Zadovoljen pokojnik je milost božja

Gospa, ki je umrla nekaj minut čez osmo zvečer, se je naslednje dni poslavljala z ugašanjem luči

Urška Krišelj Grubar / Revija Zarja
9. 5. 2019, 06.46
Deli članek:

Ob rojstvu je dobila ime Marija, a jo vsi kličejo Mia. MM. Mia Maratonka.

Mateja J. Potočnik
Medalj se je nabralo. Ta je z zadnjega ultramaratona, kjer je bila najboljša v svoji kategoriji.

Ženska, ob kateri se sproži izrazit občutek živosti in minljivosti hkrati. Padla je globoko. In se pobrala. Pomagal ji je dr. Rugelj. Mlada mamica se je zapila in se tudi pozdravila. Fanta sta zrasla in si uredila življenje, mami tisto, kar je prejela, podarja naprej. Spremlja umirajoče. Kdor jo izbere, umre v miru in spokoju. Pobotan s sabo in svetom, so Mijine besede. Zadnje mesece jih je veliko odšlo. A se vrnejo, da se ji zahvalijo. Po navadi, kadar Mia Loc teče. Pretekla je že 70 maratonov, 20 ultramaratonov in pet stotk.

Dobili sva se noč po tem, ko je odtekla svoj 20. ultramaraton. Zaželela si je sladoled, pa ga na elitni lokaciji ob Ljubljanici ni bilo, zato smo se odpravili na lov. Kot da bi njeno pregreto telo potrebovalo hladen obliž. Precej »naspidirana« se mi je zdela, po otroško se je radostila vsakega trenutka na pomladanskem sončku. Ženska, ki na ono stran spremlja umirajoče, zna ceniti trenutek. Živi ga. Ko je pripovedovala o izkušnjah ob umirajočih, se je zdela smrt tako lepa. Človek si zaželi, da bi, ko pride čas, ob sebi imel nekoga, kot je Mia.

Mateja J. Potočnik
Mia Loc, vsak dan v stiku s smrtjo, a polna življenja

Nekoč je padla. Globoko

22 let je, kar ne pije. Uf, šlo je za las. Na kratko sva še enkrat obnovili dejstva brez obsojanja. Bil je nekdo iz svetega hrama, ki je deklici storil silo. Takrat je sama prvič zrla smrti v oči. Zloraba je ubila njeno dušo in načenjala tudi njeno telo, ki ga je sovražila. Preteči je morala tisoče kilometrov, da je najprej razumela ter v globini začutila, da lahko odpusti ta nagnusni greh. Najprej sebi in potem njemu. Alkohol ji je pomagal, da je utišala bolečino. Postala je mamica. Najprej enkrat in potem še enkrat, ona sama pa s pomočnikom alkoholom vse bliže onemu svetu. Ko je bilo dno dovolj boleče, se je odločila za zdravljenje pri dr. Ruglju. Postala je njegova učenka. Od okolja nesprejeta, ponižana, zavržena je v njegovi učilnici našla svoj novi dom, priložnost, in uspela. Njeno zdravilo je tek. Pije ga. Pijana je od življenja. Ona pa res, čeprav je njeno poslanstvo, da je ves čas blizu smrti. Ko človek vidi Mio, vse to zazna, se ob njej nepričakovano odpre in morda brez kake hude muke celo odloči, da bo, če ne drugega, tudi sam poskusil teči.

2014 je ustanovila tekaško skupino Šilt

Nikoli ni skrivala, da je učenka dr. Ruglja, in to še danes vsak dan ponavlja. Ne pozabi na svojega učitelja, in kadar ji kak človek, ki ji je v zadnjih dneh zaupan, umre v naročju, mu reče, pa pozdravi gor mojega Ruglja. Biti ob človeku, ki se zaveda, da imamo samo omejen čas, je neke posebne vrste milost. Mia je skromna ženska vse življenje. Kepica sladoleda jo razveseli. Gara. Teče. In z njo vse večja skupina tekačev, ki sledi njenemu življenjskemu slogu. Besede niso ključne, ampak občutek, lastna izkušnja tekačev, ki jih je vse več. Vsaj 40 jih je pospremila iz pekla do raja. Do ciljne črte maratona. 42 kilometrov in 195 metrov dolge preizkušnje, ki so ji postali kos.

Zaznamovana je s črko M. MM kot Mia Maratonka in kot poosebljenje latinskega reka Memento mori: zapomni si, da boš umrl. Zato, da boš lahko zares živel, pa tudi da ko ti bo uspelo, karkoli že, ne boš zaspal v slavi. Zapomni si, da boš umrl. Vsak korak. Veliko nesrečnih alkoholikov in drugače ponesrečenih duš je s svojim zgledom rešila. Prav to spoznanje ji dajejo umirajoči – da izkoristi vsako minuto za življenje. V tekaški skupini Šilt, ki jo je ustanovila leta 2014, redno teče več kot 40 tekačev.

Mateja J. Potočnik
S prijateljico Suzano Šajnovič Suzi po maratonu v Zagrebu

Najlepše je umreti doma

Mia ni za evtanazijo. »Ko odhajajo, se še vedno borijo za vsak dih, za življenje. Poslednji dnevi so bistveni, da se duše pobotajo.« Dolga leta je delala v domu za starostnike, vendar smrti v domu ali v bolnišnici ni mogoče primerjati s smrtjo v domači postelji. Bolečina duše ob neizrečenih, nerešenih rečeh je težja kot bolečina telesa, ki jo dandanašnji milijo močna protibolečinska zdravila. Prvič je zares spremljala umirajočega doma. Svojega očeta. Vse življenje jo je odklanjal, ko pa je začutil, da zares odhaja, jo je spustil k sebi in mirno umrl v njenem naročju. Srečna oba, ker jima je bil podarjen čas, da sta si med ljubečo nego povedala vse, česar prej nista zmogla. Takrat je spoznala, kako nepomembno je vse materialno. Sočutje, empatija, človečnost, ljubeča nega in ohranjanje dostojanstva do zadnjega diha so tisto, kar šteje. Tega manjka naši družbi, je prepričana, in prav to v njej prebujajo ljudje, ki odhajajo.

Svojci, ki se odločijo, da bo njihov človek umrl doma, so zelo pogumni, srčni, skrbni in požrtvovalni, je povedala Mia. Zaradi lastne izkušnje jih zna pomiriti in pripraviti do tega, da so več ob njem, ga poslušajo in držijo za roke ali pa so skupaj ob njem v popolni tišini, ki je v tistih trenutkih še kako zgovorna. Pomirja. Večina jih začuti milost, ki jim je dana, da so v poslednjih trenutkih skupaj.

»Fizično sem po navadi zelo utrujena, ko odhajajo, ampak me prav zadovoljen pokojnik napolni z vsem tistim, kar prej dam.«

Da je to darilo za tistega, ki odhaja, in tega, ki ostaja. Mia je povedala, da svojce zelo pomiri, če je izraz na obrazu umrlega srečen, če že ne srečen, pa vsaj da ni trpeč. »Lepi so, ko grejo.« Mia jih potem lepo obleče, nato se posveti sebi. Teče, teče, saj se na ljudi naveže, jih vzljubi, in ko odidejo, se tudi vanjo naseli žalost. Ampak ... Pridejo nazaj, da ji rečejo hvala.

Ni je strah, ko se umrli pride poslovit

Nekaj dni po smrti se mnogi Mijini varovanci, ki so zemeljsko življenje že zapustili, pridejo poslovit. To počnejo na zelo izvirne načine, je pripovedovala. Spomnila se je nekaj zadnjih. Gospa, ki je umrla nekaj minut čez osmo zvečer, se je naslednje dni poslavljala tako, da je, kjerkoli je Mia bila, nekaj minut čez osem začela nepričakovano ugašati luč. Včasih je to Mio zmedlo, zdaj ve. Kadar teče, gre pogosto mimo pokopališča, kjer se tudi zgodi kaj nepričakovanega. Nedavno je tekla s prijateljico Suzi, s katero sta zelo povezani in bosta čez dva meseca spet skupaj odtekli eno stotko. No, ko sta tekli mimo pokopališča, sta obiskali še svež grob ene od gospa, za katere je pred smrtjo skrbela Mia. Izza groba je k njima nepričakovano pristopila lepa mačka in gledala v Mio. Ko sta zapuščali grob, je nekaj počilo. Obe s prijateljico sta pogledali nazaj proti grobu in zagledali človeški obris. Obe. Obstali sta in zrli v zgoščeno maso zraka v obliki človeškega telesa, dokler ni izginila. Obe nepričakovano mirni. Še dolgo sta premlevali dogodek, saj je na meji verjetnega, vendar sta obe  nagonsko prepoznali, za kaj gre. Mia se prihoda mrtvih nazaj k živim v najrazličnejših oblikah ne boji, saj ji še nikoli nihče ni storil žalega.

Zadnjih deset let Mia skrbi tudi za svojo nepokretno mamo. Veliko ji pri tem pomagajo njena sinova in brat ter se tako skupaj učijo odnosa do starejših ljudi. Nanjo se naslanja vse več ljudi v stiski. Sem in tja pridejo dnevi, ko se vpraša, kaj pa jaz? Kdaj bo pa čas zame? Kadar je najtežje, se ne skrije pod kovterček, ampak prisluhne notranjemu glasu. »Boš počivala, ko bo čas za to. Teci Mia, teci.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 19, 7. 5. 2019
Zarja št. 19, 7. 5. 2019