Zasavka, ki si je družino ustvarila v Novi Gorici, je neutrudna in polna idej. Že vrsto let vztrajno predeluje odpadni material. Odkar se je na začetku leta upokojila, hodi naokoli samo v oblačilih iz ponovne uporabe, ki si jih je izdelala sama. »Poleg vseh prednosti imajo posebno energijo, saj so večinoma izdelana iz oblačil članov moje družine – vsak kos me spominja na kakšnega od njih!« pravi.

Ana je še dokaj sveža upokojenka in priznava, da se na to še ni čisto navadila. »Ko se zjutraj zbudim, še vedno najprej pomislim, ali imam kakšno pritožbo, rok, ki ga moram loviti … Potem se spomnim, da sem upokojena, da nimam več nobenega sestanka in grem lahko ustvarjat.« Že pred leti si je v hiši, kjer živi, poleg pisarne uredila delavnico. »Kadar sem bila preveč napeta, sem preprosto šla tja, da sem se sprostila in lahko nadaljevala z delom. Zadnje leto pred upokojitvijo sem se ukvarjala s težkimi socialnimi problemi, zelo so se me dotaknili, zato kot odvetnica ne delam več,« je prav vesela, da je to poglavje v življenju zaključila.

»Ko se bom upokojila, sem vedno govorila, si bom lase pobarvala vijolično in nikoli več ne bom oblekla kostima ter se oblačila po pravilih.« Zadnje čase nosi predvsem reciklirana oblačila, ki si jih je sešila sama. »Izhajam iz obdobja, ko še ni bilo toliko smeti. Tistih nekaj drobtin in papir smo sežgali ter dali na kompost. Z leti se nabira vedno več smeti, ne morem verjeti, da jih je toliko in smo tako neumni, da vse to kopičimo. V trgovinah ob vsej navlaki ne opazim več lepih stvari, samo še smeti. Ne maram proizvodnje – če imaš vse, se ničesar več ne veseliš. Ker delamo množično, oblačila niso več kakovostna, zato sem sklenila, da si ne bom ničesar več kupila; vse si bom izdelala sama. Zdaj sem še najraje v oblekah ponovne uporabe. Staro blago je dosti kakovostnejše od trenutnega na trgu. Doma imam sto let star organdi, ki je še vedno kot nov. Po drugi strani je to blago tudi bolj zdravo, nima primesi in škodljivih sestavin, ki jih danes dodajajo blagu, vse je dobro preprano, poleg tega pa ponovna uporaba pomeni tudi unikatna oblačila. Prav posebna so, če so narejena iz kosov oblačil vse moje družine, zato imajo pozitivno energijo.«

jug4
Mateja J. Potočnik
Ne moreš zgrešiti, pravi, vse je mogoče uporabiti za nekaj novega.

Z ustvarjanjem si je napolnila baterije

Šivati se je naučila, ko sta bila njena otroka še majhna. »Takrat je bila otroška konfekcija en sam dolgčas, zato sem svojima otrokoma in sebi šivala izvirnejša oblačila. Navajena sem šivati za naše velikosti. Ustvarjanje iz novega blaga sem zamenjala za ustvarjanje iz starega in odsluženih kavbojk.«

V svoji odvetniški praksi je uživala, a so se ji zaradi težkih in presunljivih zadev dostikrat izpraznile baterije, in z ustvarjanjem si jih je spet napolnila. »A nikoli nisem uživala tako kot zdaj, ko ustvarjam dobesedno iz odpadkov. Stvarem vdihnem novo življenje. Ko imam pred sabo staro obleko in kavbojke, si v mislim predstavljam, kaj bom ustvarila. Če sem povabljena na prireditev, grem pobrskat po starih kovčkih in si naredim kaj novega. Nikoli ne grem v trgovino, pa sem vseeno lahko nova od glave do pete,« se smeji, ko se pogovarjamo za restavrirano mizo v Centru uporabnih predmetov v Izoli, kjer so v izložbi razstavili njene obleke. Zanje se je zgolj med našim obiskom zanimalo precej ljudi, Ana pa še sploh razmišljala ni o tem, da bi jih prodajala. »Nisem niti pričakovala, da bodo ljudem tako všeč,« skromno skomigne z rameni.

Nakit iz plastike

Oblačila predeluje že kakšnih deset let, skoraj toliko časa pa ustvarja tudi nakit in druge uporabne stvari iz plastike. »Nekoč je moj vnuk s trgatve prinesel šest črnih vrečk praznih plastenk radenske in me spodbudil, da bi iz njih nekaj naredili. Začeli smo razmišljati in najprej so iz njih začele nastajati plastične darilne škatlice, ki smo jih potem polnili s suhim sadjem. Plastenke je mogoče obdelovati na najrazličnejše načine – z ognjem, segretim predmetom, rezanjem, obrobljanjem z likalnikom – in vedno se zanimivo odzivajo.« Pred mano odpre škatlice, narejene iz malih plastenk navadne vode, v katere je tokrat spravila nakit iz plastike. »Tole je iz plastenke templa,« pokaže na verižico z svetlo zelenimi plastičnimi delčki. »Narezala sem jo na kvadratke in ti so se takole zvili v vreli vodi.«

Naslednja verižica je iz modrih lončkov hrvaškega jogurta Dukat. »Ko smo začeli ustvarjati, smo plastenke preprosto razrezali, koščke segrevali s svečo in opazovali, kako se plastika vede. Zanimivo je mogoče obdelati majhne barvaste kozarčke za aperitiv. Skozi kozarček najprej narediš luknjico, potem jih pa s fenom segrevaš toliko časa, da se povsem skrčijo, na koncu jih z rokavicami na roki oblikuješ v kristalčke, iz katerih nastanejo zanimive ogrlice. Nazadnje sem naredila nekaj luči iz plastičnih delčkov, doma pa vrata za omaro, ta so nastajala dva meseca.« Dolgo že ni ničesar kupila, predela tudi predmete v svojem domu.

jug6
Mateja J. Potočnik
Nakit iz obdelanih plastenk.

Kupuje naj pamet, ne oči

»V Novi Gorici bi rada organizirala tak Center uporabnih predmetov, kot je tukaj – mestna občina je že sprejela pobudo, tako da bomo verjetno kmalu naredili nekaj podobnega. Vesela bom, če bom imela možnost učiti ali pomagati organizirati delavnico predelave oblek tako za odrasle kot za otroke. Tako bomo vsaj malo zmanjšali povpraševanje in manj hodili po trgovinah ter kupovali stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo. V Sloveniji smo na precej kritični točki, sploh če pomislim na Salonit, na sežigalnice odpadkov, ki so v bistvu kurilnice, in po vseh teh požarih v kurilnicah trdim, da smo popolnoma neorganizirani ter da je čas, da ministrstvo za okolje in prostor naredi temeljit program za spremembe. Po drugi strani pa je treba ljudi ozaveščati in spodbujati, da začne vsak vračati odpadno embalažo, ločevati odpadke, da se ob nakupu kiča vprašamo, ali ga res potrebujemo. Naj ne kupujejo oči, ampak pamet, da nimamo potem polne hiše stvari, na katerih se nabira prah, ob tem pa se sploh ne zavedamo, kaj s smetenjem počnemo svetu in živim bitjem. Pred kratkim sem na sprehodu hodila za očetom in njegovim sinom, starim kakšnih šest let. Jedla sta burek, papir pa sta odvrgla kar na tla. Najraje bi stekla za moškim, ga pocukala za rokav in vprašala, ali se zaveda, kakšno sporočilo daje sinu s takim vedenjem.«

Na svojem Facebooku je pred kratkim zapisala, da že tretjič bere knjigo Nare Petroviča Slovenija – navodila za uporabo, ker jo je tako presunila. »Sploh ne znamo več razmišljati o naravi. Presune me, ko ugotovim, da sem tudi sama povsem posodobljena. Želim si, da bi nas šlo čim več po Narovih stopinjah vračanja k naravi. Človek je najneumnejše bitje na svetu – nobena žival ne uničuje planeta tako kot edini, ki naj bi imel pamet! Morali bi si nehati žagati vejo, na kateri sedimo.«    

Zadolženi smo bolj, kot je bila nekdaj Jugoslavija

Na svoji strani brez dlake na jeziku komentira stvari, ki jo v naši državi motijo. »Najbolj me jezi, da smo skoraj vse svoje gospodarstvo in banke prodali, ob tem pa smo se še močno zadolžili, bolj kot je bila nekdaj vsa Jugoslavija skupaj. Kam je šel ves ta denar, kdo bo plačal dolgove? Moti me, da smo ogromno pristojnosti centralizirali na državo, tako da občine niti nimajo možnosti, da bi na svojem območju naredile kaj po svoje. Država si je vzela pristojnosti, obveznosti pa ne izpolnjuje. A za vse velja velika obveznost do narave in okolja. Vse več je naravnih katastrof, nimamo več normalnega vremena, treba se bo prilagoditi in urediti posledice poplav, neviht, toče in podobnih katastrof. Imamo mačehovski odnos do narave. Hudo mi je, ko pomislim, da nismo samooskrbni, da dajemo krasna pšenična polja recimo za lakirnico na Štajerskem. Glede na to, da je Slovenija najlepša dežela v Evropi, bi jo povsem drugače organizirala – poudarjala bi lepoto, ne pa jo uničevala z raznimi tovarnami, ki ne sodijo v naš prostor. Če bi imela možnost, bi se najprej lotila urejanja primernih sistemov za varovanje okolja, potem bi se lotila samooskrbe, varovanja domače biotske raznovrstnosti, še bolj bi spodbujala turizem. Najpomembnejše pa bi seveda bilo ozaveščanje, zato so centri, kot je ta, v katerem smo se srečali, tako pomembni. Po eni strani se znebimo starega blaga in lahko dobimo nekaj novega, po drugi strani pa ozaveščajo.«

65911056_2332659283476992_6514196349750083584_o
Osebni arhiv
Tudi nakit iz ostankov blaga je zanimiv.

Borba za status dobrodelnosti

Še vedno je aktivna tudi v t. i. Čezvesoljski zombi cerkvi blaženega zvonjenja – verski skupnosti, ki veruje v dobro in vse svoje delovanje usmerja v dobrodelne namene, nima in noče imeti premoženja ter kaže ogledalo vladajoči politiki, gospodarski in verski eliti, ki pozablja na sočloveka. V njenem okviru je bila ena od pobudnic pro bono ambulante v Novi Gorici. »Ko smo ugotovili, da je precej ljudi z blokiranimi zdravstvenimi izkaznicami, sem občini predlagala ustanovitev ambulante, pobudo so sprejeli in tako smo zadevo vzpostavili. Ambulanta je po telefonu na voljo v vsakem trenutku, zdravnik pa prihaja po potrebi. Občina nam je dala prostor, financiramo se s prostovoljnimi prispevki. Tam je naprodaj nekaj mojih izdelkov – izkupiček gre nazaj v ambulanto, vsake toliko organiziramo dobrodelni koncert. Mislili smo si, da bi nam veliko pomenilo, če bi olajšali ali rešili vsaj eno življenje, pa smo jih na koncu veliko več. Operativno v ambulanti dela bolj sestra Lili Remec, jaz pa se na sodišču borim, da bi dobili status dobrodelnosti. Tega je pri nas težko dobiti, pa ne zato, ker ne bi delali dobrodelno, prednost na tem področju imata pri nas Rdeči Križ in Karitas – če nisi njihov, imaš težave. Na ministrstvu so nam zavrnili status, češ da lahko take zadeve delajo le tisti, ki so registrirani v tujini, kar je velika neumnost in naravnost smešno. V prvem postopku smo na sodišču uspeli – sodišče je ministrstvu, ki nam noče dati statusa, posebej zapisalo, da to ni prav, ampak ministrstvo je v ponovnem postopku naredilo isto in oštevalo sodišče, ker je tako odločilo. Upam, da bo novi minister za zdravje videl, da ne delamo profitno, ampak rešujemo življenja in zdravje ljudi, tako da že drugič čakamo odločitev v tej zadevi.«

Ustvarjanje za dušo

Sicer pa zadnje čase najbolj uživa v počitku in ustvarjanju. »Iz dobesedno odpadnega materiala je super ustvarjati – četudi zgrešiš, ti ni žal; iz ostankov lahko narediš še nakit. Ker so skladišča natrpana z blagom, ki ga ne morejo prodati, je vse moderno, in to nam gre na roko. Z oblačili za zdaj opremljam svoje prijateljice in jih podarjam v dobrodelne namene. Ko pa bomo v Novi Gorici uredili Center uporabnih predmetov, bo v njem gotovo mogoče najti tudi moje izdelke,« je že odločena. Na sebi je imela res lepo obleko iz jeansa in starih srajc, ogrlico iz zank za pas ter pripadajočo torbico iz različnih kosov jeansa in videti je bila imenitno!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Naslovnica Zarja 32
Revija Zarja Jana
Revija Zarja Jana, številka 32.