Bog iz verouka se je Dariyi Kužnik že kmalu zameril, tudi hladna cerkev, kjer je morala sedeti zaradi neprimernih vprašanj, notranja vera v dobro pa jo še danes drži pokonci. Živi v največji mednarodni skupnosti Auroville v Indiji, kjer 2700 posameznikov iz 50 držav zmore živeti skupaj brez prevelikih zapletov. Ustvarjajo družbo, kjer je treba sebe dati v drugi plan za skupno dobro in kjer materialno, kot ga poznamo in cenimo ter po njem hlepimo v zahodni družbi, nima velike vrednosti. Dariya je mati in terapevtka številnih metod, ki pomagajo ljudem do boljšega počutja. Tudi in vse več v njeni rodni domovini. Ena od njih je watsu. Še kako žal ji je, da v Sloveniji, kjer imamo toliko naravnih danosti, zanje ni posluha.

Od mladih nog se je spraševala, ali je bog, zakaj so krivice. Bog se ji je zameril že pri verouku: »Namesto da bi uživala ob gledanju diapozitivov o Jezusovem življenju, sem sedela v mrzli cerkvi. In sva bila na žalost zaradi takšnih izkušenj jaz in bog malo na razdalji ..., v meni pa nekakšna praznina.« To praznino si je na vsak način želela zapolniti in že pri 14 jo je vleklo v svet. Z avtoštopom je obiskala evropske prestolnice. Mamo je seveda skrbelo, a jo je Dariya spretno naučila, naj ji zaupa. Čeprav je vedela, da so njene želje po izzivih prevelike, da bi jih lahko mama razumela in dopustila, se jim vseeno ni odrekla. Šla je, kamor jo je vleklo srce, in o tem poročala mami. Z leti sta zgradili zaupanje, ki ju veže še danes. Po gimnaziji je sicer kot pridna štipendistka nadaljevala študij etnologije in sociologije kulture, tri leta zdržala, potem pa ne več. Tedaj še ni vedela, da bo njen drugi dom Indija. 

Skupnost, ki nikomur ne pripada

Dariya je imela srečo. Na njeni poti sta jo podprli stara mama in prababica po očetovi strani, njena najljubša prednica, ki ji je posodila denar za enosmerno vozovnico v Indijo. Zanjo čarno deželo, tam je našla enakomisleče ljudi in globino, po kateri je hrepenela njena duša. Prevzelo jo je. »Ko greš enkrat v Indijo, nisi več isti, pravijo.« Dariya je svoj kotiček pod soncem našla v mednarodni skupnosti Auroville, skupnosti, ki je iz puščave ustvarila gozd. Tam že več kot 50 let skupina ljudi išče rešitve, kako naj v sožitju bivajo različne skupnosti. Približno 2700 ljudi iz 50 držav vsega sveta se trudi ustvariti družbo, kjer štejejo človeške vrline. V listini Aurovilla med drugim piše: Auroville nikomur ne pripada. Auroville pripada človeštvu kot celoti. Toda da bi živel v Aurovillu, moraš biti pripravljen služiti božanski zavesti. Auroville bo kraj stalnega izobraževanja, stalnega napredka in mladosti, ki se ne stara. Auroville želi biti most med preteklostjo in prihodnostjo. Auroville bo izkoristil vsa odkritja od znotraj in zunaj in bo drzno skočil naproti prihodnjim realizacijam. Auroville bo mesto materialnih in duhovnih raziskav za življenje in utelešenje/materializiranje dejanske človeške enotnosti.« To je le nekaj »zapovedi« iz listine Aurovilla, ki jih omeni Dariya. Način življenja, kakršnega se je naučila v skupnosti, skuša prenesti tudi izven nje. To je pravzaprav šele pravi izziv.

V skupnosti je vzgajala sina Narayana

Ko je bila Dariya noseča, si je zamislila, da bi otroka rada rodila v vodi. Čeravno to za tisto okolje ni bilo nekaj običajnega, je zaupala, da bo vse v redu. »Čeprav nisem nikoli srečala nikogar, ki bi rodil v vodi, sem si jaz to zamislila in tako se je tudi uresničilo. Pa četudi v tistem kotičku Aurovilla tedaj ni bilo tekoče vode. Smo jo pač pripeljali v cisterni, z volovi. Dve prijateljici sta kurili ogenj in mi vodo za porod greli vso noč,« pripoveduje Dariya. Vse se je srečno končalo. Rodil se je sin Narayan. Medtem je zrasel v lepega, zdravega moškega. Vzgojen v mednarodni skupnosti zdaj okuša svet tudi zunaj nje, kjer preživetje ni mačji kašelj, vendar so njegova znanja zelo iskana. Je namreč eden od ustanoviteljev mednarodne »Tree house community«, skupine mladih spretnežev, ki učijo graditi ekološka bivališča, večinoma drevesnice.

Ženski templji v Sloveniji in drugod

Dariya se vsako leto za nekaj dni vrne v Slovenijo. Po predlogi učiteljice Chameli Ardagh, ki jo je spoznala pred leti v Grčiji, organizira t. i. ženske templje. Inštitut Awakening Woman je ena od rdečih niti Dariyinega življenja. Izobrazila se je, kako gojiti kulturo povezovanja namesto tekmovalnosti in ljubosumja. To je velikanski izziv. Prav zavedanje, kako soodvisni smo drug od drugega, v Sloveniji morda šepa. Ženske templje vodi tudi v Nemčiji, Švici, Portugalski, Bolgariji, Grčiji, Nepalu in Singapurju. »Ne gre za terapevtske skupine, temveč za večere meditacije, plesa, dotika, samospraševanja ter tako soustvarjanja nove ženske kulture medsebojne podpore, praznovanja, učenja druga od druge, povezave z ženskimi arhetipi, vse to namesto nevoščljivosti, ljubosumja, tekmovalnosti, opravljanja.« Dariya je prepričana, da je za družbo izredno pomembno, da se ženske med sabo kakovostno družimo, hormoni sreče, ki se sproščajo v takih druženjih, pa pomagajo, da smo močnejše ob soočanju z izzivi, ki nam jih dnevno ponuja življenje. »Slovenke znamo biti malo zadržane, sicer pa smo globoke in polne modrosti,« pravi.

Kako postati dobra voditeljica ženskih templjev

V Sloveniji je zadnja leta poplava ženskih krogov, združevanj, ki jih ljubiteljsko organizirajo posameznice, vendar jih nemalo kmalu obupa, saj so nesoglasja prevelika. Vodenje ženskega kroga očitno ni preprosto. »Mislim, da večina ženskih skupin propade, ker je v njih preveč govorjenja, opravljanja, projekcije.« Dariya nastopi kot terapevtka in učiteljica raznih tehnik, vendar ne daje občutka, da ima odgovore namesto drugih. Vodi jih, da same pridejo do njih. Pomagajo ji izkušnje, metode in terapevtske tehnike, ki se jih uči še vedno, zdaj že skoraj 30 let. Ples, masaže, meditacije, hipnoterapija. Watsu (več v okvirju) je ena od metod, s katero dnevno pomaga številnim do boljšega zdravja in ravnotežja.

Več kot polovico življenja je torej preživela v skupnosti Auroville, tam se je njena vera v dobro poglobila navkljub temu, kar se dogaja v svetu. Verjame, da smo ljudje dobri, kar se pokaže ob naravnih katastrofah, osebnih izgubah, ko stopimo skupaj in si stojimo ob strani. Tedaj vemo, kaj je v resnici pomembno, kaj nas povezuje in kako pomembni za preživetje ob primarnih potrebah po obleki, hrani in toploti so ljubezen, radost, smeh, zdravje in še posebej ustvarjalnost. Toda vse našteto zahteva čas. Čas pa zunaj Aurovilla teče drugače, a to, kot pravi Dariya, nas ne bi smelo ustaviti, da si ga ne bi vzeli. Če si ga ne bomo mi, nas bo on posrkal vase. Nam vzel vse, kar imamo najraje. In takrat bo prepozno.

zarja št. 11, 12. 3. 2019
zarja št. 11, 12. 3. 2019
Zarja št. 11, 12. 3. 2019

Watsu

Sicer pa je Daryino glavno terapevtsko delo metoda v vodi, ki se imenuje watsu. »Watsu izhaja iz besede water šiatsu, ustanovitelj tehnike pa je zdaj že 84-letni Američan Harold Dull, ki je okrog leta 1980 prenesel šiatsu v toplo vodo (idealnih je 35 °C). Watsu je videti tako, da s popolnim občutkom prisotnosti in pozornosti terapevt drži, giba, razteguje in masira telo klienta, ki lebdi na vodi. Primeren je za rehabilitacijo po fizičnih poškodbah ter za nepozabno sprostitev telesa, uma in duha.« Dariya je navdušena tudi nad učinki metode, ki jo izvaja pri ljudeh v stresu, za lajšanje kroničnih bolečin v telesu. Pomaga še pri motnjah spanja, uspešni so tudi tretmaji z otroki s posebnimi potrebami. »Ko se telo sprošča tako globoko, kot je mogoče v topli breztežnosti vode, lahko um odvrže neprestan klepet. Ko sta telo in um mirna, ostane bistvo – tvoja duša, resničen Ti. Človek se vrne v prvotno okolje, iz katerega izviramo, v varen, topel objem vode, v čas, preden se razvije seksualnost ter z njo, na žalost, povezanih nemalo travm.« Dariyo žalosti, da v Sloveniji nimamo več tovrstne ponudbe, pa toliko naravnih danosti imamo v zdraviliščih, kjer bi watsu lahko pomagal.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.