»Ne bom vama pokvaril ture in bom šel sam naprej,« je znameniti stavek, ki ga France Zupan nikoli ni pozabil. Z Radom sta pred letom dni dobila priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. »Rado je slovel kot zelo močan, trden, zanesljiv in predan plezalec, ki se je alpinizma loteval načrtno,« so besede Mojce Volkar Trobevšek, soavtorice knjige Tista lepa, ki je nedavno izšla pri Planinski zvezi Slovenije. Vnuku Nicku Kočevarju, najhitrejšemu belemu tekaču na 100 metrov med mladinci, pa je dedek Rado vzornik. Zakaj? »Ker je vztrajen, vedno dobre volje in doseže, kar si zada. Občudujem ga.« Obiskala sem ga na njegovem domu na Jesenicah in še isti dan nehala jamrati ter začela migati.

Nujno moraš spoznati enega radostnega devetdesetletnika, legendo v alpinizmu, ki še vedno vsak dan telovadi, kolesari, do lani je smučal, sam pere, lika, pospravlja, mi je o Radu Kočevarju navdušeno pripovedovala Manca Čujež, piarovka Planinske zveze Slovenije. Sedela sem sedež za njo, potem ko sva na Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu spremljali predavanje mladega alpinista Colina Haleyja, ki ga gorovje z imenom Patagonija vedno znova spušča k sebi. Ne more se upreti, čeprav tvega življenje. Pretresljive, vznemirljive zgodbe sodobnih alpinistov, ki presegajo sebe in meje mogočega, navdihujejo ljudi, zaljubljene v gore. Kaj je noro in kaj je še zdravo, sem teden pozneje vprašala devetdesetletnega Rada Kočevarja, vodilnega povojnega plezalnega avantgardista, katerega vizionarski vzponi predstavljajo vrhunec modernega plezanja na Slovenskem pred letom 1950, kot je na zadnji platnici Radove čisto sveže rdeče knjige Tista lepa leta napisal Silvo Karo, vrhunski alpinist.

Sedela sva v njegovi dnevni sobi, v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka nekje na Jesenicah, kjer Rado živi. Sam. Poznam ga že pol njegovega življenja in vse svoje. Skupaj sva celo naredila nekaj planinskih tur. Z očetom sta bila namreč sodelavca, oba geografa ter navdušena nad gorami in naravnimi veličinami, ki jih še dandanes, tudi skupaj z drugimi slovenskimi geografi, hodita okušat.

Za mizico v dnevni sobi sva se potopila v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Na mizi je bil zvezek, ki je pritegnil mojo pozornost. Odprla sem ga, osupla ob čudoviti pisavi z nalivnim peresom. »To je zvezek, ki sem ga kupil v Franciji, ko sem šel prvič na Mont Blanc. Mislim, da ga niti Mirici še nisem pokazal.« (op. a: Miri je Radova hči, s katero se, če se le da, vsak dan slišita po telefonu.) Prvi zapisi so iz leta 1946. Vsak osvojeni vrh, vsak človek, ki je bil udeležen v najrazličnejših navezah, je zabeležen, kot tudi občutki in številne zanimivosti, ki so se porajale v Radovi glavi. Zapisal jih je tedaj in piše jih še sedaj. O potovanjih in krajih, ki jih obišče, napiše najprej na roko, potem pa natipka »seminarsko« nalogo za geografijo. S tem krepi spomin, pa še sprazni si glavo za nova popotovanja in dokumentira zanimivosti. In prav iz teh dokumentiranih zapisov je lahko nastala knjiga. Rdeča knjiga, ki nosi naslov Tista lepa leta: spomini Rada Kočevarja.

Tista lepa leta

Deset let jo je pripravljal. Pokazal mi je za doktorsko disertacijo obsežno gradivo, dragocene dokumente, spomine na življenje ljudi in dogodke, ki jih prepleta rdeča nit – gore. V taki obliki jo je dal Mojci Volkar Trobevšek, ki je zaslužna za to, da je nastala rdeča knjiga. Na naslovnici je poskočen mladenič. Dobesedno. V skoku. »To je bilo leta 1957 na Kamniškem sedlu. Fotografiral je Marjan Keršič.«

Za nekaj časa sva se ustavila na Kamniškem sedlu. Rado je bil eden prvih, če ne prvi, ki se je s kolesom spustil z njega. Vse te reči so opisane v knjigi, je povedal, vmes pa mi zaupal, da je bil do pred desetimi leti v računalništvu tako rekoč nepismen, čeprav je v njegovi ožji družini kar nekaj računalniških inženirjev. No, pa je leta 2009 tudi sam šel na računalniški tečaj, tudi ali pa še posebej zato, da je lahko vse dokumentirano zapisal na računalnik. O, toliko reči me zanima, kar je v knjigi zapisano, bom lahko kasneje prebrala, sem si mislila, ampak vseeno sem jo malo prelistala pred njim, tudi da bi videla, ali je kaj, na kar me bo on sam opozoril. Pa mi je res predlagal, naj preberem zapis na strani 145, ki nosi naslov: Na Olimpu, prestolu bogov. Kar presunilo me je, saj je ta vrh naš letošnji družinski poletni cilj. V knjigi se s hvaležnostjo spominja mnogih. Še prav posebej legendarnega alpinista fotografa, pisatelja Franceta Avčina, ljubitelja grške antike. Leta 1936 je Avčin želel na Olimpu s soplezalcem Vinkom Modcem preplezati težko 300-metrsko smer v steni, ki vodi na prestol bogov, vendar sta se zaradi nevarnosti odločila za umik. Rado je goro dolgo nosil v sebi in šel kot samohodec nanjo šele pol stoletja kasneje. Toda v tem poglavju sem prezrla bistveno. Kaj, mi je povedal, ko sva se preselila v kuhinjo.

V kuhinji

Od tam sva imela lep pogled na Mežaklo, ko sva se vrnila k  Francetu Avčinu. France mu je pomagal do novih zob, potem ko jih je izgubil v plazu pod Planjavo leta 1946. »Avčinu sem se zasmilil, zato je Planinski zvezi predlagal, da prispevajo za protezo, to sem potem tudi dobil.«

Ko sem tole pisala dva dni kasneje, je pozvonilo na vratih. Poštar mi je podal paketek. Odvila sem ga. V njem je bila rdeča knjiga. Odprla sem jo – na strani 145. A nazaj v Radovo kuhinjo. Skuhal mi je čaj earl. Zelo so me zanimale njegove prehranjevalne navade. Potem ko ob šestih vstane in že v postelji naredi s pripomočki za vadbo prstov na rokah vaje, pa potem še vse druge vaje z utežmi, na sobnem kolesu (od 30 do 60 min), pa sklece, si pripravi zajtrk. Če ga le ima, so zjutraj na krožniku pravi, na trnek ujeti losos z Aljaske in štiri vrste zelenjave. Korenje, paprika, rdeča čebula in še kaj sezonskega. Kavico spije eno na dan. Že 30 let brez sladkorja. Zelo rad ima za zajtrk tudi kosmiče z jogurtom. Sladkorja sploh nima doma. Radovo kosilo je preprosto, a ne sme manjkati zelenjava, prav tako večerja. Vinček, če je, je rdeče barve. In kadar odpre steklenico, jo z užitkom pije vsaj tri dni. Ponoči spi v kosu od šest do sedem ur. Težav s prostato in drugih, značilnih za moške v njegovih letih in že veliko mlajše, nima. Tudi čevlje si z razgibanimi prsti z lahkoto zaveže sam. Malo mu nagaja eno koleno, vendar se je sprijaznil, da tako pač je. Operacija bi bila pri njegovih letih tvegana.»Nič hudega, saj sem doživel in videl že toliko lepega.«

S kolesom se še vozi, vendar pa bo letos dobro razmislil o varnosti na tistem zunaj, nadaljeval pa bo s sobnim. S kolesom za treking je od 2011 do lani naredil več kot 47.000 kilometrov. Obkrožil je Zemljo. Dovolj, je rekel. Plavanju se pa ne bo odrekel. Enkrat na teden se pelje v Beljak v toplice, kjer plava na olimpijski progi v svojem tempu. In to je bistveno, je rekel, da migaš, kolikor se da, v svojem tempu. V tistem, kar rad, najraje počneš. Smučal je do lani. Zelo pomembno se mu zdi še to, kar vsakemu pove. Večkrat, če je treba.

»Ne jamrat, ampak s svežino naprej gledat.« Tega se drži in o tem tudi rad pripoveduje mladim. Ga pridejo poslušat, kjerkoli predava, in je presenečen, da ga s takim zanimanjem poslušajo. Mladim pripoveduje zgodbe svojega življenja po alpinističnih odsekih. Včasih, ko je še učil geografijo, je rad kazal diapozitive. Dijaki so ga klicali Himalajec, soplezalci Živa mišica ... Navdahnil jih je na stotine in še vedno to počne, z žarom v svetlo modrih očeh. Tudi legendarnega Šraufa; k njemu sva se vrnila proti koncu najinega pogovora, ker je v zraku obvisel odgovor, kako danes on s svojimi alpinističnimi izkušnjami gleda na nove uspehe naših in tujih alpinistov, ki presegajo meje zmogljivega z vsakim novim vzponom.  Imena slovenskih alpinistov odmevajo po vsem svetu. »Ni nas niti za predmestje enega velikega mesta, pa vendar o nas govorijo po vsem svetu,« je citiral Šraufa. 

Radovih 90 let in njegovi najbližji

Pri Martinu v Kranjski Gori so se zbrali lani avgusta, ko jih je dopolnil devetdeset. Sorodniki so vedeli za eno od tihih Radovih želja, da bi šel spet kam z velikim nahrbtnikom kot včasih, pa so mu prišli naproti in organizirali pot do najvišjega nemškega vrha, Zugspitze (2962 m), ki ga nekdaj kot alpinista ni preveč zanimal, zdaj, pri devetdesetih, pa si je ogledal to goro, ki je, kot je povedal, posuta s hoteli in turističnimi objekti, le 30 metrov je ostalo takih, surovih, za ta prave planince, ki nanjo želijo priti po naravni poti, vendar pa je tam, kot je povedal, prava gneča.

Rado ničesar ne obsoja in na vse gleda pozitivno. Kot tak je zgled svojima otrokoma in predvsem vsem štirim vnukom. Vse jih ima enako rad. O njih govori s ponosom. Najljubšo igračko hčerke Miri, slončka, še hrani na stolu ob pisalni mizi, kjer ustvarja potopise in kjer je nastala tudi knjiga o tistih lepih letih. Če ostanemo še pri vnukih, Nick Kočevar je na mladinskem svetovnem prvenstvu v Keniji leta 2017 zaslovel kot najhitrejši beli tekač v teku na sto metrov. Tik preden sem šla, pa mi je v dnevni sobi pokazal še poslednjo fotografijo z ženo Vero. Na Višarje sta šla deset dni pred njenim zemeljskim koncem na dolg sprehod. Več kot deset let je že sam, a ostali so mu spomini, ki jih zdaj z vsemi nami deli v knjigi Tista lepa leta.

Preden sem šla, sem prisluhnila še eni zgodbi. Pred leti, ko je bila žena Vera še živa, sta v domu starejših občanov obiskala njeno kolegico. Tam je videl toliko odsotnih pogledov ljudi na koncu svoje poti, da se je odločil, da bo do konca oziroma dokler se bo le dalo skrbel zase sam. In mu uspeva. Želja je tako močna, da vse postori sam, tudi okna pomije. Red in disciplina, odlično načrtovanje, danes to in jutri drugo, pa odličen spomin in veliko dobre volje, predvsem pa nič jamranja, so njegovi odlični pomagači. Čestitke in srčna hvala za vse nasvete, kako je biti Človek.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 16, 16. 4. 2019
Zarja št. 16, 16. 4. 2019
Zarja št. 16, 16. 4. 2019