A med polmaratonom Treh src v Radencih jo je nenadoma prešinilo, da bi si morala dati priložnost delati nekaj, kar jo resnično veseli. Zato je na veliko začudenje sodelavcev kmalu tudi brez omahovanja resnično dala odpoved. »Danes se počutim svobodno,« pravi, vesela, da se je odločila za ta korak.

»Vse manj sem čutila, da je delo v banki to, kar jaz resnično sem. Na začetku mi je seveda ustrezalo, lahko sem uporabljala svoje talente za red, komunikacijske veščine, vse to mi je bilo blizu. Sploh ker sem imela majhnega otroka, zaradi katerega je bilo v tistem času dobro imeti redno, varno službo. Takrat sem morala poskrbeti zase; življenje me je preprosto posrkalo. Ko je hčerka postala samostojnejša, pa sem lahko začela razmišljati o novih priložnostih.«

Dala si je eno leto časa, da poskusi. Če ne bi uspelo, bi še vedno lahko poiskala službo v svoji stroki. »S to izkušnjo sem pravzaprav zaznala, kako zelo je naša identiteta povezana s tem, kar delamo. Ko nekoga spoznamo, po navadi zelo hitro vprašamo, kaj dela. Ko sem začela delati v banki, je bil to lep in spoštovan poklic, z leti pa sem se počutila vse manj zadovoljno. Že srednjo šolo in potem fakulteto sem si izbrala bolj po pričakovanjih staršev kot po svojih željah. V osnovni šoli sem bila modelarka. Uživala sem, ko smo oblikovali iz lesa. Všeč mi je bilo, ko smo brusili, lepili, polirali. Naš mentor je bil izjemno zagnan in motiviran, tako da smo vse petkove popoldneve in sobotne dopoldneve preživeli v delavnici. Moj najljubši predmet je bil likovni pouk: rada sem risala, slikala, uživala pa sem tudi v kiparjenju in oblikovanju gline. Kadar sem izrazila željo, da bi počela kaj v tej smeri, sem vedno dobila odgovor, da s tem ne bom preživela in da lahko ustvarjam ob delu.« Tako je študirala ekonomijo in z leti prišla do enega vodilnih položajev v banki. Še kot študentka je postala mamica hčerke, ki danes dela doktorat iz nevroznanosti v Torontu. Na začetku ni dosti razmišljala, ali dela, kar si je želela v življenju početi. Delala je, da sta s hčerko lahko dostojno živeli. »Po skoraj devetnajstih letih pa nisem imela več motivacije.« Med tistim tekom je dokončno spoznala, da mora oditi. Bila je prepričana, da bo našla nekaj, kar bo bliže njenemu srcu. »Priznam, da me je bilo malo strah, po drugi strani pa sem čutila zadovoljstvo, ker sem si dala priložnost.«

brunec2
Andrej Križ
Tudi to je mogoče...

Origami biznis

Origami jo je dolgo zanimal in že nekaj let, preden je zapustila službo, se je učila in ustvarjala ter tu in tam izdelala darilce za prijateljice, sodelavke. »Ko sem dala odpoved, se je prijatelj na kavi pošalil, da zdaj bom pa delala origami biznis.« A tri mesece pozneje je bila res na prvem Artishu (sejmu, kjer ustvarjalci prodajajo svoja unikatna dela). Vsega se je naučila sama iz knjig in na internetu. »Vse drugo je stvar potrpežljivosti, natančnosti in umetniške žilice, ni druge skrivnosti. Eno naključje je pripeljalo k drugemu. Ko sem sodelavki podarila uhančke v obliki žerjava, mi je rekla, da bi to lahko prodajala na Artishu, pa sem res poskusila. Kolegičina prijateljica mi je naredila grafično podobo, odprla sem s. p. in začela sodelovati na sejmih. Kmalu sem vodila delavnice oblikovanja origamija, v trgovinici z ljubljanskimi spominki sem začela prodajati zmajčke, potem so mi naročili izdelavo izložbe v Maximarketu, pa origamije so želeli imeti v gledališču ...«  Prve mesece je ustvarjala po ves dan. »Iz najosnovnejših origamijev sem delala vedno bolj zapletene in vedno manjše modelčke. To te povsem zasvoji, sploh ne znam razložiti, kot bi me zadel origami cunami, kar potegnilo me je vase in jaz sem sledila.«

Gremo to dokončat!

Ko je dala odpoved, so sodelavci mislili, da jo nekje že čaka druga služba, a jih je presenetila z novico, da bo delala origamije, in vsi so jo precej nejeverno gledali. Njeni bližnji pa so jo podprli. »Brat je dejal, kako ima pogumno sestro, mama je dejala, da je bolje to, kot da bi delala v službi, kjer nisem več srečna, hčerka pa je bila sploh navdušena. Ko se odločiš za tak korak, ne smeš biti v krču, da ne boš imel za hrano. Če bi imeli univerzalni dohodek, bi se gotovo več ljudi upalo odločiti za kaj takega. Zgraditi si moraš povsem novo mrežo ljudi in vse postaviti na novo. Seveda so bili trenutki negotovosti, a sem jih pričakovala. Zavedala sem se, da ne bom imela takoj občutka, da znam dobro delati. Bilo je težko, a tudi lepo. Saj pravijo, da ni bistvo v cilju, ampak v poti, in mene je ta osrečevala. Uspeh je že to, da najdeš nekaj, kar te veseli. Seveda ne moreš obogateti z izdelovanjem origamijev, a že delo prinaša zadovoljstvo.«

Ker se je že leta pred tem v poslovnem in zasebnem življenju ravnala po metodi getting things done (gremo to dokončat) in bila z njo zelo zadovoljna, se jo je odločila pripeljati k nam in jo predstaviti Slovencem. »Metoda ne temelji na abstraktnih navodilih, ampak na konkretnih korakih, kako pomagati možganom na področjih, kjer so šibki, in kako jim dati krila tam, kjer so močni. Na delavnici GTD se ljudje naučijo, kako zgraditi celovit in učinkovit sistem opomnikov in informacij, ki so nam v pomoč, da lahko v svetu sprememb sprejemamo boljše odločitve in ocenimo, čemu se posvetiti. Tako občutimo več zadovoljstva pri delu in umirjen nadzor ter se izognemo nenehni zaskrbljenosti in frustracijam zaradi neopravljenega dela ali neizpolnjenih ciljev. To vsi potrebujemo. Ker se je origami prijel, sem se posvetila še temu.« Našla je poslovnega partnerja in pridobila sta franšizo za Slovenijo ter opravila potrebna šolanja. »Zdaj predavava že četrto leto, metoda se je prijela, informacije o njej se širijo od ust do ust, stranke prihajajo k meni, podjetja naročajo treninge,« je zadovoljna. Šolala se je pri utemeljitelju metode Davidu Allenu.

Zadovoljna sem in svobodna

brunec3
Andrej Križ
Svetilka iz origamija.

In kako usklajuje oboje? »Za vse posle in treninge se dogovorim sama. Pri tem uporabljam metodo in poskrbim, da ne padem več v past čezmerne zaposlenosti, da bi me delo torej izčrpavalo. Kakšen teden delam skoraj izključno delavnice GTD, naslednji izdelujem samo origamije in več berem. Zadovoljna sem in svobodna. Včasih nas nekaj, kar nas zelo moti, pripelje v boljšo situacijo, seveda če znamo tako pogledati. Nezadovoljstvo ni nič drugega kot znak, da moraš v življenju nekaj spremeniti. Tarnanje ničesar ne spremeni, prvi korak je, da se začneš spraševati, kaj bi pravzaprav rad. Ponosna sem, da še vedno tako rada delam origamije, pa tudi poučevanje metode GTD me še vedno zelo veseli, saj je pred mano vedno druga publika. Tudi izdelovanje origamijev ni vedno enako – vsakič ustvarjaš z drugim občutkom, z drugim zanosom. Ponosna sem, da sem veliko ljudi naučila delati origami, ki je dobra prispodoba za življenje. Uči, da ne smeš ničesar delati na silo, ker papir v obliki napake vse to zabeleži. Na začetku me je bolj navdušil puristični origami, kjer model narediš iz enega kosa, zdaj pa me enako navdušujejo modularni origamiji, ki jih sestavljaš po koščkih, vsak korak je pomemben, a noben ni usoden. Tako, kot je vsaka napakica del življenja. Poleg tega pa origami uči tudi umetnosti, potrpežljivosti in natančnosti.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.