Zdi se, da je Rok Rozman ob tem še mnogo bolj žalosten kot povprečen državljan. Čudovito divje reke Balkana so že dolgo njegove pobratimke. Na njih in z njimi je preživel najlepše trenutke svojega življenja. Zdaj jim grozi nepojmljivo razdejanje v imenu zelene revolucije, ki bo s sabo prinesla tudi veliko žejo po električni energiji.

Udarimo nazaj! Skupaj! 

Za svoje prosto tekoče prijateljice se Rok že dolgo bori na čelu gibanja Balkan River Defence. Ko to berete, je že končana prva, romunska etapa Balkan Rivers Toura. Četrtega julija sledi Soča, septembra Bolgarija. Četrtič so se mladi zavezniki narave s kajaki pognali po ogroženih vodotokih in iskali načine, kako najbolje pomagati tistim med domačini, ki se jim zdi za svoje reke vredno boriti. Lokalnim zdravim silam vrli kajakaši za povrh ustvarijo tudi platforme za neposredno financiranje na spletu. Prelepim rekam Balkana je bila namreč napovedana vojna. In v njej bo znal to, za kar bo neki Nemec potreboval vsaj deset tisoč evrov, Romun ali Albanec doma doseči s petstotimi.

Vse skupaj se je začelo kot povsem nora zamisel in počasi prerastlo v nekaj tako velikega, da si Rok tega nikoli ne bi drznil upati. »V Balkan River Defence nam je uspelo povezati vse male balkanske naravovarstvene organizacije, ki so bile doslej tako zaposlene s svojimi mikrobitkami, da se preprosto niso imele časa povezati. In ko so ljudje končno stopili skupaj in se prepričali, koliko jih je, jih je to zelo ohrabrilo. Saj veste, če je v razredu en sam upornik, ga kaj hitro ugasnejo. Če jih je pet, pa lahko skupaj že napravijo soliden kažin!«

Tekmuješ zase

Srčni in razorožujoče neposredni mladenič je svojo kariero začel kot hokejist in potem vrhunski veslač. A tudi ko je z ekipo osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu, mu to ni prineslo zadoščenja, o katerem je sanjal. »Tekmovalni šport te uči predvsem sebičnosti, torej da gledaš samo nase. Vse tisto, da tekmuješ za državo in klub, so le pripovedke. Tekmuješ zase, da boš najboljši in najhitrejši, vsi drugi pa slabši.«

Tudi na olimpijskih igrah ni znal uzreti prav nobene velike plemenitosti. »Videl sem le ogromen posel in zaslužek za izbrance.« Za nekaj časa so ga sicer še premamili sponzorji, denar, zabave in slava, ki to sploh ni bila … Nato pa je v pravem trenutku prišla poškodba hrbtenice.

»Hrbet je bil pametnejši od glave. Omogočil mi je obdobje okrevanja, ko sem prvič v življenju sploh imel čas zares razmišljati. Pred tem ni bilo časa, saj sem se od tretjega do enaindvajsetega leta samo gnal na treningih. A ko sem moral zaradi poškodbe par mesecev preležati doma, me je prešinilo: Čakaj malo, kaj se vendar greš? Bo tvoje življenje res minilo v gonji za nečim, česar sploh ni?!«

Tekmovalni šport ga je sicer naučil, da trdo delo obrodi sadove in da je »ne morem« po navadi zgolj smešna zabloda. Zato je za športno izkušnjo hvaležen in bo tudi vedno ostal. A svoje poslanstvo je odkril drugje. Tako zdaj že leta z veslom in videokamero pred pohlepom brani tisto, kar mu je v življenju največ dalo. V Delu so zapisali: Je varuh rek, ki daje glas tistim, ki niso slišani, in tistim, katerim grozi, da bodo ostali brez doma. Pa naj bo to človek, živali ali rastline.

Reke prinašajo lahek zaslužek

Balkanskim rekam se torej v kratkem obeta več kot tri tisoč novih jezov. Kot je poročala naša novinarka Marija Šelek, se bo v naslednjih letih tudi na slovenskih rekah gradilo 19 velikih in sto malih hidroelektrarn. Čeprav naša državica že proizvede več energije, kot jo porabi.

Razdejanja, ki ga bodo vsi ti projekti prinesli okolju, si ne zna pravzaprav nihče predstavljati. »Težko je gledati domačine, kako se trudijo to dopovedati pristojnim, pa jih nihče ne posluša,« zmaja z glavo Rok. »Živijo v pravljičnih dolinah, a ker so zunaj prestolnic, si podjetja mislijo, da jih nihče ne vidi in da ni nikomur mar.«

Bolj kot mladi kajakaši zadeve raziskujejo, težje se znebijo vtisa, da je bila večina omenjenih projektov zagnana čisto samo zato, da vodilni z njimi mastno zaslužijo.

»Sprva tudi sam nisem mogel verjeti, da bi bilo lahko vse skupaj tako noro,« se mrko nasmehne Rok. »A kadarkoli sem se zadeve lotil podrobneje raziskati, sem hitro prišel do ugotovitve, da gre čisto samo za lahko zaslužen denar. V tem pogledu je stanje zelo podobno od Albanije do Slovenije. Jezovi se brez subvencij ne zidajo, kar pomeni, da projekti sami od sebe preprosto ne pijejo vode … oziroma da rečne vode pijejo mnogo preveč. In potem se zgodi, da na terenu v Bosni naletimo na le eno leto staro hidroelektrarno, ki preprosto ne dela več ali pa na čistem minimumu. Ker so z njo že zaslužili, kar so imeli zaslužiti, so jo ob prvih težavah zapustili, pobrali denar in šli na naslednjo reko. V Albaniji sem naletel celo na dve takšni elektrarni!«

Briga jih za elektriko

 Človek bi upal, da bo vsaj EU nekakšna varovalka. A v resnici, pravi Rok, je pod njenim okriljem samo še lažje graditi. Zakaj? »Zaradi vseh subvencij. S tem da so številne omenjene investicije zastavljene tako, da se niti v sto letih ne bodo povrnile. Zgodba je jasna. Briga jih za elektriko, vsi skupaj želijo samo zaslužiti pri projektu. Nekaj dobi tisti, ki je projekt odobril, nekaj ustrezni minister s sodelavci, mastno seveda zasluži tudi gradbeno podjetje … Gre za eno od najpopularnejših sistemskih vej korupcije. Saj zato pa se vsem evropolitikom tako cedijo sline po tem, da bi obvladovali energetski sektor!«

Sploh pa naj bi bil po ugotovitvah okoljevarstvenikov izkupiček za vso to surovo poseganje v okolje nezaslišano klavrn. Po Rokovih besedah je vsa elektrika, ki jo bo Balkan dobil od svojih tri tisoč projektov glede na potrebe zgolj pljunek v morje – pardon, v reke.

Podobno velja za 119 elektrarn, ki jih imamo v načrtu v Sloveniji. »Za ušivi izplen par odstotkov naše električne porabe se lahko mirno poslovimo od Mure in od tistega, kar je še ostalo od Save. Če jim dovolimo, da nadaljujejo, bodo Muro zazidali z nasipi in jo dvignili nad nivo pokrajine. Kar kot prvo pomeni, da tega našega bisera po novem nihče sploh ne bo več videl. Torej bomo čez noč uničili potencial za trajnostni turizem v celi regiji. Za povrh pa je vse skupaj resnično nevarno. Kaj, če jez poči? Jez Mosul v Iraku zdaj, recimo, poka. Če poči, bo v eni uri umrlo milijon ljudi in pol. Ljudje pozabljajo, da je vse skupaj lahko zelo zelo nevarno.«

In še eno opozorilo nam na srce polaga pogumni kajakaš. »Med vsemi načrtovanimi je tudi veliko mikroelektrarn. Torej takih, ki bodo proizvedle en sam megavat elektrike. Take nimajo za sabo nobene ekonomske računice. Ampak kaj ni zanimivo, da koncesijo za uporabo vode v ta namen korporacije kupujejo prav tam, kjer so najboljši viri pitne vode? Kaj pa, če bomo morali čez petnajst let za vodo, ki nam teče pod ritjo, tudi mi plačevati recimo Nizozemcem ali Norvežanom? Če dopustimo to, potem pa je najbrž res bolje, da kar zapremo državo.«

Streljajte na okoljevarstvenike

Zoperstavljanje milijonskim poslom seveda ni šala. Tudi zaradi dejavnosti aktivistov Balkan River Defence je bilo nekaj projektov že zaustavljenih. In vsak tak poraz vpletene igralce krepko lopne po denarnici.

Med novinarsko konferenco v Črni gori so Roku in njegovi druščini tako že razbili avto. »Ničesar niso vzeli, so pa odprli vse torbe, obrnili žepe na oblekah ter razmetali vse okoli avta. Seveda je šlo lahko samo za sporočilo: Malo se umirite ali pa bo drugič huje. K sreči to ni Peru, kjer so mojemu prijatelju aktivistu ustrelili soborca. Tukaj, upam, da se vsaj ne bomo streljali.«

A grožnje Roka ne plašijo, temveč jih raje jemlje kot največje priznanje za svoje prizadevanje. Še bolj kot zaustavitev gradnje 2700 jezov ga zanima podiranje jezov v človeških glavah. Zato še naprej vsak dan pomaga graditi mrežo ljudi z znanjem in zagnanostjo, ki se bo učinkovito zoperstavila pohlepu.

Kakšna bi bila torej konkretno videti rešitev iz te godlje, v katero so nas pahnili energetski lobiji?

»Najprej se moramo zavedeti, kdo je največji porabnik energije,« se na to vprašanje nasmehne Radovljičan. »Navadni državljani je tudi z razsipnim življenjskim slogom v resnici porabimo relativno malo. Ne razumite me narobe: seveda je prav, da nimamo tisoč nepotrebnih aparatov in da niso ves čas prižgani tjavendan. A naša prva dolžnost je, da državo prisilimo, da z zakonodajo zapove modernizacijo velike industrije. Prav ta prispeva daleč največ svinjarije! Čim prej moramo sprejeti dobro strategijo za uvedbo pametnih omrežij, tu se nam odpira res ogromno prostora za prihranek. A o tem se nismo kot družba sploh nikoli še začeli pogovarjati. Ne, raje rinemo kot svinja v buče – po principu: Dajmo še več zidat in uničit, da bo lahko imelo tistih petnajst mogočnežev, ki imajo v lasti že tako ali tako skoraj vse, še več.«

Med razpadanjem na kavču in bojem

Vsekakor velja dodati, da je pomenil za borce za slovenske vode odstop ministra Lebna velikanski udarec, saj pravijo, da je bil znotraj obstoječe kleptokracije on še največji prijatelj slovenskega okolja. Nekaterih se je ob njegovi eliminaciji polotilo nekaj že skoraj precej blizu obupa, zmaja z glavo Rok. »A za to je še veliko prezgodaj. Upanje vsekakor obstaja. Ljudstvo se dejansko prebuja! Ko je bila napadena Spodnja Sava, ni bilo kaj dosti upora, pri obrambi Srednje Save in Mure pa so začeli okoličani že kar dobro izrabljati demokratična sredstva.«

Z drugimi besedami: zelo dobro utečeno kolesje hidrolobijev je prej preprosto pomendralo vse pred sabo, zdaj začenja imeti s prebivalci že kar konkretne težave. »Kdaj ste nazadnje videli boj, ki bi združil tako različne sloje družbe, kot jih je združil napad na Muro? Umetniki, ribiči, kajakaši, fiziki in cela vrsta čisto navadnih državljanov so stopili skupaj, namesto da bi še naprej čemeli za šanki in pametovali, kaj vse bi moralo urediti to in to ministrstvo. Čedalje več ljudi dojema, da ministrstva žal tam že dolgo niso za to, da bi kaj uredila, temveč da učinkovito nadzorujejo naše skupno obubožanje.«

Sporočilo Roka Rozmana in njegove druščine kajakašev je torej nedvoumno. »Samo mi si lahko nazaj priborimo lastno državo, kar pa seveda ne gre čez noč. Samo prehitro ne smemo obupati! Takih reči se ne da obrniti s četrtka na petek. Nasploh rad rečem takole: če te nekaj moti in doma razpadaš na kavču, imaš tri možnosti. Prvi dve sta, da postaneš kvaliteten kronik ali da se obesiš. Lahko pa tudi poskusiš kaj narediti. Tako imaš vsaj možnost, da boš kaj spremenil in se pri tem počutil živega. Kot je rekel Ed Abbey: Čustvo brez akcije je poguba za dušo. Naše reke se vendar tičejo vseh nas!«

Balkan River Defence

Vsi, ki se želijo priključiti gibanju Balkan River Defence, lahko to storijo hitro in preprosto. Treba se je samo odklikati na www.balkanriverdefence.org, kjer pod zavihkom Get Involved že čaka prijavni obrazec.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja št. 21, 21. 5. 2019.
zarja št. 21, 21. 5. 2019
Zarja št. 21, 21. 5. 2019