu je kljub močnemu vetru uspelo preiskati območje med Stolom in Golico. Na žalost je športnega kolega našel mrtvega. V zahvalo za njegovo požrtvovalnost sta mu takratna ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar in generalni direktor Policije Marjan Fank podelila medaljo za požrtvovalnost.
Dve usodni Slovenki
Da je Martin postal koroški Slovenec, je kriva ljubezen. »Moj oče je rad zahajal na plese v Kranj. Enkrat se je zgodilo, da je tam zagledal dekle in se vanjo zaljubil na prvi pogled.« Očitno mu je ljubezen vračala, saj se je kmalu iz Posavca, majhnega kraja blizu Radovljice, preselila v Borovlje. Na družinski kmetiji sta si z možem ustvarila dom zase in za dva otroka. Ko je sin Martin odrasel, je k hiši pripeljal novo gospodinjo. In glej ga šmenta, tudi ta je Slovenka.
»V mladosti sem se veliko ukvarjal s padalstvom. Ker sem pogosto zahajal k stari mami in staremu očetu v Slovenijo, sem postal še član Jadralnopadalskega kluba Kriška gora, katerega članica je bila tudi Tadeja.« Ni minilo dolgo, ko sta začela leteti v tandemu. Retečanka iz škofjeloških koncev se je tako kot Martinova mama iz Slovenije preselila v Avstrijo.
»Ukvarjam se z družino, z Martinom imava tri otroke, dve hčeri in sina, pomagam tudi v podjetju in obdelujem vrt.« Kmetujejo pa nič več, pove Martin. »V hlevu zdaj namesto krav raje molzemo sonce. Od živali imamo samo še mačka in štiri osle, ki pa so trenutno na počitnicah.« Kako lahko nekdo molze sonce? V hlevu, kamor nas Martin odpelje na ogled, najprej ni opaziti nič posebnega. Še najbolj mi pade v oči znameniti električni traktor. Potem pa ob steni le opazim modre reči z nekakšnimi čepki. »To so baterije, ki nam omogočajo, da sončno energijo pretvorimo v električno. Baterij nisem kupil novih, smo reciklirali kar stare. Odlično nam služijo, saj nam domača sončna elektrarna omogoča, da smo popolnoma samooskrbni z elektriko.«
Deček s sanjami …
»Ko sem bil še čisto majhen fantek, sem sanjaril, da bi postal astronavt.« Veliko kokošjih juh so verjetno skuhali, ker je štiriletni fantič na malce krut način preverjal, kako kokoši letijo. »Veliko škode sem naredil, ko sem kure metal po bregu. Potem sem nekaj let izdeloval modelčke avionov, pri 14 pa sta mi starša dovolila, da lahko začnem leteti s padalom. Sta morala celo uradno podpisati dovoljenje.« Klasično padalo je Martin hitro zamenjal za motorno, sledilo je letenje z motornimi zmaji in jadralnimi letali. Je pilot s 30-letnim stažem, zadnjih deset let je njegova strast letenje z žirokopterji, veliko let je bil tudi testni pilot za letala enega od slovenskih podjetij, zdaj testira letala Trixy Aviation. Njegovo strast do letenja že nadaljujeta sin in starejša hči. On pa še vedno včasih sanja o tem, da bi poletel v vesolje. »V hiši imam posebne antene, s katerimi lahko vzpostavim stik z astronavti v raketah. Srečen sem, ko lahko malce poklepetam z njimi.« In zakaj svoje želje ni uresničil? »Če odraščaš na kmetiji in v družini, ki ima dobro vpeljan posel, je logično, da slediš tej poti.«
Posel, ki se prenaša iz roda v rod
Martin nam pokaže delavnico in garažo, v kateri ima tovornjake. »Vseh pet sem sestavil sam, enako, kot jih je sestavljal že moj stari oče.« S čim natančno se ukvarja družinsko podjetje, me zanima. »Naše podjetje je specializirano za največje težave, ki obstajajo na področju komunale. S posebnimi napravami lahko odkrijemo poškodovane cevi in natančno določimo, kje mora bager kopati. Marsikatero težavo lahko z našimi inovativnimi napravami odpravimo tudi brez razkopavanja terena. Ukvarjamo se tudi s čiščenjem in popravili napak vseh cevi, tako tistih za pitno kot za odpadne vode. Veliko delamo tudi na preventivi.« Podjetje očitno zelo uspešno rešuje raznorazne težave s komunalnimi vodi, saj Martina na pomoč kličejo tudi iz Hrvaške in Slovenije.
Inovativna hiša, v kateri biva že 12. generacija Kollerjev
Ker pri Kollerjevih nič ne vržejo v smeti, so ravnali enako, tudi ko so obnavljali hišo. »Vse, kar je bilo starega, smo ohranili in obnovili. Pred 25 leti sem najprej začel obnavljati spodnji del hiše. Potem sem v alpskem slogu, ki sem ga združil z mehkimi oblikami, ki malce spominjajo na Hundertwasser, hišo nadgradil. Ne maram namreč ostrih robov. Tudi železni balkon, ki ga je iz generatorja tanka naredil stari oče, sem še enkrat predelal, da je zdaj bolj zaobljen.«
Res je celo zgornje nadstropje brez ostrih kotov in robov, tudi nobene stene ni. V prostoru kraljuje umetelno izdelana peč, ki malce spominja na Dalijeve umetnine. Z njo ogrevajo vso hišo. Del peči je tudi pult iz marmorja, v katerega so vgrajeni kuhinjski aparati. »Pol leta sem porabil, da sem naredil lepe gladke linije. Še veliko dela me čaka, premalo časa imam. Največkrat lahko delam šele ponoči.« Žena Tadeja pove, da pogosto Martin po dveh urah spanja vstane in se loti dela. »Se zbudim, ko mi v glavo šine kakšna nova ideja, in jo moram takoj preizkusiti.«
Hiša je res nekaj posebnega. Obiskovalce ob vstopu najprej pozdravi zelo lep mozaik, ki ga je delala vsa družina. »Pred osmimi leti smo ga končali. Vanj smo vtisnili tudi naša imena. Na eni strani so imena otrok, na drugi najina.« Ko se sprehajam po hiši, občudujem tudi lesene umetnine, nekatere so še dedkove, druge, kot je na primer zakonska postelja, so Martinovo delo. Medtem ko si jo ogledujem, razmišljam, kako bi mi bilo všeč, če bi imela spalnico, kot jo imata zakonca Koller. Ker zgornji del hiše nima nobene stene, je popolnoma odprta, na zunanji strani jo obdaja le lesena konstrukcija z ogromnimi steklenimi površinami. Ne vem, ali bi se lahko navadila. Enako, kot se Martin, moški, ki še vedno sanja otroške sanje o brezmejnem vesolju, ne bi mogel navaditi življenja, ki ga živimo običajni ljudje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
